Makedonija ima bogato kulturno in naravno dediščino, zaradi svoje lege v osrednjem delu Balkana pa že od nekdaj velja za geopolitično strateško točko. Povezovala je Zahod z Bližnjim vzhodom in na njenem ozemlju je bilo kar nekaj zgodovinsko pomembnih osvajalnih pohodov. Je zibelka slovanstva, dežela Aleksandra Velikega, domovina matere Tereze in ohridskih biserov, tu najdete čudovite ikone in ikonostase, zares okusno hrano, odlično vino in dobrosrčne ljudi. Makedonci so kljub svoji burni zgodovini zelo miroljuben in nadvse prijazen narod, domačini so vedno pripravljeni priskočiti na pomoč, toplo vas bodo sprejeli in od njih boste odšli zadovoljnih želodcev.

Če ne verjamete, vas bo prepričala serija kratkih, a nepozabnih filmov Večna Makedonija (Македонија Вечна), ki jih je posnel z oskarjem nominirani makedonski režiser Milčo Mančevski.

Majhna, a rodovitna in sončna dežela
Uradno ime države, ki leži med Kosovom, Bolgarijo, Grčijo in Albanijo, je Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija. Večino dvomilijonskega prebivalstva sestavljajo Makedonci (okoli 65 odstotkov), četrtina je Albancev, nekaj odstotkov Turkov, Romov, Srbov idr. Po veroizpovedi so Makedonci kristjani, ki pripadajo ortodoksni makedonski cerkvi. Uradni jezik je makedonščina, pisava pa cirilica, ki je dediščina glagolice grških menihov Cirila in Metoda. Oblika večine črk cirilice izvira iz grške pisave, nekatere črke pa so ohranile podobo glagolice (npr. šumniki).

Čeprav Makedonija ni velika država, ima razgibano reliefno podobo, od visokih gora do nizkih kotlin, ki so med seboj povezane s številnimi rekami. Ima celinsko in submediteransko podnebje, vroča poletja in rodovitna prst pa zagotavljajo zelo dobre pogoje za poljedelstvo. Polovica makedonskega ozemlja, tj. 1,16 milijona hektarjev, je kmetijskih površin, dobro tretjino Makedonije pa prekrivajo gozdovi. Kmetijstvo ima pomembno vlogo v gospodarstvu, saj s 13 odstotki BDP-ja predstavlja njen drugi največji in relativno stabilen sektor. Največ teh prihodkov ustvarijo s poljščinami in zelenjavo, kot so paradižnik, paprika, feferoni, melone in lubenice. A pomembna in prepoznavna sta tudi njihov tobak in vino.

Od Filipa II. do balkanskih vojn
Makedonija ima pestro in burno zgodovino, da bi ohranila svojo kulturno podobo, je morala prehoditi trnovo pot. Ozemlje je bilo z makedonskimi plemeni poseljeno že v prvem tisočletju pred našim štetjem. Prvi sloves je Makedoniji prinesla vladavina Filipa II. Makedonskega v 4. st. pr. n. š. in pozneje njegovega sina Aleksandra Velikega Makedonskega (356-323 pr. n. š), ki je iz majhne države ustvaril mogočen imperij, a je po njegovi smrti začel postopoma razpadati. Makedonija je sicer še obstajala, toda kot del rimskega cesarstva in pozneje bizantinskega cesarstva. Na ozemlje so se začele priseljevati različne etnične skupine, med njimi so imela največji vpliv slovanska plemena. V 9. stoletju pa sta na ozemlju Makedonije grška misijonarja Ciril in Metod začela s pokristjanjevanjem.

Naslednja pomembna prelomnica je bila vzpostavitev Samuelove države v 10. stoletju, ko je postal uradni jezik slovanski in tako se je utrdila kultura slovanskih Makedoncev. Žal je tudi mogočna Samuelova država morala priznati poraz in Makedonija je vse do 14. stoletja ostala pod neusmiljeno bizantinsko oblastjo. Nato so ozemlje prevzeli Otomani, ki so tu vladali vse do začetka dvajsetega stoletja. Sledile so t. i. balkanske vojne, ko je bila Makedonija razdeljena med Grčijo, Srbijo in Bolgarijo, makedonska kultura pa je bila prepovedana.

Končno spet Makedonija
Po nemirni zgodovini in nenehnih spremembah so Makedonci le prišli do svoje svobode. 8. septembra 1991 so se na referendumu s plebiscitom odločili za samostojno in suvereno makedonsko državo. Od takrat je sonce, simbol svobode, ki je že v preteklosti veljalo za simbol makedonskega kraljestva, upodobljeno na zastavi neodvisne Makedonije. A čeprav je Makedonija danes samostojna država s svojim jezikom, pisavo in vero, je diskurz o obstoju Makedoncev kot posebne etnične skupine še vedno živ. Če so jih Srbi imeli za Srbe, Bolgari za Bolgare, Grki še danes trdijo, da si Makedonci lastijo njihovo zgodovino. Jabolko spora je ime Makedonija, kar je tudi ime grške pokrajine in obenem ime ene izmed grških administrativnih enot, zato Grki Makedonijo priznavajo le pod imenom FYROM - Former Yugoslav Republic of Macedonia, čeprav je več sto držav, tudi ZDA, državo priznalo pod imenom Republika Makedonija.

