Annie Millan-Gračner je Venezuelka, ki že dve leti in pol živi v Sloveniji. Stara je 30 let, pri nas pa je našla ljubezen svojega življenja. Z Miho sta se spoznala prek igranja videoiger. Takrat je vedela le to, da prihaja iz Evrope. A Annie Venezuele za srečanje z njim ni mogla zapustiti, zato jo je na južnoameriški celini prvi obiskal Miha. Ko je drugič pripotoval v Venezuelo, se je tam poročil.

Za svatbo sta plačala sto evrov, še dodatnih sto za pevca. Ob dragi poročni obleki je Annie skorajda v solzah prosila svojega moža, naj se vendarle odločita za cenejše stvari. Ta ji je odgovoril, da je tako prav in da bo nekoč že razumela. Saj je razumela, jo je pa hkrati tudi bolelo, ker je to za trenutne razmere v Venezueli celo bogastvo.

Denar je postal samo papir

Med letoma 2008 in 2010 se je tam sesul sistem. Denar je postal samo papir. "Govorili so nam o socializmu, uvajali pa komunizem po kubanskem vzoru. Študirati sem začela leta 2008, študij medicine pa v Venezueli traja sedem let. Dve leti pozneje je moral oče prodati hišo, ki smo jo imeli na Floridi. Ne, da si je nismo mogli več privoščiti, privoščiti si nismo mogli več niti poti do Floride. Zadnji denar od prodaje je porabil za mojo diplomo." Takrat je še upala, da bo začela delati in da se bodo stvari z dodatno plačo izboljšale.

Oče še vedno dela, čeprav bi že moral biti upokojen. Mama prejema tri evre pokojnine. Misel, da bi Annie Millan-Gračner čim prej odšla iz Venezuele, se torej zdi pričakovana. Hotela je sicer ostati in vpisati podoktorski študij, ampak to preprosto ni bilo mogoče, saj bi morala za študij odšteti precej denarja. Poleg tega poudarja, da je bilo tudi samo delo depresivno: "Strokovno sem določila zdravljenje, a predpisana zdravila so obstajala samo na papirju. Ljudje si teh zdravil ne morejo privoščiti, zato so samo hodili k meni, brez zdravil. Dokler na koncu niso več hodili, ker jih ni bilo več, ali pa so prišli celo umret v bolnišnico. Še pred uvedbo chavezovega socializma smo imeli brezplačna zdravila."

A za umirajoče bolnike, otroke in za razpad države po mnenju Millan-Gračnerjeve ni kriva samo vlada. Krivi so tudi ljudje, ki jo zaradi svojih koristi podpirajo. "Tudi oni imajo krvave roke. Paraziti so in za te zločine bi morali plačati."

Ker se v Venezueli za koronavirus ne zmenijo, je lani zaradi njega izgubila vsaj 20 prijateljev. Če ni virusa, ni zaščitnih ukrepov, ni mask, ni ničesar. Do venezuelskega zdravstvenega sistema je zelo kritična. Spominja se, da je bilo pri njenem delu najhuje v trenutkih, ko so k njej prihajale mame močno podhranjenih otrok: "Razlagaš jim, naj otrok nikar ne hranijo z riževo vodo, ker bodo umrli, one pa v joku odgovorijo, da drugega nimajo. Na izbiro imajo samo, da njihov otrok umre takoj ali pa da umre kmalu. Pediatri opozarjajo, mame pa samo v joku odgovorijo, da nimajo ničesar drugega."

Ko je na oblast leta 1999 prišel Chavez, je začel ta uvajati nov režim. Rekli so mu socializem 21. stoletja. Ko je leta 2013 umrl, je imela Annie Millan-Gračner 22 let. Pravi, da ga ne bo nikoli pozabila: "Nikoli ne bo izginil iz mojih misli. Uničil je vse, kar sem imela rada. Uničil je državo, ločil je družine. Večina ljudi, ki je imela možnost oditi, je odšla." Dodaja, da je danes na oblasti njegova še slabša različica, Maduro. Ljudje ga kljub življenju v popolni bedi vedno znova izvolijo. Vendar Millan-Gračnerjeva v isti sapi pristavi: "Če nadzoruješ vse institucije v državi, vključno z volilnim sistemom, potem volitev pač ne moreš izgubiti. To niso poštene volitve, že predsednica državne volilne komisije je Madurova prijateljica in ga celo javno podpira. Ljudje gredo na volišča, ljudje gredo protestirat, ampak rezultati so vedno enaki. Mislim, da zadnjih 15 let nismo imeli poštenih volitev. Rezultat poštenih volitev bi bil predsednik, ne pa diktator."

