Hells Angels s svojimi prepoznavnimi črnimi usnjenimi brezrokavniki z emblemom mrtvaške glave. Foto: Hells Angels
Hells Angels s svojimi prepoznavnimi črnimi usnjenimi brezrokavniki z emblemom mrtvaške glave. Foto: Hells Angels
Uporniki brez razloga? Foto: Life
Hudičev angel v opravi iz leta 1965. Foto: Life
Zborovanje Hells Angelsov. Foto: EPA

Amerika ljubi svoje odpadnike, pa naj si bodo to junaki divjega zahoda kot Jesse James ali TV-antijunaki kot Tony Soprano.
Izobčenci so pač vedno imeli neko posebno, dvoumno mesto v ameriški popkulturi in ljudski domišljiji: njihov apetit po nasilju vzbuja v ljudeh strah in prezir, po drugi strani pa vsi skrivoma hrepenimo po njihovi svobodi. Le malokdo od nas si namreč dejansko upa živeti tak življenjski slog.
"Veliki štirje"
Hells Angels (s polnim imenom The Hells Angels Motorcycle Club ali skrajšano HAMC) so med takimi mitičnimi ameriški izobčenci, danes razširjenih tudi zunaj meja ZDA. Gre za motoristično tolpo in de facto sindikat organiziranega kriminala, čigar člani običajno vozijo motorje Harley-Davidson.
In čeprav "hudičevi angeli" sami sebe nikakor ne označujejo za zločince, ampak vztrajno ponavljajo, da so le skupina motorističnih navdušencev, ki so se povezali, da bi skupaj vozili motorje, organizirali družabne prireditve, zabave in zborovanja, jih tako FBI kot kanadska obveščevalna služba uvrščata v "velike štiri" motoristične tolpe, ki sejejo nasilje, trgujejo z mamili, prekupčujejo z ukradenimi predmeti in se poslužujejo izsiljevanja.
Resnica je morda nekje vmes, a kakršna koli je že prava definicija tolpe, je težko spregledati emblem mrtvaške glave na krilih, ki krasi njihove usnjene jopiče.

Na cesti
Hells Angels so bili ustanovljeni leta 1948 v Fontani v Kaliforniji (po nekaterih pričevanjih v San Franciscu) in sprva je bil njihov sloves omejen zgolj na meje ameriškega zahoda, kjer je bilo srce ameriške uporniške kulture, pa naj si je šlo za upornike brez razloga Johna Steinbecka, brezciljne junake Jacka Kerouaca ali izpade Hunterja S. Thompsona.
V "mainstream" kulturi se je takrat bil popularni boj med poštirkanimi Beach Boysi in Beatlesi, Hells Angels pa so bili v tem kontekstu po Thompsonovih besedah kot "eksplozija umazanega grmenja", ki je šokirala ljudi, kamor koli so prihrumeli. To je bil čas, ko je bilo grmenje mačističnih harleyjev in prizor dolgolascev na dolgi ameriški cesti še nekaj novega, tujega in za povprečnega poslušnega državljana še precej strašljivega.

45 let pozneje zgodba še vedno aktualna
V takem vzdušju sta leta 1965 Bill Ray, fotograf ameriške revije LIFE, in novinar Joe Bride preživela več tednov s tolpo na njihovih vožnjah po južni Kaliforniji in ovekovečila sanbernardinsko poglavje tolpe, ki je kmalu nato dobila sloves hedonističnega in divjega šopirjenja, piše LIFE.
Urednik revije je takrat zgodbo zavrnil, a 45 let pozneje so fotografije reporterskega druženja z "Buzzardom", "Hambonom", "Big D-jem" in drugimi angeli uzrle luč dneva. In še danes ohranjajo del tiste šokantnosti, opomin, da imajo izobčenci še vedno neko posebno mesto v ameriški psihi.
Od roba do licence
Hells Angels so danes svetovni fenomen - ikorporiran, z licenco, dejansko znamka. A tolpa, s katero je potoval Ray leto pred izidom Thompsonove antologijske knjige Hell's Angels: The Strange and Terrible Saga of the Outlaw Motorcycle Gangs, dve leti pred "poletjem ljubezni" in štiri leta, preden so sejali smrt na koncertu Rolling Stonesov na dirkališču Altamont (kar je delno dokumentirano v dokumentarcu Gimme Shelter), je dejansko živela na družbenem robu.
"To je bila nova pasma upornikov," se v LIFE spominja Ray časov s tolpo. "Oni seveda niso imeli služb. Prezirali so vse, k čemur večina Američanov teži - stabilnost, varnost. Vozili so se na svojih motorjih, več dni skupaj previseli po barih, se stepli s komer koli, ki se jim je upal postaviti po robu. Bili so samozadostni, z lastnimi pravili, lastnim kodeksom obnašanja. Bilo je izjemno."

V spodnji galeriji še neobjavljenih fotografij si oglejte utrip vsakdana Hells Angelsov leta 1965.