Če živite nekje ob slovenskem avtocestnem križu in ne zaidete prav pogosto na Koroško, potem verjetno težje razumete dolgoletna, obupna prizadevanja Korošcev za tretjo razvojno os, ki bi pomenila sodobno povezavo z osrednjo Slovenijo.

Poimenovanje podkasta NaPOTki se izkaže za še kako primerno, ko se na poti od Velenja proti Slovenj Gradcu znajdete dobesedno "na potki".

Lahko nam poberejo vse, gasilske pumpe jim pa ne damo

Prvi cilj raziskovanja Koroške je bila "plebiscitna vas" ob avstrijski meji. Libeliče se ponašajo s svojim grbom in zastavo. V markantni stavbi, nekdanjem župnišču, ki so ga zgradili skoraj točno na 15. poldnevniku, so uredili prav posebno plebiscitno zbirko, ki prikazuje "odhod" Libelič v Avstrijo, po koroškem plebiscitu leta 1920 in "vrnitev" kraja na slovensko stran dve leti pozneje.

Skoraj dvoletni epohalni upor peščice zavednih libeliških domoljubov je naposled dal veliko zmago – Libeliče so se vrnile na slovensko stran. Hkrati pa je nastopilo obdobje depresije, nekdaj razvijajoča se vas s štirimi gostilnami, kovačnico in še marsičim drugim je postala žep na koncu sveta. Jezni in užaljeni Avstrijci so odšli in s seboj odnesli vse, vključno z arhivi.

Marsikomu se je zdela prihodnost brezupna, vendar ne tudi libeliškim gasilcem. Domačin Adrijan Zalesnik pove zgodbo o gasilski pumpi, ki so jo, po vzpostavitvi nove meje, odpeljali na avstrijsko stran. "Fantje iz Libelič so rekli, če so nam vse pobrali, gasilske pumpe jim pa ne damo. Podkupili so žandarje in carinike na meji, organizirali nočno akcijo, kolesa pumpe ovili v cunje in jo prepeljali na našo stran. V Libeličah je bilo veliko slavje, avstrijski časopisi pa so se razpisali o dogodku, kot da bi pol Avstrije ukradli."

Ob reki Dravi med Dravogradom in Muto lahko obiščete pristan koroških splavarjev. "Splavarjenje lesa je bila nekoč donosna gospodarska dejavnost, danes pa je to zanimiva in poučna dogodivščina na Dravi," pojasni Ana Kugovnik, koordinatorka flosarskih doživetij v zgornjedravski dolini. Med dvournim splavarjenjem lahko okusite še eno flosarsko tradicijo – flosarski golaž. To je dobra iztočnica, da spoznate koroško kulinariko oziroma koroško košto, kot ji pravijo domačini.

Grumpi, tifa v solati in cukrane borovnice

Tradicionalna koroška kulinarika se prav nič ne spogleduje z novodobnimi prehranskimi načrti za izgubljanje kilogramov. Aktivnemu popotniku Korošci postrežejo krepko kosilo, pove Danica Hudrap, ki je avtorica diplomske naloge na temo koroške košte z naslovom Po starih cajtih diši.

Posebno mesto na koroških mizah ima ržen kruh. Včasih so gospodinje spekle tudi po 24 hlebcev naenkrat, kruh je zdržal skoraj en mesec. Le predstavljate si lahko, kakšen napor je bil za gospodinjo zamesiti takšno količino kruha. K rženemu kruhu se odlično poda skuta ali pa grumpi. Gre za večje kose mesa, najbolje potrebuševine, ki jih nato počasi opekajo in pražijo do slastnega končnega rezultata. To bi številne spomnilo na ocvirke, vendar Danica pojasni, da so ocvirki v nasprotju z grumpi drobno mleti in pogosto uporabljeni v kombinaciji z ajdovimi žganci.

"Poletni koroški gozdovi ponujajo tudi slastne borovnice ali črnice, kot jim pravimo domačini. Poceni in preprosta je sladica, ko v skodelico natresem borovnice in jih posujemo s sladkorjem, mi jim rečemo kar cukrane borovnice," pripravo preproste sladice opiše Hudrapova.

"Kiseva voda" za Franca Jožefa

Na koncu Kotelj proti Ivarčkemu jezeru so v drugi polovici 19. stoletja ob izviru vode, ki so ji domačini pravili "kiseva voda", zgradili stavbo, ki so jo uredili v letovišče s kopališčem. Kopališče so poimenovali Vojvodska kopel, letovišče in sam kraj pa Rimski vrelec, ker so na tem mestu našli dva kipa iz rimskih časov. "Voda iz izvira Rimski vrelec ima slavno preteklost. Zaradi visoke vsebnosti železa so ji pripisovali zdravilne učinke, stregli so jo v dunajskih hotelih in izvažali celo v Ameriko, " pripoveduje Tim Kolar Erat z oddelka turizem pri Zavodu, ki v Ravnah na Koroškem pod isto streho združuje tudi kulturo, šport in mlade. Doda še, da je na Uršlji gori najvišje ležeča slovenska cerkev in da poleg nje stoji najvišje ležeči slovenski čebelnjak.

S kolesom po Koroškem

Koroška ponuja nekaj izvrstnih kolesarskih priložnosti. Ena izmed njih se imenuje "štrekna". "24-kilometrska trasa kolesarske poti po Mislinjski dolini, med Otiškim Vrhom, Slovenj Gradcem, Mislinjo in Gornjim Doličem je dobila posebno ime, ker poteka po trasi nekdanje železnice," pojasni Aleš Rupreht iz Koroške regionalne razvojne agencije.