Natančneje, njegovo polno ime je Sébastien Sebastjan Markelj, saj ima tudi francoske korenine. Na Dansko se je v iskanju novih izzivov preselil konec devetdesetih let, danes, ko ima tudi dansko državljanstvo, pa se nanj obrača ogromno Slovencev, ki v Danski vidijo obljubljeno deželo. Za Sebastjana je težko reči, kje se počuti najbolj doma, saj je živel tudi v Nemčiji, Franciji in Liechtensteinu, njegovo dekle pa je Francozinja.

Včasih se je preživljal kot prevajalec, danes se ukvaja z interaktivnimi digitalnimi mediji in komunikacijo, glede koncepta in programa svetuje tudi radijskim postajam, trenutno pa se ukvarja z inovacijo posebnega instrumenta za reševanje ljudi, ujetih v vremenskih nesrečah. Njegova velika ljubezen ostaja glasba, predvsem elektronska, saj je imel včasih doma tudi svoj glasbeni studio in je nastopal kot didžej. Je tudi ljubiteljski kuhar, ki prijatelje z različnih koncev sveta rad povabi na domačo prekmursko gibanico.

Tako rekoč katero koli lestvico pogledamo, je Danska uvrščena med najboljše države sveta, pa če govorimo o izobraževanju, zdravstvenem sistemu, varovanju okolja, demokraciji, indeksu zaznavanja korupcije, konkurenčnosti, dohodku in navsezadnje sreči. Kako je živeti v državi, kjer vse poteka kot namazano in so prebivalci velika srečna družina?
To je res, Danska je skoraj na vsaki lestvici v samem vrhu. No, če bi vprašali moje danske prijatelje, kako je živeti v državi, kjer vse teče gladko, sem prepričan, da bi vas malo čudno pogledali. Kajti stvari tukaj so v redu, ni pa brez težav, bi vam odgovorili. Lepo in ponosno je biti del države, v kateri je marsikaj urejeno, ampak del vsakodnevnega uspeha je tudi bojazen - kaj če slučajno nekega dne tega lepega sistema ne bo več? V zadnjem času je ta strah vse bolj prisoten, tudi v medijskem prostoru. Razlogi so različni. Sam mislim, da so nordijski sistemi zelo urejeni - niso popolni, a so v nasprotju z drugimi trenutno najboljši odgovor na ravnotežje med državo in prebivalci. S tem ni rečeno, da so sistemi v drugih državah slabi ali da nimajo ničesar pozitivnega. Po drugi strani pa lahko preberete tudi knjige, ki imajo bolj kritičen pogled na severnjaške sisteme (na primer Marquisa Childsa Sweden: The Middle Way, Rolanda Huntforda The New Totalitarians, Michaela Bootha The Almost Nearly Perfect People: The Truth About the Nordic Miracle). Po mojem mnenju je sistem delovanja preprost - vsi za enega, eden za vse brez fige v žepu. Tu je seveda tudi "Janteloven", severnjaška ideja, ki uči, da nisi boljši ali slabši od svojega soseda, prijatelja, kolega ... Morda je ta način razmišljanja najboljši recept za uspešen kolektiv. Seveda pa je treba poudariti, da ima svoj vpliv na razvoj tudi mentaliteta, zato nisem prepričan, da bi lahko ta sistem uporabili tudi v Sloveniji, kjer najbrž vrednote in pogled na življenje niso enaki kot tukaj. Ljudje na Danskem so večinoma zadovoljni z življenjem, vendar niso utopisti. Prav tako niso zaslepljeni s svojim uspehom. Morda ne gledamo na socialne ali druge težave v enakem obsegu kot ljudje v drugih državah, vendar še vedno razpravljamo, kakšne težave in izzive imamo.

Obstaja kakšna tema, ki deli Dance in odpira stare rane?
Ne vem, morda druga vojna za Schleswig, ki jo je Danska izgubila in s tem tudi precejšen del ozemlja. Danes v severnem delu Nemčije (Schleswig) živi več kot 50.000 Dancev.

