Grad Žovnek spada med gradove, ki so pomembno soustvarjali slovensko zgodovino. Foto: Radio Slovenija
Grad Žovnek spada med gradove, ki so pomembno soustvarjali slovensko zgodovino. Foto: Radio Slovenija

Savinjska regija je tretja največja slovenska regija. Zaseda desetino Slovenije. Na eni strani meji na Avstrijo, na drugi na Hrvaško. Razprostira se vse od mogočnih Kamniško-Savinjskih Alp, dolin in gozdov Zgornje Savinjske doline, s hmeljem rodovitne Spodnje Savinjske doline pa tja do osrednjeceljskega in dravinjskega ter na vzhodu do gričevnatega Kozjanskega in Obsotelja. Sama sem jo raziskovala s pomočjo reke Savinje. Začela sem tam, kjer se Savinja izliva v Savo, in končala pri njenem izviru.

S cicko čez Savo

V bližini Zidanega Mosta je naprava po imenu cicka oz. luftpon. To je ročna žičnica s potniško kabino, s katero se je čez reko mogoče prepeljati po zraku. Pot z enega na drugi breg Save je dolga 77 metrov, cicka pa pelje približno sedem metrov nad gladino reke. Nanjo je mogoče namestiti tudi kolo in tako jo pogosto uporabljajo kolesarji, saj daleč naokoli Save ni mogoče prečkati drugače. Z njo se radi peljejo tudi tisti, ki gredo skozi Škratovo dolino na Kum.

Cicka je marsikomu skrajšala prečkanje Save. Foto: Radio Slovenija
Cicka je marsikomu skrajšala prečkanje Save. Foto: Radio Slovenija

Nekoč je ob Savi delovalo pet luftponov, danes le še eden. Tega so postavili leta 1953, pove domačin Ivan Albreht, ki je odraščal v bližnjem Podkraju in pred leti poskrbel za obnovo naprave: "Najprej so bili to vagoni za prevažanje lesa. Jaz in moji vrstniki smo se čez Savo vozili kar s tem. Leta 1953, ko so naredili potniško kabino, pa sem že hodil v službo v Trbovlje. Ko cicke ni bilo, sem moral prehoditi veliko več, tako pa se je pot skrajšala za kar nekaj kilometrov."

Grad Žovnek – kraj, od koder so Celjski vlekli vse niti

Celje je ena od prestolnic savinjske regije. Zgodovino mesta so močno zaznamovali grofje Celjski. A marsikdo ne ve, da je mogočna rodbina niti dolgo vlekla z gradu Žovnek. "Ta grad je zibelka poznejših Celjskih knezov, na začetku imenovanih Žovneški gospodje. Bili so ugledni, izjemni vojaški strategi, politično preračunljivi, že na začetku so bili tudi precej bogati. Od tu, kjer je bil njihov matični prostor, so upravljali vse svoje posesti," pravi Jasmina Roter Jager, vodja TIC Braslovče.

Ta vrata so stoletja varovala mogočno grajsko gospodo. Foto: Radio Slovenija
Ta vrata so stoletja varovala mogočno grajsko gospodo. Foto: Radio Slovenija

Zadnji lastnik je grad zapustil na začetku 19. stoletja. Da ne bi bilo treba plačevati davkov, so takrat odkrili strehe. Dele gradu so za gradnjo svojih domov uporabili okoličani. "Dokler se pred skoraj 26 leti ni zbrala ekipa entuziastov pod vodstvom Franca Kralja, zgodovinarja, ki je avtor več knjig o Žovneških. Odločili so se, da začnejo obnovo," razloži sogovornica. Grad še vedno obnavljajo – običajno ob nedeljah med 8. in 12. uro, ko je odprt tudi obrambni stolp in si ga obiskovalci lahko ogledajo od znotraj.

Jama št. 1254

V Sloveniji je več tisoč jam, vsako leto je registriranih od 100 do 200 novih. Najvišja, ki jo lahko obiščejo tudi turisti, je Snežna jama. Vhod vanjo leži na 1530 metrih nadmorske višine. Tam me pričaka Darko Naraglav iz jamarskega kluba Črni galeb iz Prebolda, ki upravlja jamo. Na glavi ima čelado s svetilko, opremiva se še s karbidovko in se podava navzdol, proti jami št. 1254, kot je Snežna jama vpisana v katastru. "To ime so ji dali pastirji, ki so pasli živino tu blizu na planini Arta. V poletnih mesecih, ko je bilo sušno, so hodili v udornico po sneg. Ta sneg so nosili ven, ga raztapljali in z vodo napajali živino, jo uporabljali za kuhanje, za pranje," pove jamar, ki podzemlje odkriva že okoli 50 let.

