Najprej se Vladimir Korošec spominja plavajočega mlina na reki Dravi, mlin, ki mu je posvetil svoje življenje, pa po njegovih besedah stoji vse od leta 1939. Po vojni je prešel v državno last, Korošec ga je najprej imel v najemu, nato pa ga je leta 1960 odkupil.

"Če bi lahko še enkrat izbiral, bi enako izbral, zelo živahno delo je to. Včasih je to bilo težaško delo, danes pa je čisto drugače," pove. Še vedno se rad vrača v mlin k sinu Danielu in vnuku Niku, ki je že prevzel vodenje družinskega podjetja z 12 zaposlenimi. Dnevno predelajo 80 ton, letno pa do 12 tisoč ton različnih žit, največ pšenice. "Mi dejansko ne delamo 24 ur, jaz dostikrat rečem, da delamo eno podaljšano izmeno. Se pravi, da so delavci tu osem ur, pozneje popoldne pa sva ta podaljšana izmena jaz ali pa sin," zaupa Daniel Korošec.

Veliko ambicij za prihodnost mlina pa ima tudi Niko: "V bistvu sem že v srednji šoli začel voditi odkup pšenice v času žetve. Upam, da se bomo obdržali na trgu in zadržali kakovost, ki jo ponujamo, vsekakor pa stremim k temu, da bomo čim več avtomatizirali v sami proizvodnji."