Omenili ste mi, da imate francosko-slovenske korenine. Kaj vas je pripeljalo na Dansko in koliko časa je ta država že vaš dom?
Da, z očetove strani vlečem nekaj francoskih korenin. No, če dodam še svojo boljšo polovico, ki je Francozinja, vam moram priznati, da vse skupaj ni videti preveč kot "glej ga, Sloven'c", haha. Prišel sem ob koncu devetdesetih let, razen izziva kakšnega posebnega razloga ni bilo. Danes živim na severnem koncu, v mestu Aalborg, kjer nisem edini, ki govori slovensko. Sicer sem odraščal v Nemčiji, pogosto bival v Provansi, pa tudi v Schaanu v Liechtensteinu, saj je takratno dekle prihajalo od tam. Tako da mi je težko reči, kje se počutim doma.

Ali vam je bilo kaj teže uspeti, ker prihajate "z Balkana", ste se morali še bolj dokazovati ali Danci nimajo tovrstnih predsodkov?
Ne prihajam z Balkana. Mislim, da se moja francosko-germanska mentaliteta od balkanske razlikuje kot dan in noč, tako v dobrem kot slabem. Slovenije sicer ne vidim kot del Balkana, vsaj geografsko ne. Na Danskem težav nisem imel, prav nasprotno, imel sem na primer profesorja, ki me je podpiral na vsakem koraku, ne glede na to, da sem bil v povprečju pet ali šest let starejši od drugih, in tujec. Tudi v službi ne čutim, da moram isto nalogo opraviti dvakrat bolje, ker nisem Danec. Danci zagotovo ne gledajo negativno na tuje kakovosti in sposobnosti, a tudi ni rečeno, da vas tu čakata rdeča steza in služba za vsakim vogalom.

Pred kratkim ste dobili tudi dansko državljanstvo. Kakšni so pogoji zanj?
Pravico do danskega državljanstva imam že nekaj let. Takrat so veljala drugačna pravila. Danes je treba najmanj deset let bivati na Danskem, narediti izpite o danskem jeziku in izpit iz poznavanja danske zgodovine, kulture in dediščine.

Danska prestolnica Köbenhavn je znana po visoki kakovosti življenja, pred kratkim je prejela tudi naziv "najbolj zdravega mesta" na svetu. Pri CNN-u so v utemeljitvi zapisali, da je to mesto, v katerem živi tako veliko ambicioznih strokovnjakov kot tudi mladih družin. "Ob dolgih delovnikih se domačini le namrščijo, saj le dva odstotka zaposlenih v mestu dela 40 ur tedensko ali več." Ali drži podatek o tem, kako dolg je delovni teden na Danskem, in ali številni družino postavijo pred službo - tudi zato, ker si to lahko privoščijo?
V skladu z zakonom je od leta 1990 delovni teden dolg 37 ur, predtem je bil 40 ur. Postavljanje družine nad službo je bolj individualno vprašanje. Če lahko iz enega primera potegnem sklepe, bi rekel, da gre bolj za ženski ideal. Pred kratkim sem s prijateljem sedel v pivnici in med drugim sva se pogovarjala tudi o prostem času. Dejal je, da je zavrnil ponudbo z boljšo plačo zaradi enega razloga - ker bi imel do nove službe slabo uro vožnje več. Nato je dodal: "Žena ni želela, da grem, saj bi bil tako dlje odsoten od otrok." Ne vem, ali si vsi lahko privoščimo družino nad službo, je pa po drugi strani res, da imamo zaradi 37 delovnih ur na teden vsi čas za družino in hobije.

Kaj pa je najbolj priljubljen način preživljanja prostega časa? Skrb za zdravo telo, posedanje v lokalih, "visenje" na družbenih omrežjih, kaj drugega?
Rekel bi, da preživljanje časa z družino in skupni izleti, potem pa hobiji, socialno življenje in vse drugo. Nekaterim je skrb za zdravo telo bolj obsesija, drugim rekreativni hobi, tretjim način, da sprostijo možgane. Ob koncih tedna pa Danci radi posedajo po lokalih in restavracijah, hodijo na izlete in v kino. Po podatkih državnega statističnega urada hodimo na Danskem 2-3-krat letno v kino, a jaz redko odidem enkrat - in če grem, pogosto odidem po 20 minutah, saj filmi danes niso več, kar so bili. Podatki še kažejo, da pred televizijo sedimo 3 ure in 8 minut na dan in preberemo šest knjig na leto. Ko sem jaz na Danskem, posvetim največ časa glasbi, sem voditelj britanskega "Pub Quiza" v neki britanski pivnici, berem knjige, pogledam dobro tekmo kriketa ali hokeja na ledu ali povabim znance na pokušino francoskih sirov, vina in konjaka. Ob koncih tedna se vedno najde kakšen razlog za "full house" do petih zjutraj, haha.

