Pečeno meso, narezano na koščke med rezini kruha, ki mu dodamo solato, paradižnik, čebulo in različne prelive - tako preprost, a hkrati tako priljubljen je kebab po Evropi. A največ "odjemalcev" ima brez konkurence v Nemčiji, državi, v kateri so ga v 70. letih prejšnjega stoletja prvič predstavili turški priseljenci.

Do danes je "zavladal" nemškim prehranjevalnim navadam, saj vanj radi ugriznejo tako prekrokani študentje, ki se z jutrom vračajo domov, utrujeni delavci, otroci in tujci, ki nočejo za obrok zapraviti preveč ali brbončic prepuščati neznanim (nemškim) jedem.

"Döner kebab je postal najbolj priljubljena hitra hrana v Nemčiji," je s ponosom povedal Yunus Ulusoy, strokovnjak za turške študije na univerzi v Essnu, ki je veliko časa posvetil raziskavam o tem, kako so etnične posebnosti prevladale v tradicionalni nemški kuhinji.

Nasiten obrok za malo denarja
Ključ do uspeha kebaba ni le v njegovi praktičnosti in prijetnem okusu, ampak tudi v konkretnem zalogaju hrane, ki si ga je mogoče privoščiti za nizko ceno. V Nemčiji običajni kebab stane med 2,5 in pet evrov. Ti sendviči s telečjim ali piščančjim mesom se v nemških želodcih "valjajo" mnogo pogosteje kot pica, ocvrt krompirček, hamburgerji ali nemški "ponos", značilne klobasice. A to ni le splošno mnenje, to je pokazala tudi nedavna anketa, opravljena v nemški izdaji revije Men's Health.

60.000 delavcev v Nemčiji se preživlja s kebabom
"V bistvu ne moremo o kebabu več govoriti kot o tuški hrani, saj jo Nemci danes že jedo pogosteje kot njeni "izumitelji" Turki," je zato dejal Ulusoy. Številke govorijo same zase - v vsej Nemčiji si je kebab mogoče naročiti v 15.500 lokalih, kar pomeni, da samo za ta prigrizek vsak dan porabijo 400 ton mesa. S kebabom pa si kruh služi kar 60.000 delavcev, ki letno prodajo kar za 2,5 milijarde tega "fenomena", ki je osvojil svet.

Beseda "döner" sicer izvira iz turške besede "donmek", ki pomeni "obrniti", saj se meso na kovinski palici vrti in peče več ur, preden ga rjavega in hrustajočega narežejo na tanke kose ter položijo med rezini kruha.

Izumil ga je Turek v Berlinu
V Turčiji so kebab delali le iz jagnjetine in stregli izključno na krožnikih. Legenda pravi, da je to jed leta 1971 izumil turški zdomec Mahmut Aygun, ko je na stojnici v bližini berlinskega živalskega vrta prvi prodajal meso v kruhu, prelito z jogurtovim prelivom. Od takrat je kebab začel svoj pohod po svetu, v nekaterih državah pa ga predstavljajo kar kot "tipično nemško študentsko hrano".

A razvoj je šel naprej. Do danes so prodajalci kebaba svojo "specialiteto" razvili do potankosti, k mesu ponujajo vedno več različne zelenjave, kupci pa lahko izbirajo med česnovim, začinjenim in jogurtovim prelivom. "V Turčiji h kebabu ne sodi preliv, Nemci pa nikakor niso navajeni jesti samo mesa brez omake," razlaga Ulusoy.

Kako pravilno narezati meso?
Svojo različico kebaba poznajo tudi Grki, gre seveda za tudi Slovencem dobro znani gyros. A gyros vsebuje le svinjsko meso, ki je med kruhom narezano na večje kose, poleg tega pa je običajno začinjeno z origanom.

Turški prodajalci trdijo, da priprava kebaba - čeprav se mnogim zdi tako - sploh ni tako preprosta. Največja skrivnost se skriva v rezanju mesa. "Meso morate odrezati z veliko občutka. Prava umetnost je, da se odreže zelo tanke kose, a se ob tem ne pritiska k palici, sicer meso izgubi vso maščobo in se osuši," pravi prodajalec Ismet Donmez iz Berlina, ki nasprotuje uporabi električnih nožev, ki so jih pred časom iznašli v Izmirju v Turčiji. "Izmislijo si vse mogoče, a nič se ne more primerjati z nožem z dolgim rezilom, ki ga upravlja človek."