The Gap. Foto: Zala Bojović
The Gap. Foto: Zala Bojović

Z zelo razumevajočim skrbnikom Lesterjem sva bila dogovorjena, da lahko ostaneva v kampu dlje, kot je to dovoljeno, saj sva mu razložila, da iščeva nastanitev. Najti stanovanje oz. prenočišče, ki bi si ga lahko privoščila v Denmarku, pa je bilo precej težko. Najemnine za stanovanja so namreč kar visoke, najnižja najemnina za manjši studio je znašala približno 250 avstralskih dolarjev na teden. Tolikšno bi sicer še lahko plačala, a bi studio morala še opremiti, saj so ga oddajali brez pohištva – in tako bi tretjino tedenskega zaslužka zapravila zgolj za stanovanje. Vedela sva, da bova morala najti kakšno drugo možnost.

Na družbenih medijih in spletnih straneh, na katerih lastniki zemljišč in hiš iščejo prostovoljce v zameno za prenočišče, nisva našla ničesar, zato sva se odločila, da bova stvar vzela v svoje roke in se zapeljala do bližnjih vinogradov. In res sva že pri prvem našla možnost, da bi lahko taborila na njihovem posestvu, uporabljala kuhinjo in stranišče v zameno za nekajurno pomoč pri delu v vinogradu na teden. Johannes se je z veseljem javil, da bo on opravil dogovorjeno delo, sama pa sem tako lahko še naprej hodila delat v kavarno. Po nekaj tednih bivanja v Denmarku se nama je v vsakdanjik prikradla rutina. Vsekakor to ni tista rutina, zaradi katere bi se pritoževala – prav nasprotno –, a je kljub temu to rutina.

Paulov vinograd. Foto: Zala Bojović
Paulov vinograd. Foto: Zala Bojović

Po navadi sva se zbudila zgodaj zjutraj, Johannes me je zapeljal do kavarne, on pa je odšel pomagat Paulu pri delu v vinogradu. Po končanem delu me je prišel iskat, odpeljala sva se do plaže, kjer sva odkrila bodybordanje, kar je postala ena izmed najinih najljubših dejavnosti na plaži. Po namakanju in skakanju po plaži sva se počasi odpravila v trgovino in nato proti "domu", kjer sva po večerji kmalu padla v posteljo, ki sva si jo pa seveda najprej morala postaviti. Če je kak dan deževalo, sva se namesto na plažo odpravila v gozd, se sprehodila in se naužila narave. Denmark je zame prvo mestece, za katero bi si lahko dejansko predstavljala, da bi tam živela. Še nikjer prej po svetu si nisva predstavljala, da bi tam lahko ostala in se ustalila.

Gozd v Denmarku. Foto: Zala Bojović
Gozd v Denmarku. Foto: Zala Bojović

V Evropi imamo stvari, ki so potrebne za kakovostno življenje, zares dobro zastavljene in ni lahko najti – no, vsaj nama ni bilo – kraja drugje na svetu, ki bi se nama zdel primerljiv oz. boljši za življenje, kot pa ga imamo v Evropi. Tukaj, v Denmarku, pa je mešanica prava. Kombinacija gozda in morja, prijazni, odprti ljudje, tukaj je vse dostopno, na voljo so tudi vse institucije, ki jih za življenje potrebujemo. Tukaj se nama zdi rutina nekako zabavnejša kot sicer, vsekakor pa je podnebje zelo prijetno in zdi se mi, da dobro vreme zares vpliva na vsesplošno počutje.

Reka Frankland v Denmarku. Foto: Zala Bojović
Reka Frankland v Denmarku. Foto: Zala Bojović

Paul nama je torej dovolil, da sva taborila na njegovi in ženini posesti, skoraj tedensko pa smo se ob kakšnem večeru lepo podružili v njuni vinski kleti. Ob enem izmed teh nama je Paul povedal, kakšno je bilo mesto pred približno desetimi leti, ko sta z ženo prišla in za vedno ostala. Denmark je bilo prej hipijevsko mestece, ljudje so živeli v prikolicah po gozdovih, veliko pa naj bi tudi uživali v marihuani. Konec tedna pa so prišli v mesto, kjer so prodajali svoje ročno izdelane izdelke.

Precej starejših generacij, ki so se ustalile v Denmarku, je prej dolgo živelo v Indiji in se ukvarjalo z meditacijo in jogo. In še danes je Denmark verjetno zato precej drugačno mesto. Kar nekaj trgovinic je, v katerih prodajajo vse mogoče indijske predmete in oblačila, ljudje se oblačijo hipijevsko, obstaja veliko različnih centrov za jogo in možnosti za meditacijo. Ko se sprehajaš po glavni ulici mesta, pa diši po različnih orientalskih kadilih.

Na prost dan sva se odpravila proti mestu Albany, cilj pa ni bil mesto, temveč okoljske znamenitosti. Tako sva se peljala v nacionalni park Torgadirrup, da bi si ogledala The Gap, torej presledek, in Natural Bridge, naravni most. Vse ozemlje, kjer sta ti dve naravni znamenitosti, je v lasti aboriginov, plemena Menang, in tudi tukaj sva izvedela prav zanimivo zgodbo. Pri znamenitosti The Gap naj bi se zgodilo naslednje: dva brata, mlada moška in člana plemena Menang, sta se zaljubila v isto dekle. Seveda sta se zaradi tega večkrat sporekla in se kar nekajkrat tudi stepla. Starešine so bili siti stalnega prepiranja med njima in ju poslali h kraju ob obali, ki ga danes imenujemo The Gap, da bi enkrat za vselej rešila prepir.

