Plaža Hamelin Bay. Foto: Zala Bojović
Plaža Hamelin Bay. Foto: Zala Bojović

Prošnje nisem želela zavrniti, seveda naju pa je predvsem mikalo življenje v hiši, kjer imaš čisto pravo kuhinjo, in ne zgolj štedilnika na plin, čisto pravo kopalnico, in ne zgolj prhe na plaži, in kavč v dnevni sobi. Zanimivo, kako na najinem potovanju pogrešava kavč in navado, da se čez dan malce usedeš ali pa uležeš nanj, vmes kaj poješ, prebereš ali deskaš po spletu. Da, prav vesela sva bila, da se bova znova znašla v vlogi housesitterja, a veselje žal ni trajalo dolgo, saj se je vsa izkušnja prelevila v pravo katastrofo. Hiša naju ni marala.

Šefica nama je pred njenim odhodom – in s tem mislim zares tik pred odhodom, saj jo je v prižganem avtomobilu na dovozu že čakala njena hčerka z vsemi že spakiranimi stvarmi – na hitro razložila, kako nahraniti pse, in razkazala hišo, vmes pa še tako mimogrede omenila, da psa rada pobegneta, tako da si pot z dvorišča skopljeta pod ograjo ali najdeta kakšno luknjo v njej, skozi katero se stisneta. Njene besede so bile: "Izgineta kot Houdini, ampak ne skrbita, saj zmeraj najdeta pot domov, če ju prej ne ulovi in pripelje domov lokalni ranger ali kakšen someščan." Medtem ko nama je razlagala še nekaj pomembnih stvari, kar zadeva najino bivanje v njeni hiši, si je natočila še kozarček žganja, ga popila na dušek in rekla: "Good luck!" Tako je odvihrala skozi vrata dnevne sobe čez veliko teraso k avtomobilu. Tega ji sicer ni bilo treba prižgati, ampak če pomislim, kako je vse skupaj potekalo, bi pravzaprav morala odpeljati s cvilečimi gumami, da bi se za njo in njenim avtom le še pošteno kadilo. Videti je bilo, kot da je pravkar zbežala pred psi, hišo in pred vsem, kar je v njej. Pogledala sem Johannesa, ki je dejal: "To mi ni všeč, kako lahko kar tako odide, ne da bi se z nama lepo pogovorila, in da morava vse pomembne informacije skorajda izvleči iz nje?" Odgovorila sem mu: "Vse bo dobro, saj veš, da so Avstralci malce bolj sproščeni in da si ne delajo preveč preglavic tako kot pri nas. Sprosti se, vse bo v redu."

Formacija
Formacija "Kari gozda" v jami Jewel. Foto: Zala Bojović

In ne, ni bilo v redu. Psa sta nama že naslednje jutro navsezgodaj ušla. Johannes me zbudil, ko ju je slišal, saj sta bila pri bežanju precej glasna. Tako sva približno ob pol petih zjutraj v pižamah, s povodci v rokah skakala po soseski in s pridušenimi glasovi, da sosedov ne bi zbudila, klicala: "Harry! Lucky!" A psa sta bila že čez vseh sedem gora. Prvi dan je pse pripeljal domov ranger in jih med tem, ko sem bila v službi, zaprl v hišo. Čez noč sva jih tudi pustila v hiši, da nama ne bi znova ušla. Sklenila sva, da morava z njima na daljši sprehod, saj jima je verjetno dolgčas, ker ju ima šefica bolj kot ne zaprta na dvorišču in se ne ukvarja veliko z njima. Tako sem se z njima želela na dvorišču igrati in jima metati žogico, ki bi jo po vsakem metu prinesla nazaj, pa te igre nekako nista razumela oz. verjetno ju niso nikoli naučili, da morata žogico, ko jo ulovita, prinesti nazaj. Psa sta bolj kot ne nezainteresirano skakala po dvorišču, prav nič ju ni zanimalo, ali sem vrgla žogico ali palico. Kmalu sem omagala, ko sem ugotovila, da se psa te igre ne znata igrati.

Sem si pa v tistem trenutku prvič zares ogledala okolico in ugotovila, da je vse skupaj bolj podobno kakšni zelo slabi in skupaj zbiti utrdbi kot pa dvorišču. Ob hiši in ograji so bile skopane globoke luknje, iz katerih so štrlele deske ali pa so bile luknje obložene z opekami. Kjer ograja ni bila grajena iz kamna, so ležale gume, deske so bile pribite vsepovsod, kjer bi psa lahko zbežala. Psa sta kopala tudi pod hišo, da bi lahko ušla bedi zaprtega dvorišča, zato so se na mestih, kjer bi lahko zbežala, kopičili deli lesa ter debeli in težki kamni. Videti je bilo, kot da sem sredi vojne, nekje na kakšnem bojišču. Vedno bolj mi je postajalo jasno, da je Johannes imel prav in da se to ne bo končalo najbolje. Seveda tega razmišljanja z njim nisem delila.

