Ob ledeniku. Foto: Jan Konečnik
Ob ledeniku. Foto: Jan Konečnik
Buenos Aires: Narodni kongres, argentinski parlament. Foto: Jan Konečnik
Avenija Juana Perona. Peron je bil argentinski predsednik po drugi svetovni vojni in je odkrito simpatiziral z nacisti in fašisti. Znotraj države jer skupaj s svojo ženo, Evo Duarte, zgradil kult osebnosti. Foto: Jan Konečnik
Obelisk na Trgu republike, posvečen ustanovitvi mesta Buenos Aires. Foto: Jan Konečnik
Portret slavne Eve Duarte Peron, nekdanje prve dame Argentine, znane kot Evite. Foto: Jan Konečnik
Mama in oče na eni izmed ulic Buenos Airesa. Foto: Jan Konečnik
Dobra kompozicija se mi je zdela. Ni? Foto: Jan Konečnik
Mesto mi je všeč, ker ima veliko visokih stavb, zgrajenih v slogu klasicizma. Foto: Jan Konečnik
V Buenos Airesu vsak dan protestirajo. Eden izmed taksistov se je izrazil slikovito, da se v tej državi protestira že 40 let. Foto: Jan Konečnik
Všeč mi je bila, pa sem jo stisnil. Foto: Jan Konečnik
Oče, ko je še mislil, da ga je dobil le od goloba. Foto: Jan Konečnik

bubožane Nikaragve. Če ne bi bilo lepo mesto, mesto s posebno dušo, bi mi šlo na živce.

Po vrsti. Kot sem zapisal zadnjič, je oče pomotoma vzel s traku na letališču napačen enak nahrbtnik. Še preden je kar koli opazil, je strgal tudi pritrjeni listič, tako da se nam sanjalo ni, čigava je prtljaga, saj ni bilo nobenega našitka z naslovom ali česa podobnega. Na spletu sem našel številko od letališča in iz govorilnice poklical. Nihče ni odgovoril. Tako kot v vseh velikih podjetjih imajo tudi na tem letališču verjetno to linijo zvezano v neki zapuščen hangar in tam zvoni sama sebi. Odpravili smo se na letališče.

"Za prtljago ne skrbi letališče, temveč vsak prevoznik sam. Pisarna Air Canade ob sedmih zvečer ne dela več, jutri pridite, ob treh odprejo," so rekli na informacijah. Največje letališče v Argentini in Air Canada ima odprto pisarno tri ure na dan. Dobro, pridemo jutri. Smo nato uredili naslednji dan in k sreči oseba, ki je ostala brez nahrbtnika, ni imela kakšnih povezanih poletov.

Golob, ki ga ni bilo
"Kako lepo mesto! Poglej te široke avenije, zgradbe z ličnimi balkoni. Všeč mi je," je na glas razmišljala mati, ki je bila sicer sprva do tega megalopolisa precej skeptična. Šli smo v predel La Boca s pisanimi hiškami, Recoleto, na obalo, se sprehodili po nekaj trgih ... Na podzemni železnici je fant v vagonu igral gipsy swing ali nekaj takega. Potem skupina venezuelskih glasbenikov s pevko, ki je imela prekrasen vokal ...

Pri argentinski nacionalni banki smo se spustili po ulici, pod arkade. In se je zgodilo ... Oče je zaostal za nama, saj je želel s telefonom posneti še eno fotografijo, ko se mu je na srajco in hlače podelal golob. Seveda je bil zraven takoj neki prijazen starejši mimoidoči z robcem, ki mu je pomagal očediti se. Ves nejevoljen je prišel proti nama in bil tarča najinega posmeha, ko je mama presenečeno ugotovila, da poleg nje leži očetova usnjena denarnica.

"Streha mu orehova, lopov! Oropal me je! Pa še nekaj mi je kazal, kje so golobi, brisal po nogi ..." je ugotavljala žrtev uličnega žeparja. Čeprav je bil oče nejevoljen zaradi denarja in z nekim navideznim ptičjim drekom usrane srajce, se mu je zdelo tudi zanimivo, da je tako nevede "padel na finto" in kako so nepridipravi to vse skupaj izpeljali.

Tudi sam sem malo ugotavljal ... V tistem času so bili poleg nas pod arkadami ropar in še dva mimoidoča. Eden je gotovo sodeloval z roparjem. Ta mu je takoj po kraji predal denarnico, da je vzel ven gotovino, šel 30 metrov naprej in jo za hrbtom moje mame vrgel na tla. Minuta! "K sreči je pustil osebno izkaznico in kartice. Vsaj nekaj etike ima, baraba," si je dejal oče v tolažbo. Saj res. Če bi vzel bančno kartico, bi jo morali preklicati. Potem sem razmišljal, kako je živeti v mestu, kjer - če te res onečedijo golobi - ne upaš sprejeti pomoči mimoidočega, ker ne veš, ali ti ima namen pomagati ali ukrasti denarnico. Šli smo jest, in ko smo napolnili želodce in spili pivo, smo bili že boljše volje. Kaj hočeš, se zgodi.