Jama, v kateri so raziskali okoli dva kilometra rovov, turisti pa si lahko ogledajo dobrih 600 metrov, ima živi in mrtvi del. V prvem delu obiskovalca spremljajo praled in ledeni stebri. Bolj mrzla, kot je zima, bolj so osupljivi in trdni. Pogled se ustavi tudi na kapnikih, ki pa jim je treba dodati pridevnik fosilni. So mrtvi, neaktivni, saj je v začetnem delu jame premrzlo, da bi rasli. Ko stopava naprej, mi Darko Naraglav razloži, da tako visoko nad morjem kapnikov načeloma ni: "Snežna jama je posebna, saj je tako zelo stara, da je bila nekoč veliko bližje morju, kjer so se te strukture lahko rodile."

Ledena jama. Foto: Radio Slovenija
Ledena jama. Foto: Radio Slovenija

Snežna jama se ponaša z drugim najvišjim jamskim stebrom v Sloveniji – meri 21 metrov in pol. Tu najdemo kapnike iz jamskega mleka, jamske bisere in ostanke vulkanskega pepela iz nekdanjega vulkana Smrekovec, ki leži nedaleč od tod.

"Vsak kapnik ima kapljico. Kapljica pomeni življenje, pomeni rast," pove jamar, ko vstopiva v živi del jame. V tem delu temperatura dosega tiste minimalne tri stopinje in pol, ki so potrebne, da kapniki rastejo. Ob koncu poti, namenjene obiskovalcem, prideva v jedilnico. Tako so jo poimenovali, saj so jamarji med raziskovanjem jame, ko so bili tudi več dni pod Zemljo, v tam prostoru obedovali. S tem pa so poskrbeli za še enega od jamskih pojavov: "V preteklosti smo na tej mizici imeli jamsko vodo ali šnops po domače oz. žganje. To žganje se je malo polivalo in hlapi so kapnike obarvali rdeče."

Igla – zadnja prepreka pred izvirom Savinje

"Nekoč je v teh krajih živela deklica, ki je bila tako velika, da je z eno nogo stala na Raduhi, z drugo na nasprotni strani soteske Savinje. Ko je nekega dne šivala srajco, se ji je v grobem platnu zlomila igla. Razjezila se je in jo vrgla v dolino, kjer se je zapičila v breg in ostala tam do danes." To je legenda o nastanku skalnega samotarja po imenu Igla med Lučami in Solčavo. Od leta 1948 je zavarovana kot naravni spomenik. Nahaja se tik ob glavni cesti v najožjem delu soteske, ki jo je Savinja vrezala med strma pobočja Raduhe in Dleskovške planote. Skalnatega osamelca od matične stene loči ozka špranja, skozi katero je, vse do izgradnje ceste leta 1984, potekala tudi edina pešpot proti Solčavi.

Na izletu v Zgornjo Savinjsko dolino vas čaka čudovita narava. Foto: Radio Slovenija
Na izletu v Zgornjo Savinjsko dolino vas čaka čudovita narava. Foto: Radio Slovenija

Na Igli plapola slovenska zastava. Nanjo jo nosi Samo Supin, domačin iz Luč, ki se je že dvakrat lotil tudi 24-urnega podviga maratonskega plezanja na skalo. Leta 2010 se mu je uspelo povzpeti 175-krat, leta 2017 pa je pri 52 letih svoj rekord še izboljšal in kljub neugodnim vremenskim razmeram dosegel 226 vzponov. Če vam ni do tega, da bi se plezalsko udejstvovali, se lahko sprehodite skozi Iglino šivankino uho na drugo stran do presihajočega studenca.

Od te točke do izvira Savinje ni več daleč. Pot vodi skozi središče Solčave, informacije o nadaljevanju poti je tam mogoče dobiti v Centru Rinka. Do konca poti – do izvira Savinje – me pospremi direktorica centra Blanka Kovačič: "Če se peljete naprej, proti Logarski dolini, vas malo pred vhodom vanjo čaka sotočje Črne in Jezere. Sledi sedem kilometrov do slapišča in po okvirno 15 minutah vzpona pridete do veličastnega slapa Rinka. To je kraj, kjer mi pravimo, da Savinja skoči na glavo."

Končni cilj: kjer Savinja skoči na glavo