Naslednji dan sva se, da bi pokazala psoma, da nama je mar, zbudila ob pol štririh zjutraj in odšla z njima na enourni sprehod, nato pa me je Johannes peljal v službo. Vse je potekalo dobro, dokler Johannes ni prišel po petnajstih minutah nazaj k meni v službo in mi z nejevoljnim izrazom na obrazu povedal: "Spet sta pobegnila." Znova in že malce jezno sem pisala vodilni, da sta znova zbežala. Vse skupaj se je končalo tako, da je psa daljna soseda ujela in ju spet zaprla v hišo, kjer sta ostala do najinega prihoda. Popoldne je prišla sodelavka po psa in ju vzela k sebi domov. Živi namreč v hiši z dvoriščem, s katerega psa ne moreta zbežati. Prav zadovoljna sva bila, ko je Sarah prišla po psa, in prepričana, da bova zdaj lahko mirno prebivala v hiši, brez skrbi, da bi se psoma kaj zgodilo.

Obisk plaže Two Rocks. Foto: Zala Bojović
Obisk plaže Two Rocks. Foto: Zala Bojović

Ampak, kot sem že napisala, hiša naju ni marala. Ko sva se naslednje jutro zbudila, je imel Johannes noge močno popikane in vse ga je neizmerno srbelo. Čez dva dni, ko se mu je vse skupaj vnelo in je imel na mestih pikov mehurje, pa sva tudi ugotovila, kaj je bil vzrok: "Bolhe!" Bilo jih je na tisoče! Črne pike, ki so skakljale s kavča, iz preprog, po vsej dnevni sobi. Zdaj ko psov ni bilo več, so se bolhe spravile na naju. Sprva sva menila, da sta jih prinesla s seboj psa z enega izmed izletov, ko sta nama pobegnila. Tudi sama sem imela nekaj pikov, ampak zdaleč ne toliko, kot jih je imel Johannes po nogah. Videti je bilo, kot da se je okužil s kakšnim nevarnim tropskim virusom. Jezna nase in na to, v kaj sem Johannesa zvlekla, sem potočila kar nekaj solz. V želji, da bi ustregla lastnici in da bi nama polepšala bivanje v Denmarku, se nama je pripetilo tole. V lekarni sva si priskrbela tablete proti srbečici, mazilo proti srbenju in za celjenje ran ter obliže. Upala sem samo, da se bodo rane, ki jih je imel Johannes po nogah, dobro zacelile. Neverjetno, kako lahko tako majhne živali naredijo toliko škode, strup je zares v majhnih stekleničkah.

Naslednji korak je bil, da sva se znebila bolh v hiši. Vse preproge sva obesila na vrt pred vhodom in jih poškropila z evkaliptovim izvlečkom, saj naj bi jih ta pregnal. Naslednji dan sva jih odnesla nazaj in v hiši izklopila vse električne naprave, kot je to bilo zahtevano v navodilih za uporabo, ter namestila in sprožila t. i. "fleebomb", torej sredstvo proti bolham, ki pa je bilo precej strupeno, ampak potrebno, če sva se jih želela znebiti. Šele po dveh urah sva lahko vstopila v hišo, kjer sva najprej morala odpreti vsa okna in vse prostore dobro prezračiti. Očistila sva kuhinjske površine in vse najine stvari oprala na 60 stopinj. V hiši po tem ni več bilo bolh, sva pa vsakič, ko sva se čez vrtek pred hišo sprehodila do najinega avta, imela najmanj dve ali tri bolhe po nogah. V nori hiši sva ostala še dve noči, nato pa zbežala iz nje in se preselila nazaj v najino vozilo, na posestvo vinarja Paula.

Gozd Karri. Foto: Zala Bojović
Gozd Karri. Foto: Zala Bojović

Preden sva se izselila in hišo rešila pred bolhami, sva seveda s SMS-sporočili o vsem obvestila šefico, ki se nama je za vse neljube dogodke opravičila. Vedno bolj sem bila prepričana, da je zares zbežala na počitnice. Ugotovila pa sva tudi, da sta psa imela bolhe, še preden je odšla na počitnice, torej še preden sva prevzela odgovornost zanju. Srečna, da sva končno zapustila to prekleto hišo, sem dejala Johannesu: "Zato pa psov ni želela vzeti s seboj na dopust, ker je vedela, da imata bolhe." Ko sva tako sedela pred najinim avtom in skupaj sestavljala vse koščke tega zares čudnega tedna, ki sva ga preživela kot housesitterja, sva se strinjala, da ga želiva nadvse hitro pozabiti. Dobrodošlo je bilo, da se je potovanje na Bali bližalo in da sva zato začela zbirati informacije ter načrtovati pot.