Po tem, da se večina ljudi po opravkih in v službo vozi s kolesi, so predvsem znani Nizozemci, a kolo kot način prevoza v mestih je izjemno priljubljeno tudi na Danskem. Brala sem stereotipe o Danski, kot jo vidijo tujci in številni so se čudili nad tem, da vsi Danci na kolesih nosijo čelade, da nikoli ne prevozijo rdeče luči, da tudi za kolesarje obstaja kup prometnih pravil in da niso redki prometni zastoji na kolesarskih stezah. Tudi vi prisegate na kolo in kako točni so ti stereotipi?
Ogromno ljudi kolesari, največ študentov, a tudi drugi. Je pa treba poudariti, da še vedno več kot 78 odstotkov uporablja lastni avtomobil kot prevozno sredstvo. Rdečo luč in druga pravila se spoštuje, ni pa res, da vsi nosijo čelade, prej bi rekel, da le vsak četrti. Prometni zastoji na kolesarski stezi se zgodijo le v Köbenhavnu. Tudi sam v prostem času, ko je lep dan, kolesarim, sicer pa ne. Edini stereotip, ki drži, je, da nekateri vozijo kolo Christiania (Christianiacykel), kjer imajo v košari ob strani otroke. Tudi nekateri politiki se v službo vozijo s kolesom. Bistvena razlika med Dansko in Slovenijo pa je, da je tukaj več kolesarjev, in če pravil ne spoštujete, so globe za kolesarje ogromne.

Vsi severnjaki veljajo za nekoliko zadržane, tihe, introvertirane ljudi, ki neradi pretiravajo, so točni, umirjeni in urejeni. Kako sprejemajo tujce, mora prišlek sam pristopiti do Danca in ga nato "taliti kot led"?
Skandinavci niso zaprti, ampak imajo radi zasebnost in tudi vam pustijo prostor zanjo. Po drugi strani pa vas želijo bolje spoznati in zato se včasih "južnjakom" zdi, kot da so zaprti. Ni tako. Imajo zelo podobno mentaliteto kot Švicarji - potrebujejo čas, da vas spoznavajo, a ko vas enkrat povabijo v svoj krog, ste lahko prepričani, da ste našli prijatelje za vse življenje. Tudi zelo umirjeni in urejeni so, s tem se zelo strinjam, tudi točni načeloma so, a ne kot Nemci ali Švicarji, ki gledajo do sekunde natančno. Nikoli nisem imel težav priti v stik z ljudmi iz severnih držav.

S kom so si Danci karakterno najbolj podobni oziroma so "naravni zavezniki"? S sosedi Švedi in Norvežani ali morda z Nemci?
Zagotovo s Švedi in Norvežani. Imajo marsikaj skupnega, od kulture in jezika pa tudi druge stvari.

Glede na to, da je Danska tako uspešna država, velja za obljubljeno deželo tudi za tujce. Kako Danci gledajo na priseljevanje, sploh če vemo, da v Švici, Nemčiji ali na Švedskem precej postrani gledajo na imigrante, včasih izbruhnejo celo nemiri? Se na Dansko priseljujejo bolj visoko izobraženi kadri ali so potrebe večje po nekvalificirani delovni sili?
Pri tem vprašanju se mi ne zdi najprimerneje primerjati Dansko s Švedsko, Švico in Nemčijo, saj je odstotek tujcev na Danskem bistveno nižji kot v omenjenih državah. Nemirov, kot so bili na Švedskem ali v Franciji, ni. Včasih nastopijo kakšne težave, a razmere niso zaostrene. Pogledi Dancev, pa tudi političnih strank na to vprašanje se razlikujejo. Volivci stranke Dansk Folkeparti (desničarska populistična stranka, op. a.) imajo načeloma zelo zadržan pogled do tujcev, volivci Enhedslisten (levičarji, op. a.) pa so bolj odprti. Načeloma pa so vsi izjemno prijazni in pripravljeni pomagati. Po eni strani je treba vedeti, da je Danska ena izmed vodilnih držav, ko gre za gospodarsko pomoč razvijajočim se državam, po drugi strani pa je treba tudi razumeti, da ima majhna Danska svoje zmožnosti in omejitve. Po mojih ocenah je več povpraševanja po kvalificirani delovni sili. Ogromno fizičnih delavcev, kot so zidarji, varilci, tesarji in montažerji pa tudi nekvalificirana delovna sila sploh niso zaposleni na Danskem, ampak le začasno, kot izposojena delovna sila, ki je redno zaposlena na primer na Poljskem ali Madžarskem.