The Gap je prostor med dvema skalama, kamor zelo močno butajo morski valovi in kamor nihče ne bi želel pasti, saj bi bil verjetno padec usoden. Tako se je eden izmed bratov postavil na eno skalo, drugi brat pa na drugo, med njima pa sta bila prepad in skrb vzbujajoče pljuskanje morja. Brat, ki se je postavil na levo skalo, je bil vešč metanja bumeranga, drugi brat pa je bil zelo dober v metanju sulice. Ko je prvi brat vrgel svoj bumerang, je drugi vrgel svojo sulico. Prvega je zadela sulica, drugega brata pa je zadel v hrbet bumerang. Oba sta padla v vodo. Brat, ki ga je zadel bumerang, se je spremenil v morskega psa, bumerang pa se je spremenil v značilno plavut morskega psa. Drugi brat, ki ga je zadela sulica, se je spremenil v morskega skata, sulica pa v njegov bič.

Upodobitev zgodbe o dveh bratih iz plemena Menang. Foto: Zala Bojović
Upodobitev zgodbe o dveh bratih iz plemena Menang. Foto: Zala Bojović

To je zgodba plemena Menang o nesrečni ljubezni in o tem, kako sta nastala morski pes in morski skat, ki še danes živita v tukajšnjem morju. Zame je zelo zanimivo, da vsak kraj v Avstraliji skriva kakšno takšno zgodbo, kar vsekakor daje veliko vrednost kraju in ga naredi za obiskovalca še toliko zanimivejšega. Danes na skali na eni strani stoji moderna razgledna ploščad, ki turistom omogoča, da lahko skozi stekleno ploščo opazujejo surovo moč narave. Koža se mi je naježila, ko sva stala nad prepadom, obisk pa se je vsekakor izplačal, predvsem zaradi te zgodbe, pa tudi zaradi vznemirjenja ob pogledu na prepad.

Druga naravna znamenitost, ki sva si jo ogledala v nacionalnem parku Torgadirrup in ki je tako rekoč soseda The Gapa, pa je naravni most. Naravni most je zelo zanimiva formacija gnajsa in granita v obliki mostu. Tudi za to naravno znamenitostjo se skriva zgodba, a ni iz Dreamtima ali kako drugače povezana s plemenom Menang, ampak govori o turistu Stephenu in surovi moči narave.

Naravni most. Foto: Zala Bojović
Naravni most. Foto: Zala Bojović

Leta 1978 je naravni most s svojimi prijatelji obiskal Stephen Mathews, ki se je med občudovanjem naravne znamenitosti odločil, da bo splezal pod most, da bi naredil nekaj posnetkov s svojo kamero. V tistem trenutku ga je zajel zelo močan in visok morski val, ki ga je potegnil v morje. Vsi poskusi, da bi prišel nazaj na kamne pod naravnim mostom, so bili neuspešni in zaradi moči valov seveda tudi zelo nevarni. Čudežno se je rešil iz vrtinca in tok ga je začel vleči proti vzhodu. Začelo pa se je že mračiti. Njegovi prijatelji so seveda takoj odšli iskat pomoč in k sreči že po nekajminutni vožnji z avtomobilom na cesti naleteli na rangerja, zadolženega za nacionalni park. Tako se je začela dveurna reševalna akcija, v kateri so sodelovali ranger, policija, zaposleni na kitolovni postaji Albany, letalo, ki je navadno služilo temu, da je v morju iskalo kite, in ladja Cheynes 2, ki so jo uporabljali za kitolov.

Ob sončnem zahodu se je omenjena ladja znašla v območju močnega valovanja, kjer pa so opazili nekaj v morju. Bil je Stephen. Pomorščak je nemudoma skočil v morje, da bi ga rešil, in tako ga je privlekel na varno. Stephen je dogodek preživel in imel zares veliko srečo. Tablo v spomin na uspešno reševalno akcijo so postavili tik pred naravno znamenitostjo, zato da bi njegova zgodba služila kot svarilo, da ljudje ne bi po svoje odšli s poti. Res je, da sama ne odidem s poti, če so kje table, ki to prepovedujejo, oz. če je pot, po kateri hodim, ograjena, tako da se sama verjetno ne bi znašla v takšni situaciji, kot se je Stephen. Je pa vsekakor res, da smo ljudje včasih zares lahkomiselni, in čeprav se nekomu zdi, da vse skupaj ni tako nevarno, kot table opisujejo, jih lahko narava v vsej svoji mogočnosti precej negativno preseneti.

Nacionalni park Torgadirrup. Foto: Zala Bojović
Nacionalni park Torgadirrup. Foto: Zala Bojović

Zato se lahko takšne situacije končajo precej tragično, največkrat s smrtjo. Ko boste torej naslednjič pomislili na to, da bi prestopili kakšno ograjo in odšli malce po svoje, pomislite na Stephena in na to, da table, ki opozarjajo na nevarnost, verjetno ne stojijo na kraju kar tako, za okras, ampak z razlogom. Upoštevajte jih.

Prosti dan sva nato sklenila s sprehodom po promenadi mesta Albany, na kateri sva si privoščila sladoled. Ker Johannes ni pravi sladkosned, sem si brez velikega prerekanja kaj kmalu prilastila še njegovo kepico, tako da je bil konec najinega dne – ali pa vsaj mojega – predvsem sladek. Zadovoljna z izletom in z vsemi novimi informacijami sva se podala na pot proti Denmarku, proti Paulovi posesti.