Tako sem seveda znova vzela v roke Almino knjigo Samotno potovanje. Alma Karlin je na svojem osemletnem potovanju okoli sveta dvakrat obiskala Indonezijo. Prvič se je ustavila na otoku Borneo, katerega severni del je danes del Malezije, ko je potovala z ladjo s Filipinov proti Avstraliji, pa se je vmes ustavila tudi na indonezijskem otoku Sulavesi. V svoji knjigi ob prihodu na severni del otoka Borneo, ki se je takrat imenoval Britanski Severni Borneo in je bil pod britansko oblastjo, poroča o nevzdržni vročini, o majhnih otočkih, na katerih so stale majave kočice, ki so bile grajene tako, da so segale daleč v morje, in o radovednih pogledih pripadnikov plemena Moros. O njih je še napisala, da so bili še pred prihodom Britancev na otok lovci na glave, ampak so Britanci športno obglavljanje strogo prepovedali. Vsaj ena dobra stvar, ki so jo storili, medtem ko so kolonizirali svet.

Drugi del otoka, kot tudi skoraj ves preostanek današnjega indonezijskega ozemlja, pa je bil takrat v rokah Nizozemcev. Alma je na Borneu slišala veliko zgodb o orangutanih, ki še danes živijo na tem otoku. Prebivalci Bornea so se opice zaradi njene moči pošteno bali in po Alminem poročanju naj bi se nemalokrat zgodilo, da se je našel kak orangutan, ki je ugrabil nič hudega slutečo prebivalko Bornea in jo odvlekel globoko v džunglo. Ko se mu je ta uprla, pa jo je orangutan ubil. Alma to pripoved končuje s stavkom, da ta dogodek po njenem mnenju potrjuje Darwinovo domnevo in da občasno tako ravnajo tudi moški samci. Čeprav bi se človek ob takšnih izjavah zgroženo in v zadregi nasmejal, pa ne gre pozabiti, kaj vse je ta ženska na njenem potovanju morala pretrpeti. Tako je drugi obisk Indonezije zaznamoval dogodek ob obisku Nove Gvineje, ko je komajda zbežala iz rok moških, ki so jo verjetno želeli posiliti, v kočo, kjer je prebivala družina in kjer si jo je prav tako na silo želel vzeti mož, in to v navzočnosti svojih žene in otroka. Med vsem dogajanjem v hiši so jo napadalci še zmeraj iskali v okolici. Kakšno olajšanje in zadoščenje sem občutila, ko sem prebrala, da se je Alma družinskega očeta otresla in ga pošteno oklofutala, poleg tega pa se ji je ob pretepanju in vzklikanju od bolečine (predvsem moškega) še vseeno uspelo skriti pred nasilneži, ki so jo pravzaprav pahnili v ta nemogoč položaj. Proti jutru so pred hišo prispeli nizozemski uradniki, ki so jo vzeli s seboj v mesto Hollandia, kamor je pravzaprav bila namenjena.

Plaža v mestu Augusta. Foto: Zala Bojović
Plaža v mestu Augusta. Foto: Zala Bojović

Najino potovanje v Indonezijo bo verjetno precej manj razburljivo, kot je bilo Almino, sicer pa si niti najmanj ne bi želela doživeti takšnih situacij, ki jih je Alma – in k sreči tudi preživela. Čeprav so predvsem za bralca ali poslušalca zanimive tiste zgodbe, ko se nekaj ne zgodi po načrtih ali celo kaj slabega, imam po incidentu z bolhami za nekaj časa dovolj takšnih dogodkov, dobra zgodba gor ali dol ...

Johannesu so se rane k sreči dobro zacelile in podala sva se na pot iz Denmarka proti Perthu. Vmes sva se ustavila še pri nekaj znamenitostih. Obiskala sva mestece Augusta, jamo Jewel, plažo Hamelin Bay, ki je znana po velikih in zelo zaupljivih skatih, vsako jutro sva plavala na drugi plaži, spala sva v avtomobilu na označenih parkiriščih, skratka zares sva uživala na začetku najinih počitnic. Prispela sva v Perth, k prijatelju Duncanu, ki je, medtem ko sva bila odsotna, že obral vse grozdje. Pri njem bova ostala nekaj dni, dokler ne bova odletela proti Denpasarju, pri njem bova pustila tudi najin avto. Malce na trnih, kot pred vsakim daljšim potovanjem, bova preživela dneve v družbi Duncana in njegovih domačih živali. Pri tem pa se bova veselila vseh lepih dogodkov, ki se nama bodo na Baliju pripetili, in pozabila na vse neljube dogodke, ki sva jih v zadnjih tednih doživela, ter tudi vse nesrečne dogodke, ki jih je na svojem potovanju okoli sveta doživela Alma.