Vse več je na Danskem tudi Slovencev. Na Facebooku ima na primer skupina Slovenci na Danskem že 427 članov. Vi veljate za nekakšnega "staroselca", referenco, ki ve vse o življenju in priložnostih na Danskem. Se na vas obrne veliko Slovencev in kaj jim svetujete?
Od te številke lahko odštejete 350, to so študenti na izmenjavah, takšni, ki so nekoč imeli službo ali so samo del skupine, ker morda razmišljajo o selitvi na Dansko. Mislim, da uradna številka na veleposlaništvu kaže okrog 150, izmed teh jih ima zelo malo stalno prebivališče. Ne bi se strinjal, da sem staroselec, saj poznam tudi Slovence, ki tukaj živijo že od sedemdesetih let.

Včasih res pomagam, a ne čutim, da imam posebno odgovornost glede tega, čeprav nekateri zelo negativno opisujejo položaj v Sloveniji. Pišejo mi, da nimajo denarja, da živijo v obupni državi, nekdo je Slovenijo opisal kot "vukojebino na meter". Ampak jaz nisem mati Tereza ali zavod za zaposlitev. No, moram priznati, da sem za zdaj pozitivno presenečen, da v Sloveniji ni prišlo do resnejšega socialnega upora. Pomagam najprej z informacijami, nato je odvisno, ali lahko še kaj naredim. Moram pa priznati, da imajo nekateri Slovenci ogromne apetite.

Vse je začelo s klicem za varuško. V začetku leta 2007 me je poklicala neka zaskrbljena mama in me vprašala, ali slučajno poznam kakšno Slovenko na Danskem, ki bi imela kaj časa za varovanje otrok. Od takrat do danes sem prejel več kot 1.000 elektronskih dopisov in več kot 200 klicev. Dober del pisem je prišel od Slovencev, ki že živijo v tujini - z Nove Zelandije, iz Avstrije, Švice, Kanade, Argentine, Japonske ... Iz Slovenije pa največkrat pišejo visoko izobraženi kadri, na primer zdravniki in magistri. Nekateri že imajo službo, a jih vseeno zanimajo pogoji na Danskem, drugi pa direktno apelirajo, naj jim najdem službo. Bilo je tudi nekaj primerov, ko so mi pisali otroci raznih občinskih politikov, zadnje čase pa veliko pisem prihaja od podjetnikov. Več kot 80 odstotkov pisem vsebuje le informativna vprašanja, kot so cene, vreme, plače, stroški in drugo. Nekateri mi pošiljajo tudi svojo pogodbo o zaposlitvi in želijo vedeti, ali so pogoji v skladu z zakonom. Dobil sem tudi nekaj dopisov, v katerih so mi ljudje razložili vse, od tega, koliko denarja zaslužijo, do tega, koliko avtov imajo v garaži. Najbolj zanimivo pa je bilo pismo neke prodajalke ljubezni, ki jo je zanimalo, ali bi se ji ista dejavnost bolj izplačala v eni izmed severnih držav.

No, če mi dovolite, moj nasvet za vse Slovence bi bil takšen - ne selite se iz Slovenije, če ne morete živeti brez svoje države. Odseliti se v drugo državo in potem jokati zaradi tega, ker v novi okolici ni slovenskega toaletnega papirja, slovenske narave ali zakaj je vreme takšno, kot je, je absurd.

Blagovna menjava med Slovenijo in Dansko sicer že nekaj let zapored vztrajno raste. V letu 2013 je tako izvoz znašal nekaj manj kot 226 milijonov evrov, v prvi polovici letošnjega leta pa dobrih 155 milijonov evrov. Nedavno je Köbenhavn obiskala tudi slovenska gospodarska delegacija. Katera so po vašem mnenju "zlata pravila" za poslovanje z Dansko in preboj na njihov izredno zahteven trg?
Nisem vedel, da Slovenija tako uspešno posluje na Danskem. O "zlatih pravilih" lahko rečem le to - kakovost za ugodno ceno. Prepričan sem, da so slovenska podjetja na tem področju zelo konkurenčna. Poleg tega igrata pomembno vlogo oblikovanje in kreativnost, to sta dejavnika, ki imata na danskem trgu vedno poseben status.