Trenutno sama za predsednika priznava Guaidoja, čeprav bi moral biti po njenem mnenju predsednik nekdo tretji. A ga še nekaj časa ne bo, saj ima po zakonu, ki ga je sprejel že Chavez, venezuelski predsednik neomejeno mandatov. Kljub političnim razmeram je bil za Annie odhod iz Venezuele težek. Ravno v tistem času je namreč prejela potrjeno štipendijo za podoktorski študij. Po treh dodatnih letih bi postala internistka.

"Starši so mi prigovarjali, naj čim prej odidem. Da me v Venezueli ne čaka nič dobrega. Takrat sem sicer še upala, da pretiravata in da se bo stvar prej ali slej izboljšala. Pa se nič ne izboljšuje, samo slabša se. Cene vztrajno naraščajo, denimo hrana ni prav veliko cenejša kot v Sloveniji. Tisti, ki shajajo kolikor toliko normalno, dobivajo pomoč iz tujine."

Zdaj z možem tudi onadva njenim staršem pošiljata nekaj evrov mesečno, kar pa seveda ni dovolj. Annie namreč tukaj še nima redne službe, še najbolj reden dohodek pa so spletni prenosi njenega igranja iger prek Twicha. Dela tudi kot prostovoljka. Njena venezuelska družina dobi nekaj denarja tudi od sorodnikov iz Združenih držav Amerike. "Kljub vsemu včasih nimata kaj jesti. Morda en obrok na dan, krompir in jajca. Včasih še kak sendvič."

Učenje slovenskega jezika je v njej vzbudilo veliko vprašanj

Prvotni načrt Annie Millan-Gračner je bil, da bosta z možem Miho v Sloveniji živela eno leto, potem pa bi se preselila v Združeno kraljestvo ali Španijo. A odločila sta se, da vseeno poskusita kar v Sloveniji, za kar pa se je bilo treba naučiti slovensko. V Sevnici oziroma v vasici Jablanica nad Sevnico to seveda ni bilo najlažje. Po kakšnem letu je le našla tečaj za priseljence v Mladinskem centru, kjer sicer dela tudi kot prostovoljka. S tečajem je, poleg tasta in tašče, ki nista govorila tujega jezika, dobila družbo in sistematično poučevanje slovenščine.

"Ko sem začela tečaj, mi je v veliki meri pomagala učiteljica slovenščine. Mislim, da je najboljša pedagoginja za učenje slovenščine, morala bi poučevati na univerzi. Je neverjetno potrpežljiva in vedno pozna odgovor na vsa moja vprašanja. Pred tem sem sicer iskala tečaje po YouTubu, pa platforma ni ponujala česa podobnega. Tam sem zato ustvarila svoj kanal, ker sem hotela pomagati tukaj živečim špansko govorečim ljudem. Med učenjem sem imela res veliko vprašanj: zakaj se uporablja ravno ta sklon, zakaj ravno ta zaimek, predlog. Zakaj izgine črka e v sklonu …"

Odgovor "tako pač je", je ni zadovoljil. Zdaj zna že kakšnemu od Venezuelcev iz projekta repatriacije razložiti, zakaj je nekaj v slovenskem jeziku tako, kot je. Pravzaprav danes v Sloveniji pozna že veliko Venezuelcev. Prva dva je izsledila na YouTubovem kanalu Pana, donde estas? (Prijatelj, kje si?), na katerem v tujini živeči Venezuelci objavljajo reportaže. V Ljubljani je tako našla Gabi in Francisca, ki ju je prvič srečala pol leta po prihodu v Slovenijo, na svoj rojstni dan. Čeprav ji je slovenska kultura všeč, se je po spoznavanju novih prijateljev v Sloveniji počutila še bolj domače.

Pravi, da se tukaj počuti sprejeto. "Najprej sicer vsi mislijo, da sem s Filipinov ali pa morda iz Tajske. Najbrž zaradi videza. Ko povem, da sem iz Venezuele, jih preseneti, potem pa večinoma začnejo spraševati o moji državi in družini. Ko jim pokažem sliko družine, jih šokira predvsem moja svetlolasa mama. Prihajam iz zelo velikega mesta, kjer res ni pomembno, kako si videti, katera je tvoja vera, ali kakšna je tvoja barva kože. Načeloma ni komentarjev zaradi videza. Seveda obstajajo tudi v Venezueli omejeni ljudje, ampak take najdeš povsod po svetu."

