Jan Konečnik se je odpravil na pot okoli sveta. Foto: Jan Konečnik
Jan Konečnik se je odpravil na pot okoli sveta. Foto: Jan Konečnik
Jan Konečnik
V garsonjero ne gre ravno veliko stvari. Oblačila, računalnik, malo knjig in rože. Napolniš dve ali tri škatle in je. Vsaj tako sem mislil. Foto: Jan Konečnik

Pa cepljenje proti mrzlici, tifusom in hepatitisom. Ureditev osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Prijava na zavod za zaposlovanje. Selitev. Košarica dolgoletni ljubezni, Telekomu Slovenije ... Do zdaj je bila pravzaprav moja edina večja skrb pred potovanji najti nekoga, ki bo dva ali tri tedne občasno zalil Vinka in Bredo, lončnici v stanovanju v Kosezah.

Na "borzi"
Najprej odpoved. V kadrovski službi RTV Slovenija dobiš obrazec, na katerem moraš kot v kakšni nagradni igri zbrati podpise petih ali šestih odgovornih v hiši, ki bodo potrdili, da si se razdolžil opreme, ki je, razen računalnika in monitorja v pisarni, pravzaprav sploh nisi imel. Najmanj dvakrat obiščeš tudi računovodstvo, ker potrebuješ potrdila o izplačanih plačah in nekakšen E-ne-vem-koliko-obrazec, da se boš lahko prijavil na zavod za zaposlovanje in na zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da si urediš osnovno zdravstveno varstvo.

Zavod za zaposlovanje je namenjen zaposlovanju ljudi, ne potepuhom. Prvič sem bil tam neslužbeno. Malo sem imel čuden občutek, priznam. Ni ravno prostor, kamor ljudje pridejo z nasmehom na obrazu. Svetovalka me prestreli z izkušenimi očmi in hitro ji naravnost povem, da grem pač na potovanje uresničevat svojo dolgoletno željo, da pa sem dal tudi vlogo za nadomestilo za brezposelnost – vsak evro bi mi prišel prav …

Nekoliko sem bi presenečen, ko je dejala, da razume mojo odločitev. Kakšne imam torej možnosti? Pred nekaj leti, v času globoke gospodarske krize, bi se lahko skril med deset tisoče brezposelnih in vlekel denar od borze ali vsaj zavarovanje, sem nekako razbral iz pripovedovanja te nadvse prijazne svetovalke. Zdaj je očitno drugače, dela za mlade je menda veliko, in tudi če trikrat zatisne oko, bom slej ko prej moral k njej na razgovor. Jo računalnik spomni. Težko bom iz Nikaragve hodil v Maribor in uresničeval svoj karierni načrt, ki ga pripravijo na zavodu. Ker torej ni mogoče biti hkrati prijavljen na borzi dela in se potepati po svetu, si bom moral sam kriti osnovno zdravstveno zavarovanje. Saj razumem, pa vendar …

Poleg dodatnega zdravstvenega in nezgodnega zavarovanja si moraš urediti še seveda popotniško zavarovanje, če te morebiti v Surinamu ali Indiji zvije. Da bi se temu izognil in ker je preventiva boljša kot kurativa, preživiš nekaj časa tudi na kliniki za nalezljive bolezni, kjer ti napikajo odmerke cepiva proti rumeni mrzlici, hepatitisu A in B, trebušnemu tifusu, neki paralizi ter dajo recept za antimalarike. Proti steklini sem že cepljen, ker me je predlani na Kosovu z zobmi oplazil napol divji pes in je nemški zdravnik Rolf v tamkajšnjem vojaškem oporišču to že uredil.

Življenje v omari
V garsonjero ne gre ravno veliko stvari. Oblačila, računalnik, malo knjig in rože. Napolniš dve ali tri škatle in je. Vsaj tako sem mislil. A z leti postanejo predali vedno bolj globoki, tudi pod posteljo gre precej stvari, v klet prav tako. Kar nekajkrat sem se moral peljati iz Ljubljane v rodno Pernico, da sem pretovoril vso svojo lastnino, ki je, če sem odkrit, polovice sploh ne potrebujem. Gre za čustveno navezanost. Še dobro, da sem vse pohištvo pustil v stanovanju, drugače bi moral razstaviti in domov prepeljati še to. To bi bilo res nadležno.

Doma sem si obetal vso to ljubljansko kramo natlačiti v predale in omare svoje stare sobe in nekoliko presenečen ugotovil, da je tam že del mojega življenja, do odhoda na študij. Med ogromno raznolikimi artefakti moje mladosti so se našla tudi pisemca srednješolske ljubezni, zelo dobro ohranjen primerek disketnika Mitsui z disketami, zgoščenka Bravo hits 97 (takrat je bila popularna skupina Nana s komadom Lonely, če koga zanima …), rdeče in rjave žametne hlače na čisto prevelik trapez, ki sem jih nosil v gimnaziji. Očitno je bilo to takrat moderno. Zelo mogoče tudi, da ni bilo, pa sem jih nosil vseeno. Morda so takšni trenutki dobri za to, da se človek loči od svoje preteklosti in vso to nepotrebno navlako zmeče v zabojnik ali uporabne stvari komu podari. Predvsem oblačila. Oblačil imamo res preveč.

Odjava avtomobila, telefona in kup pooblastil
Ker bo v letu dni odsotnosti na moje ime verjetno prišlo kakšno pomembno pismo, je treba urediti pooblastila, da lahko bližnji namesto mene prevzamejo tovrstne pošiljke. Pravzaprav moraš vnaprej napisati kup pooblastil za najrazličnejše stvari, da bodo domači lahko kaj uredili zate, ko bo državni organ zahteval tvojo navzočnost. Naročnina za mobilni telefon z neomejenimi klici in podatkovnim prenosom v Evropski uniji ti na drugem delu planeta nič ne koristi, zato jo odpoveš oz. spremeniš paket. Težava, če si vzel pametni telefon na obroke; jaz sem svojega k sreči že odplačal. Odjaviti sem moral avtomobilsko zavarovanje in vrniti registrske tablice svojega legendarnega avantima. Nekdo bo moral konec leta pripraviti zame tudi dohodninsko napoved. Še dobro, da je mati računovodja.