Dober decimeter velike krhke vijoličaste cvetlice, ki so obdane z nežnim puhom, so na rdečem seznamu ogroženih rastlinskih vrst. V Sloveniji uspevajo le na štirih rastiščih, največje, skoraj dva hektarja veliko, je na Ponikvi v občini Šentjur. "Na tem rastišču v zadnjih desetih letih v povprečju letno zacveti okoli 800 primerkov," pove predsednik Turistično-olepševalnega društva Ponikva Zlatko Zevnik.

Ime dobile po veliki noči

Ker so v preteklosti cvetele v času velike noči, so jih poimenovali velikonočnice. A v zadnjem obdobju zacvetijo že pozimi. "Cvetijo približno štiri tedne, ni pa pravila, vse je odvisno od vremena," še dodaja Zevnik, ki pravi, da si jih iz leta v leto ogleda več ljudi. Obiskovalci prihajajo z vseh koncev države. "Zadnjo nedeljo jih je bilo na primer več kot 100."

Nekateri jih ruvajo in teptajo

Čeprav velikonočnice v času cvetenja zaščitijo z ograjo, jih številni poteptajo, pojasnjuje vodja območne enote Zavoda za varstvo narave RS Celje Tanja Košar Starič. "Obiskovalci, ki želijo s svojimi mobilnimi telefoni v objektiv ujeti najlepši primerek, pri tem pogosto poteptajo še šest drugih, morda manj cvetočih rastlin." Nekateri te cvetlice celo izruvajo in jih posadijo na svojih vrtovih, a tam ne uspevajo. "Te rastline imajo zelo razvejan in globok koreninski sistem in ljudje ga nikoli ne morejo v celoti izkopati, zato na njihovih vrtovih nikakor ne bi mogle rasti," sklene Tanja Košar Starič.

V Sloveniji neugodne podnebne razmere za rast

Dodatna težava je, da podnebne razmere v Sloveniji velikonočnicam ne ustrezajo. "Količina padavin na naših rastiščih je približno dvakrat večja od tiste, ki bi bila optimalna, to pa seveda taki vrsti, vezani na stepske predele, ne more ustrezati. Posledično so naše populacije najverjetneje vse stare, ni pomlajevanja," je razložil Nejc Jogan z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Legenda o velikonočnicah

Velikonočnice so bile v Sloveniji odkrite konec 19. stoletja. A za njih množično ljudje izvejo med obema vojnama, ko je na rastišče na Boču opozoril botanik Viktor Petkovšek. Kako pa so prišle na Ponikvo, med domačini kroži zanimiva legenda. "Stara mama mi je pred približno petdesetimi leti povedala, da so na tem hribu nekoč stale vislice. In ko so nekega divjega lovca dolgo nazaj tukaj obesili, je njegova hčerka od nekje, ne vem od kje, morda iz Primorske, prinesla te cvetlice ter jih posadila njemu v spomin," je povedal ravnatelj Osnovne šole Hruševec Robert Gajšek.

Ne glede na to, ali so jih sem prinesli ljudje ali so začele rasti v davnini, ko so bile ugodnejše podnebne razmere, si najbrž nihče ne želi, da bi izginile.