Tudi v Sloveniji se ji ne zdi, da bi jo gledali postrani. Ljudje so preprosto radovedni. Zanimivo je dejstvo, da tudi v Sevnici in okolici ni več edino dekle nekoliko temnejše polti. Prek Gabi in Francisca je spoznala že kar znaten del latinoameriške skupnosti pri nas: "Neverjetno, celo povedala sem jima, da sem najprej mislila, da ni tukaj nikogar iz Latinske Amerike. Potem sem spoznala še Elizabet iz El Salvadorja. Zanjo sem izvedela tako, da so naju začeli ljudje zamenjevati; bili naj bi si podobni, čeprav si nisva. Sva pa bili kar veliko skupaj, saj sem ji poskušala pomagati pri vključevanju v skupnost in pri učenju jezika, saj brez jezika ne gre. Predstavljajte si, da je mož v službi, vi pa doma z njegovimi starši ne morete spregovoriti niti besede slovensko, saj onadva ne govorita tujega jezika. Zdaj se tu počutim udobno. Rada imam Slovenijo, tu je moj drugi dom."

Slovenija je v primerjavi z Venezuelo mirna, vse gre bolj počasi

"Seveda je težko pustiti vse za sabo, ampak če se privadiš na vreme, se lahko privadiš na vse," doda v smehu. Annie Millan-Gračner dela kot prostovoljka v Mladinskem klubu, delala pa je tudi kot prostovoljka v domu upokojencev v Sevnici. Sprva se je bala odzivov ljudi, saj v lokalnem okolju vseeno nekoliko izstopa, pa še jezik ji je takrat delal preglavice. "Prvi odzivi stanovalcev so bili takšni: Prosili so me, ali se lahko dotaknejo mojih črnih las."

S številnimi se je spoprijateljila in zelo jih pogreša, ko zaradi virusa že osem mesecev ne more tja. Kdo ve, morda se, če ji bo uspelo dobiti tudi druge dokumente, nekoč vrne, ne kot prostovoljka, temveč kot zdravnica. "S sabo sem vzela le diplomo. Ljudje so presenečeni, ko jim povem, da sem odšla, čeprav sem imela službo. Vedno bom hvaležna svojemu predstojniku, ker mi je pomagal zapustiti državo. Veste, odšla sem kot zdravnica, ki jih sistem potrebuje. Oblasti preprosto nočejo, da inženirji, zdravniki ali pravniki zapuščajo državo. Edini način za odhod je, da ti nekako uspe odpotovati 'na počitnice', ampak tudi za to potrebuješ dokaze, denimo naslov hotela, povratno karto. Seveda sem rekla, da pridem nazaj."

Nekoliko manj težav pri zapuščanju države imajo najbrž Venezuelci, ki zdaj prihajajo v Slovenijo. Ne nazadnje gre le za državni program repatriacije. Ko pridejo sem, je seveda vse zelo drugače: država, narava, hrana, kultura. Država je v primerjavi z Venezuelo mirna, vse gre bolj počasi. Ni jim lahko, še posebej tistim, ki ne govorijo niti angleščine.

Nasprotno Annie jezik obvlada. Angleščine se je naučila v ZDA, kjer ima sorodnike, dodatno pa jo je izboljšala še z igranjem spletnih iger. "Od petega leta naprej smo vsako leto hodili v ZDA. Z bratranci in sestričnami sem govorila angleško, oni pa z mano špansko. Tako naj bi se oni naučili mojega jezika, jaz pa njihovega. Moj oče je neonatolog ter pediater in je takrat zaslužil okrog tri tisoč dolarjev, kar je veliko. Lahko smo si privoščili. Vsako leto smo šli v ZDA, za mesec, včasih celo tri."

Danes je stanje v Venezueli seveda popolnoma drugačno. Pravzaprav moraš biti pravi mojster preživetja in hkrati kreativnega računovodstva. Običajno se težko izide brez pomoči sorodnikov iz tujine. Ljudje protestirajo, a brez uspeha. Sama je kot zdravnica večkrat dežurala na protestih in v oči dobila konkretne količine solzivca. Na zdravnike so streljali celo s plastičnimi naboji. V enem od takih protestov je izgubila prijatelja, takrat še študenta. Sklepali bi torej, da si želi, da Venezuelo zapustijo tudi starši in brat.

"Želim si, da bi bila bolj ekonomsko stabilna. Potem bi našla način, kako jim spet priskrbeti potne liste, da bi lahko potovali. Končno bi se lahko spet videli. Domov namreč ne morem, vsaj dokler imam venezuelsko državljanstvo. Ko sem odšla, so z meje klicali mojega šefa in ga spraševali, ali bom res prišla nazaj. Odšla sem z njegovim vedenjem, za kar mu bom vedno hvaležna. Carinikom je po telefonu potrdil, da grem res samo na začasen oddih. Na carini sem podpisala obrazce za dopust."

In je odletela. Takoj, ko je letalo vzletelo, so se ji ulile solze. Zdaj upa, da bo čez dve leti dobila državljanstvo in končno lahko odšla na obisk. Pa seveda uredila še vse druge dokumente, ki so po njenem odhodu ostali v daljni Venezueli.