So eni izmed najstarejše živečih sesalcev. Foto: EPA
So eni izmed najstarejše živečih sesalcev. Foto: EPA
Uvrščeni so na seznam vrst, ki bi jim lahko grozilo izumrtje. Foto: EPA
Uvrščeni so na seznam vrst, ki bi jim lahko grozilo izumrtje. Foto: EPA

Evropska avtohtona vrsta Erinaceus europaeus, znana tudi kot zahodnoevropski ali navadni jež, na Zemlji živi že skoraj 60 milijonov let, tako se uvršča med najstarejše živeče sesalce. Okoljevarstveniki pa poročajo o drastičnem zmanjšanju populacije avtohtonih ježev v zahodni Evropi in opozarjajo, da bo njihovo reševanje pred izumrtjem velik izziv.

V enem od francoskih zavetišč so ježe označili za "polarne medvede na naših vrtovih", s čimer so poudarili vpliv podnebnih sprememb na njihove zmožnosti iskanja hrane. Že lanskega februarja je britanska naravovarstvena skupina razkrila, da se je v zadnjih dveh desetletjih populacija ježev na lokalnem podeželju v povprečju zmanjšala za 8,3 odstotka letno. Tako so bili ježi uvrščeni na seznam vrst, ki bi jim lahko grozilo izumrtje.

"Glede na uničevanje naravnih habitatov zaradi človekovih dejavnosti pričakujemo, da se bo populacija ježev v desetih letih zmanjšala do 50 odstotkov," je opozoril Carsten Schiller, ki vodi nemško naravovarstveno skupino Pro Igel, in poudaril, da je razlogov za upadanje števila ježev več. Med glavne je uvrstil uničevanje njihovih naravnih habitatov, predvsem zaradi širjenja monokulturnega kmetovanja, urbanizacije in uporabe insekticidov.

Težavi sta tudi beton in suša

Statistični podatki so pomanjkljivi. Foto: EPA
Statistični podatki so pomanjkljivi. Foto: EPA

Veliko vlogo naj bi igrala tudi zatesnitev tal, kar pomeni, da se porozna zemlja zatesni, na primer s polaganjem betona. To številnim živalskim vrstam onemogoči dostop do hrane v tleh. Na tla sicer vpliva tudi suša, saj jih utrdi – žuželke, s katerimi se ježi hranijo, se umaknejo globlje v zemljo, je dejala ustanoviteljica nemškega neprofitnega združenja Netzwerk Igel Monika Thomas. Veliko težavo predstavlja tudi uporaba pesticidov.

Kadar hrane primanjkuje, se ježi selijo z enega območja na drugo in lahko v eni noči premagajo razdalje tudi do osem kilometrov. Pri tem pa so izpostavljeni še več nevarnostim – prometu, psom in človeški hrani, ki jim v velikih količinah lahko prav tako škoduje.

Okoljevarstveniki sicer opozarjajo tudi na pomanjkljive statistične podatke glede avtohtonih divjih živali, zaradi česar je gibanje števila ježev na določenem območju težko spremljati, oceniti njihovo ogroženost in sprejeti ustrezne ukrepe za njihovo zaščito.