Z žavbami namazano mesto
"Argentinci so prijazni ljudje, a vedno, ko pride račun, še nekaj dodajo, vedno je malo dražje. Če ti kaj prodajajo, te bodo na vse pretege hoteli nekako prepričati, da kupi," so mi o Argentincih pravili v Peruju. Vsaj pri taksistih to drži, glede cen mislim.

"Gospod, dober dan. Koliko stane do ulice Moreno 1133?" vprašam. "Okoli 90 pesov, pa še 50 za nahrbtnika," reče taksist. 50 za nahrbtnik, mhm! "Gospod, dober dan. Koliko stane do letališča? Mednarodnega, da," vprašam. "600 pesov," odvrne. Ko se že peljemo kilometer ali dva, doda: "No, saj veste, da morate plačati še cestnino, pa vstop na letališče, okoli sto pesov nanese?" Ne, ne vemo! Kako naj vemo! Torej je 700 pesov, ne 600. Jao.

"Gospod, dober dan. Koliko je do letališča, s cestnino in vsem?" vprašam. "Da, bomo dali taksimeter in zraven cestnino ... okoli 600 bo, ne več," reče gospod. Mu razložim, da me vznejevolji, ker nikoli ne vem, koliko kaj stane. Se je strinjal možakar, da nekateri res nategujejo. Pridemo na letališče. Taksimeter kaže 460 pesov. Mu dam 600, še za cestnino in to. In reče: "700 je, moram plačati še cestnino nazaj, pa napitnina. Saj veš." Res neverjetno. Takšnih navad do zdaj niso imeli nikjer v Latinski Ameriki.

Internetna luknja
Ne vem sicer, zakaj, ampak spletna povezava v Buenos Airesu je resnično slaba. V hotelu je delala napol, pride in gre. Šel sem v šest restavracij in barov, kjer so imeli brezžično povezavo, a nič ni delalo kaj bolje kot za pošiljanje sporočil po whatsappu. Ali pa se telefon poveže, a sporoči, da povezava nima dostopa do medmrežja. Sem se spomnil nasveta nekega Američana, da imajo vsepovsod najboljši internet v McDonaldsu. Res je, šele v simbolu amerikanizacije sem se lahko povezal na splet in v slabi uri poslal 250 megabajtov slik za prejšnji članek.

Če mi verjamete ali ne, takšnih težav s povezavo na splet nisem imel niti na Koruznih otokih v karibskem delu Nikaragve. Dobro, interneta ni bilo pol dneva, ker ni bilo elektrike. A ko je bila, je deloval dobro. Kolumbija, vse O. K., Peru recimo tudi. Tukaj, v nekajmilijonski prestolnici razmeroma dobro razvite države, je to težava. Še mama in oče, ki nimata nameščenih stotih aplikacij, s katerimi bi se ubadala, sta izrazila nezadovoljstvo nad dostopom do svetovnega spleta.

Konec sveta
Zgodaj zjutraj smo prileteli v Ushuaio, najjužnejše mesto na svetu. Tukajšnji pokrajini se reče Ognjena zemlja ali po špansko Tierra del fuego. Od tukaj se gre na Antarktiko. Okoli 70 tisoč ljudi šteje naselbina. Vreme gnilo, dež in mraz. Velika sprememba, namreč v Buenos Airesu je bilo 30 stopinj in sonce. V hotelu so prijetno kurili.

Z ladjo smo šli v Beaglov kanal proti otoku Martillo gledat pingvine. Vmes se je ladja ustavila še pri otokih, kjer so ležali tjulnji. Ti so res videti tako, kot da se jim nikamor ne mudi. Ali veste, da moškemu tjulnju niti samice ni treba iskati, saj ona poišče njega. Tudi morskega leva smo videli, kako je ležal med ptiči in nekaj krulil v nebo. Imeli smo tudi veliko srečo in pred ladjo se je pojavil velik kit grbavec ter nam pomahal s svojo plavutjo. Žal sem bil prepočasen in ga nisem ujel v objektiv. Pa saj vedno ne moreš buljiti skozi okular, včasih si moraš vzeti čas in kaj gledati samo zase.

