Ob besedi tartufi, najprej pomislimo na sredozemske dele Francije in na Apeninski, Iberski in Balkanski polotok, a tartufi uspevajo tudi v manj prijetnih naravnih okoljih. Eden izmed njih so puščave v zaledju Pezijskega zaliva, kjer so tartufi prav tako iskana in čislana poslastica.

Puščavski tartufi, sezona nabiranja katerih je zgodaj spomladi, so na zunaj podobni večjim krompirjem in so nekoliko milejšega okusa. Manj izrazit okus pa nadomestijo s svojo velikostjo in številom, saj so bistveno manj redki od belih in črnih tartufov.

Slaba letina

Cena puščavskih tartufov, ki imajo v lokalnih jezikih številna imena in poleg Bližnjega vzhoda rastejo tudi ponekod v severni Afriki, je v južnem Iraku letos dobrih sedem dolarjev, kar je več kot po navadi. Razlog za to je slaba letina, zaradi poznega pomladnega deževja.

Prav deževje in puščavske nevihte so ključne za nabiranje teh božjih daril puščave, kot jim pravijo domačini. Deževje namreč tartufe potisne proti površju, kjer jih je lažje nabirati.

Kljub slabši letini so tartufi dobrodošel naravni vir za sicer precej obubožane predele Iraka, ki so jih močno prizadele vojne zadnjih desetletij. Tudi ob letošnji slabi letini nabiralci naberejo približno kilogram tartufov na dan, kar predstavlja dober, čeprav sezonski, zaslužek.

Nevarnosti puščave

A nabiranje ni tako preprosto, čeprav je treba tartufe po večini le pobrati iz tal. "Zelo nas je strah volkov, veliko jih je tukaj. Min je tudi veliko, pred kratkim je nekdo zaradi njih umrl," je za Reuters povedal eden od nabiralcev, Mohsen Farhan.

Mine, ki so ostanki prve zalivske vojne, dodatno nevarnost predstavljajo nabiralcem, saj ob iskanju tartufov brskajo po tleh in tako odkrijejo mine, ki se sicer ne bi sprožile. A Farhan pravi, da se nabiranje kljub dejavnosti izplača in da uživa v preživljanju časa s svojo družino v puščavi. "Ko ni dela, so tartufi vir zaslužka. Tu smo srečni," še doda.