Danska je svetu dala filozofa Sørena Kierkegaarda, pravljičarja Hansa Christiana Andersena, legokocke, pivi Carlsberg in Tuborg ... Kdo oziroma kaj izmed naštetega pa na Danskem velja za nacionalni ponos, nekaj, kar povzdigujejo na piedestal in česar se nikoli ne kritizira?
Pozabili ste fizika Nielsa Bohra in arhitekta Jørna Utzona, ki je narisal sydneyjsko operno hišo. Nacionalna ponosa sta zagotovo Hans Christian Andersen in kocke Lego. O H. C. Andersenu se učijo povsod po svetu, z legokockami pa se ogromno otrok igra in uči kreativnosti. Tudi sam sem se igral s temi kockami, še vedno imam iste kocke in dal jih bom tudi svojim otrokom. Mislim da temu Legu ni konca, haha. Definitivno najboljša igrača, ki obstaja.

Vsak Slovenec, ki pride z Danske, poleg drugega vedno omeni eno stvar - visoke cene. Kakšna je povprečna plača na Danskem, si povprečen Danec brez težav privošči, da je v restavracijah, nakupuje v butičnih trgovinah, se prevaža z avtomobilom ugledne znamke, ima vikend in se večkrat letno odpravi na dopust - če vzamemo materialne stvari za kazalec kakovosti življenja?
Najboljši odgovor je: za nekatere je drago, za druge ni. Meni osebno je "tako-tako", nekatere stvari so sprejemljive, druge ne. Mogoče je moja največja težava omejena ponudba. Če pogledate v povprečno prehrambeno trgovino, takoj ugotovite, da ni kot v Franciji ali Švici, kjer so na policah 1.001 sir, 200 različnih vin, ogromno polic s čokolado ... Seveda si nekateri brez težav privoščijo večer v restavraciji, razkošen avtomobil ali celo večkrat letno odidejo na tropske počitnice, drugi pa živijo bolj povprečno. Včasih imam občutek, da si mlajši ljudje v Sloveniji pogosteje privoščijo potovanja po svetu kot ista generacija na Danskem.

Treba pa je vedeti, da imamo visoke davke, okoli 45-50-odstotne. Če zaslužite 3.000 evrov neto na mesec, plačate 45-47-odstotni davek. DDV je 25 odstotkov na vse, kar si lahko predstavljate. Po drugi strani pa imamo tudi marsikaj brezplačno, na primer zdravstvo, šolstvo, študentje imajo štipendije okoli 750 evrov neto na mesec, brezposelni imajo pošteno socialno pomoč, ceste so urejene, avtoceste zastonj, pokojnine dostojne. Država veliko vzame, a tudi marsikaj vrne. Kot sem že rekel, načelo je "Eden za vse, vsi za enega". Luksuz je na Danskem drag in avtomobil je luksuz, ne glede na to, da ga za prevoz uporablja 78 odstotkov ljudi. Najbolj prodajana znamka je Volkswagen, ki za ugodno ceno nudi solidno kakovost. Avtomobili so dragi, trikrat dražji kot na Švedskem, v Nemčiji ali Švici. Za novega Audija A8 z vso opremo je treba na Danskem plačati enako kot za malo rabljenega lamborghinija v Nemčiji, okoli 170.000 evrov. Imeti dober avtomobil je približno enaka investicija kot nakup stanovanja v Sloveniji - ne glede na to, da cene nepremičnin v Sloveniji nimajo nič skupnega z realnostjo. Tudi restavracije so drage - povprečno kosilo za enega človeka stane med 400-600 kron, kar je 55-80 evrov. Tudi hitra hrana je draga, povprečni meni v Burger Kingu stane okoli 10 evrov. Pica in 1,5-litrska kokakola staneta 12,50 evra. Veliko ljudi, ki živijo v južnih regijah Danske, gre po nakupih pogosto v Nemčijo. Pri roki imam številke iz leta 2008. Takrat je bila povprečna urna postavka v javnem sektorju 239 kron, v zasebnem pa 263 kron, kar je 32 oziroma 35 evrov bruto na uro. Danes bi rekel, da je povprečna plača okoli 39.000 kron, kar je 5.200 evrov bruto na mesec. Je pa treba upoštevati, da gospodarska kriza vpliva tudi na danski trg.