Na otoku je sem ter tja stopicalo nekaj sto pingvinov. Večina je bila magellanovih pingvinov, nekaj pa tudi pingvinov gentoo, ki imajo rumene tace in so večji. Nekatere živali so se poganjale v vodo in lovile ribe, druge so si čistile naoljeno perje. Pingvini so smešne živali, ne samo v risankah, ampak tudi v živo. Vtis dajejo, da jim nič ni jasno. Plavajo, jedo, lovijo, se množijo. Pingivni so ena izmed redkih živalskih vrst, ki si dokaj hitro izberejo partnerja in ostanejo zvesti vse življenje. Le redko se zgodi, da bi se par razšel.

Pripluli smo še do svetilnika, zadnjega najjužneje postavljenega svetilnika v Argentini. Sicer si ta območja deli s Čilom, ki ima v lasti najjužnejši kraj celine, Cape Horn.

Ledenik
V El Calafatu, mestu v Patagoniji, živi 25 tisoč ljudi. Večina turistov, ki ga obišče, pride sem zaradi ledenika Perito Moreno. Ogromen ledenik, ki se tali in raste, tako da je v bistvu vedno enak. Enkrat v življenju sem že videl velik ledenik, in sicer v Kanadi, Franzjosef se mu je reklo ali nekaj takega. A tisti je bil med gorami, njegova morena se je končala na zemlji. Perito Moreno pa se kruši v ogromno jezero, slišiš lahko zamolklo pokanje ledu in nato vidiš ledene skale, ki zgrmijo v vodo.

Tudi sonce med ledenimi vrhovi naredi lepo svetlobno sliko, tako da je pogled na ogromen ledenik, stisnjen med gorama na eni strani in iztekajoč se v svetlomodro jezero na drugi, res imeniten. Najprej smo se po jezeru zapeljali z ladjo in prišli precej blizu skoraj 70 metrov visoke ledeniške stene. "To pa je res nekaj lepšega, kar sem kadar koli videla v naravi," je navdušeno dejala mati in fotografirala ledenik. Zdaj ima nov ultra dober telefon in slika na veliko. Jaz sem solidarnostno podedoval njeno staro "kišto". Bolje je kot nič.

Kje je Patagonija?
"Ti pingvini in to? Kje je ta Patagonija?" je receptorja hotela v El Calafatu, v osrčju Patagonije, spraševal že po videzu tečen Izraelec. "Tukaj je Patagonija, gospod," je nekoliko presenečeno rekel fant za pultom. "Tukaj blizu?" je še vprašal turist. "Gospod, vi ste v Patagoniji. To je pokrajina," je potrpežljivo nadaljeval receptor. Patagonija je velika skoraj toliko kot recimo pol Evrope, bukselj.

Šele po nekaj urah vožnje na avtobusu sem se zavedel razsežnosti Argentine. Od Ushuaie do El Calafata smo leteli približno eno uro. Od El Calafata do San Carlosa de Bariloche smo šli z avtobusom. 30 ur vožnje, 1.500 kilometrov poti. Od tega je tri četrtine poti ravninska stepa, ki jo tu in tam prekineta kakšna reka in majhen hrib. Stotine kilometrov ni pravzaprav ničesar. Kot v ruski Sibiriji. No, tam tisoče kilometrov ni bilo ničesar razen brezovega gozda.

Bolj ko smo se bližali Barilocheju, bolj je postajala pokrajina razgibana. Tukaj se začnejo hribi in gore, tudi zeleno je bolj. Na avtobusu sem imel dva zanimiva sopotnika na levi strani. Lukasa iz Nemčije, ki v Čilu pol leta opravlja prostovoljno delo. Nemška vlada ima namreč odlične programe za to. Druga sopotnica je bila Lucilla, pol Finka, pol Američanka, živeča v Parizu. Zanimiva kombinacija, mar ne? Je kuharica v vegetarijanski restavraciji. Tem za pogovor ni zmanjkalo.

V Bariloche smo prispeli pozno zvečer. Mesto, v katerega se je med vojnama in po drugi svetovni vojni iz političnih in gospodarskih razlogov priselilo tudi nekaj tisoč Slovencev, se mi zdi kar prijetno. Škoda le, da dežuje.

P. S. Moj nahrbtnik, ki sem ga poslal iz Kolumbije v Ekvador decembra, je ostal na carini v Ekvadorju. Nekaj procesirajo že mesec in pol. To so mi sporočili iz kurirskega podjetja, ki seveda ne prevzema odgovornosti za to. Preprosto rečeno, lahko počakam še kak mesec oz. začnem pisati elektronska sporočila učinkoviti ekvadorski carinski upravi.

Moja pot: Buenos Aires–Ushuaia–El Calafate–San Carlos de Bariloche