Ko se ustavi čas …
Če se v Makedonijo odpravite z avtomobilom, bo najbolj zanimiv vstop v državo mimo srbske vasi Klenike tik pred makedonsko mejo. Na skrajnem jugu Srbije, na levi strani reke Pčinje, je mistični Prohor Pčinjski, pravoslavni samostan iz 11. stoletja. Verski kompleks na obronkih Kozjaka daje občutek, kot da si daleč stran od preostalega sveta, morda nekje v Himalaji, v Tibetu ali Butanu. Tu se čas ustavi, priključiš se lahko teološki šoli in spoznaš vse skrivnosti ikonografije. Samostan je ustanovil bizantinski cesar Roman IV. Diogen v letih 1067-1071 in v čast svetega Prohorja Pčinjskega, ki mu je prerokoval, da bo postal cesar. V njem je bilo 2. avgusta 1944 tudi prvo plenarno zasedanje ASNOM-a (Antifašistični zbor za narodno osvoboditev Makedonije). Nedaleč stran, a že na makedonski strani, stoji cerkev svetega Jurija, ki je zaradi svoje arhitekture in fresk temeljni primer krščanske dediščine na tem območju. Cerkev je bila prvič zgrajena 1071, v času vladavine Romana IV. in tudi v poklon svetnika Prohorja Pčinjskega. Bila naj bi monumentalnih dimenzij, zgrajena iz velikih kamenih delov. Še danes ne vedo, kako je bila porušena. Pozneje, med letoma 1313 in 1318, jo je dal srbski kralj Štefan Milutin rekonstruirati, solunska slikarja Mihailo in Evtihij sta poskrbela za freske, med njimi tudi za upodobitev samega kralja in njegove četrte žene Simonide Paleolog. V cerkvi je pokopan bolgarski cesar Mihajlo Šišman, ki je 1330 umrl v bitki pri Kjustendilu.

Morda še niste slišali, vendar je ta del Makedonije znan tudi kot balkanski Stonehenge. Dobrih 1000 metrov nad Kumanovim se dviga Tatičev Kamen, tam leži arheološko najdišče Kokino, kjer je leta 2001 arheolog Jovica Stankovski odkril skoraj 4.000 let star observatorij (morda celo najstarejši na svetu), z začrtanim sončnim vzhodom obeh solsticijev in enakonočij, tu je tudi nekaj najdb iz zgodnje bronaste dobe in skrivnostnih templjev, kjer so se verjetno izvajali rituali za plodnost in v čast Velike Matere Božje.

Antična Makedonija
Makedonija je bogata s prazgodovinskimi ostanki in pravi raj za arheologe. Eno prvih arheoloških najdišč čez mejo je Stobi. Ime je peonsko, še iz časov Peonije, antične države v 7. in 6. st. pr. n. š., ki je bila na vzhodnem delu današnje Makedonije. V času vladavine Filipa II. je Peonija postala del makedonskega imperija. Stobi pomeni "steber" in verjetno je bil kraj nekakšen krajevni kultni steber. Prvič ga je omenil Livius leta 197 pr. n. š. ki je pisal, da je Stobi ob izlivu reke Črne v Vardar, kjer je Filip, kralj Makedonije, premagal Dardaniane. Arheologi menijo, da je bilo mesto ustanovljeno v helenističnem obdobju, razvijalo se je v času prvega rimskega vladarja Avgusta (31 pr. n. š.-14 n. š.) in bilo znano kot oppidum civium romanorum, dobilo status občine leta 69 in tudi mestni kovanec - municipium stobensium. Bilo je pomembno mestno, vojaško, administrativno, trgovsko in versko središče na križišču med Egejskim svetom in Balkanom in državljani so uživali privilegij Ius italicum. Najdbe zajemajo: Veliko palačo s čudovitimi freskami, terme, baziliko, krstilnico, forum, fontano, casino, zapor ... Najpomembnejši spomenik iz rimskega časa je gledališče, zgrajeno v 3. stoletju. Stobi je bilo pomembno mesto tudi v zgodnjem krščanskem obdobju in prve cerkve, zgrajene v 4. in 5. stoletju, so znane po svoji notranjosti s čudovitimi mozaiki in freskami. Mesto sta dvakrat uničila močna potresa, leta 518 in 1014, nato je praktično izginilo, dokler ga ni 1861 znova odkril francoski zgodovinar Leon Heuzey.

Vendar to še zdaleč ni edino arheološko najdišče v Makedoniji. Eden izmed obveznih postankov je Herakleja pri Bitoli, ki je nastala v času Filipa II. v 4. st. pr. n. š. in sodi med najlepše ostanke antičnih časov na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Mesto je bilo poimenovano Heraclea Lyncestis, v čast grškega mitološkega junaka Herkula, Lyncestis pa v grščini pomeni "zemlja risov". Razvijalo se je ob strateški cesti Via Egnatia, ki je povezovala obalo Jonskega morja z Bizancem. Ko so Rimljani osvojili Makedonijo in jo razdelili na štiri dele, je Heraclea pripadla četrti regiji in postala njeno središče. Iz tega obdobja so se ohranili amfiteater, kopališče, mestno obzidje, stebri, posvetilni predmeti. Amfiteater je dal zgraditi rimski cesar Hadrijan, v njem so vse do poznega 4. stoletja potekali gladiatorski boji (imeli so tudi posebne predore za leve), ki so bili s širitvijo krščanstva v rimskem cesarstvu prepovedani. Nato je v zgodnjem bizantinskem obdobju Heraclea postala pomembno škofijsko središče, o čemer pričajo ohranjene mala in velika bazilika ter pokopališka bazilika v bližini nekropole s svojimi bogatimi mozaiki. Žal je bilo mesto v poznejših stoletjih povsem porušeno in del je bil znova odkrit šele v 20. stoletju. Pravzaprav le bazilika in amfiteater, ostanke antičnega mesta še danes intenzivno raziskujejo in vsako leto odkrijejo kaj novega.

Nadaljevanje sledi ...

Besedilo in fotografije: Kaja Cencelj