Menda minimalna plača sploh ni določena, ampak je rezultat pogajanj med sindikatom in delodajalci. Povprečna minimalna plača naj bi se gibala okoli 20 ameriških dolarjev, poleg tega imajo zaposleni na voljo pet tednov plačanega dopusta ter porodniški in očetovski dopust. Obstajajo sploh kakšna trenja med zasebnim in javnim sektorjem na eni strani ter med sindikati in vlado na drugi zaradi upokojitvene starosti, višine plač in izplačila drugih dodatkov, je v zraku kdaj grožnja s stavko?
Na Danskem uradno minimalne plače na uro ni, imamo povprečno plačo in na podlagi tega se potem delajo izračuni. Imamo pet tednov plus pet dni plačanega dopusta na leto, no, nekateri ga imajo celo več, odvisno od dogovora z delodajalcem. Poznam ljudi, ki imajo skoraj tri mesece dopusta, od tega dva plačana. Na Danskem stvari niso kot na primer v Franciji, kjer imajo delavci "božjo pravico" do stavkanja. Kot na pol Francoz lahko iz prve roke rečem, da jim redkokdaj uspe doseči kaj konkretnega. Stavke so na Danskem zelo redek fenomen, včasih pa vseeno pride do njih. Največ jih je bilo med letoma 1984 in 1986, pa tudi leta 1998 v času "storkonflikten", ko je stavkalo 500.000 delavcev v zasebnem sektorju. Takrat je zrasel črni trg za kvas in se je nemški, norveški in švedski kvas prodajal po stokrat višji ceni, kot je bila takratna realna cena, to je pol krone za sto gramov. Tudi bencina na črpalkah ni bilo. Nazadnje so sicer stavkali učitelji na osnovnih šolah.

Danska je v zadnjem času po svetu zaslovela tudi po svojih odličnih TV-nadaljevankah, kot so Zločin (Forbrydelsen), Oblast (Borgen) in Most (Broen). Mnogo je bilo napisanega o razlogih za tak uspeh, nekateri trdijo, da je ključ v tem, da so Danci zelo metodološki in demokratični. So omenjene serije tudi na Danskem požele velik uspeh, so igralci zvezdniki? Kaj pa se na danskih televizijah trenutno vrti na programu, lahko vi na malih zaslonih gledate že kakšen nov izjemen rezultat danske TV-šole?
Moram priznati, da omenjene nadaljevanke niso po mojem okusu. Lahko bi rekel, da sam glede filmov in glasbe živim v preteklosti. Danes kinematografija in glasba na splošno nista več tisto, kar sta bili nekoč. Gledam starejše filme iz tridesetih pa do konca devetdesetih let pa se kakšnih deset iz obdobja 2001-2014. Enako je z glasbo. Omenjene nadaljevanke so na papirju uspešne, ampak meni osebno nič ne pokažejo, enake so kot 98 odstotkov drugih iz ZDA. Danski humor je črni humor, ki ga imam osebno rad. Zato predlagam, da RTV Slovenija prikaže filme De grønne slagtere, Blinkende lygter, Festen, Adams æbler, Pusher, Jagten ... Veliko humorja je sicer skritega v živem jeziku. Veliko danskih igralcev živi v Hollywoodu, na primer Jesper Christensen, ki bo igral v filmu o Jamesu Bondu kot Mr. White, Mads Mikkelsen, Connie Nielsen, potem je tu Lars Ulrich, eden od ustanoviteljev glasbene skupine Metallica, in ne nazadnje otroci danskih emigrantov, kot so Scarlett Johansson, Michael Madsen in Viggo Mortensen. Danska je majhna država, a ima več kot 20 televizijskih kanalov. Nekateri programi imajo bogat program, recimo DR2, ki ima zanimive oddaje o politiki in življenju. TV2 Charlie je namenjen starejši generaciji, TV3 in Kanal 5 imata za ciljno skupino najstnike in mladino, Kanali 6, 8 in 9 ciljajo na ljubitelje nogometa in druge moške stvari ... Trenutno je ogromno političnih debat, saj nas v letu 2015 čakajo parlamentarne volitve in verjetno tudi referendum o EU-ju.

Danci investirajo ogromno znanja in drugih sredstev v televizijski razvoj. Nekatere oddaje so izjemno zanimive, kot na primer Debatten s Clementom Kjersagaardom pa Quizzen med Signe Molde, z voditeljico, ki nima dlake na jeziku in si upa marsikaj narediti. Vse je servirano kot ogromna porcija satiričnega humorja. Še en dober primer - Michael Jeppesen møder. To je oddaja, v kateri voditelj sreča različne ljudi, nazadnje je v imenu politikov srečal tiste, ki so pisali skrajno grda pisma različnim politikom. Bilo bi zanimivo, če bi tudi RTV SLO imela podobne oddaje.

Kako Danci praznujejo božič in novo leto, imajo kakšne zanimive navade in tradicije?
Danske decembrske tradicije so posebna zgodba, seveda v pozitivnem smislu, in poleg ameriške tradicije lučk in božičnih puloverjev so moje najljubše. Na Danskem se v nekaterih trgovskih centrih že oktobra pojavi božična tematika. Prvo pravilo: Božiček živi na Grenlandiji, o tem ni nobenega dvoma, če ste z Danske. Druge države zmotno menijo, da živi kje drugje, na primer Finci so prepričani, da živi severno od polarnega kroga na severnem polu, Norvežani, da živi v Drøbaku, Švedi, da živi v Mori. Ni res. Božiček ima celo pisarno in naslov, če niste vedli: do leta 2010 je bil njegov naslov "Julemanden Box 785, 3952 Ilulissat, Grønland", danes pa je, verjetno zaradi gospodarske krize, njegov naslov v Köbenhavnu - "Julemanden, Julemandens Postcenter 24, 0900 København C". Nekoč je bil na Grenlandiji ogromen poštni nabiralnik zanj. Drugo pravilo: božič je 24. decembra, ne 25. 24. decembra se družine, ožje in širše, manjše ali večje, dobijo na božični večerji, kjer drug drugemu podarijo darila. Tukaj se kupi ogromno daril. Pred kratkim so objavili, da v severnem delu Danske ljudje porabijo okoli 1.000 kron (135 evrov) več za darila kot drugod po državi. Tretje pravilo: božična kosila. To je tukaj res nekaj posebnega. V decembru se lahko zgodi, da ste povabljeni na več takih kosil, na primer s kolegi iz službe, s študenti na fakulteti, s člani kakšne organizacije, s prijatelji ... Sezona teh kosil se pogosto opisuje kot "sezona nezvestobe", saj je v igri ogromno hrane in žganja. Po uradnih številkah se vsak šesti tako napije, da konča na stranišču ali celo v bolnišnici, a mu tega nihče ne zameri, niti šef ne. 13-16 odstotkov ljudi je priznalo, da začnejo na božičnem kosilu govoriti o zasebnem življenju in stvareh, o katerih drugače nikoli ne bi govorili, 12-15 odstotkov pa jih na takšnem kosilu prizna, da imajo spolni odnos s kolegom ali kolegico v pisarni, skladišču ...

Poleg tega imamo vsako leto "Julekalender" oziroma božični koledar, to je družinska nadaljevanka o božiču, ki se od 1. do 24 decembra (24 epizod) vrti na televizijskem kanalu. Zadnje čase sicer vse več ljudi preživi božič zunaj Danske, priljubljeni so predvsem Kanarski otoki, Tajska, Egipt in Zelenortski otoki. Kar se tiče praznovanja novega leta, pa so tradicije podobne kot drugod, posebnih razlik nisem opazil.

Če bi lahko, kaj bi na Danskem spremenili, kaj vas najbolj moti oziroma gre na živce?
Trenutno nič, le dodal bi nekaj stvari - v trgovine bi dodal več francoskih sirov in vin, belgijskega piva, švicarskih čokolad, Fructalovega soka iz borovnic in seveda čokolina. Je treba imeti kaj dobrega za zajtrk, haha. Manjkajo pa tudi nekatere francoske modne hiše, kot je Givenchy.

Katere so največje razlike v primerjavi s Slovenijo?
Kultura na avtocestah - promet na splošno. Način razmišljanja o življenju.

Kaj bi se Slovenci lahko naučili od Dancev?
Težko vprašanje. Mislim, da so ljudje v Sloveniji (seveda ne vsi) preveč ponosni, da bi bili dovolj odprti do tujih nasvetov.

IZ PRVE ROKE