Legendarna slovenska pevka iz zlatih sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja je bila članica zasedb Bele vrane ter Pepel in kri, nato pa se je podala na samostojno kariero. Foto: RTV SLO
Legendarna slovenska pevka iz zlatih sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja je bila članica zasedb Bele vrane ter Pepel in kri, nato pa se je podala na samostojno kariero. Foto: RTV SLO

Moram reči, da sodelujem s temi mladimi glasbeniki zelo veliko in se imam 'fajn'. In tako vidiš, kako pravzaprav glasba prebuja tista najlepša čustva v človeku. Ne čutiš razlike v letih. Smo kar vsi kot ena generacija.

Ditka o sodelovanju z mlajšimi glasbeniki
Ditka Haberl
Ditko so mnogi njeni oboževalci poimenovali kar rdečelasa boginja. Foto: MMC RTV SLO/ Alan Orlič Belšak

Slovenija se je zožila, omejila na majhen prostor, kjer krožijo vsi. Občutek imaš, da se ne zgodi nič novega. Mislim, da se vse preveč govori o teh estradnikih, pevcih. Se sploh zavedate, koliko imamo fantastičnih instrumentalistov? O njih nihče ne piše.

Ditka o današnji glasbeni sceni.
Ditka Haberl
Nepozabne so njene interpretacije Privškovih popevk z besedili Elze Budau (Nad mestom se dani, Samo nasmeh je bolj grenak, V meni raste drevo, Dve ženski v meni sta itd.). Foto: RTV SLO

Drugače je za nekoga, ki se loti priredbe. Če je original dober, mora biti priredba še boljša. Mene osebno s temi priredbami ni nihče posebej presenetil.

Ditka o priredbah.
Pepel in kri
Zasedba Pepel in kri v zasedbi Dejvi Hrušovar, Ditka Haberl, Ivo Mojzer, Oto Pestner, Dušan Velkaverh, Nada in Dečo Žgur je sodelovala na Evroviziji 1975 s skladbo Dan ljubezni.

Nekoč, ko sem snemala v Londonu, mi je pianist rekel: 'Ti pa poješ, kot da bi pela nekomu na uho.' To je ta intima, ki jo imaš ali nimaš. To je stvar osebne interpretacije in tvoje življenjske filozofije.

Ditka o svojih pesmih.

Vrhunska pevka danes ne snema plošč, ne nastopa po festivalih, ne prireja samostojnih koncertov. Haberlova predvsem dela glasbo, kar jo nadvse osrečuje, trdi sama. "Jaz delam glasbo zato, ker jo imam rada, če pa ob tem še kaj drugega pride, je čisto 'fajn'," danes pravi pevka. Čeprav uživa v upokojenskem življenju, še vedno rada kot gostja stopi na glasbeni oder in deli svojo največjo ljubezen z občinstvom. Kje vse je bila in kam gre, si lahko preberete v spodnjem pogovoru.


Letos bo minilo 35 let, odkar ste s skupino Pepel in kri na evrovizijskem odru prepevali Dan ljubezni. Kaj vam to pomeni danes?
Danes sploh več ne premišljujem o teh stvareh. Mogoče v tistih časih, ko se v ukvarjaš z nečim, kar imaš rad. To je glasba in okoli sebe imaš ljudi, ki jih imaš rad. To, da sem zastopala Jugoslavijo, je bila čast. In jaz je nisem tako občutila (kot spektakel op. a.).

Kako pa?
Jaz sem to dojemala kot festival, ki je enak vsakemu, vsem prejšnjim in naslednjim festivalov. Nisem ga dojemala kot nekakšen velik spektakel, takrat še ni bil kot danes, ampak kot predstavitev sebe in države. To je pa tudi vse. Nisem občutila nekega blaznega notranjega zadovoljstva. Jaz delam glasbo zato, ker jo imam rada, če pa ob tem še kaj drugega pride, je čisto 'fajn'. Ampak meni je vedno izziv možnost, da lahko delam. Če si nagrajevan ali ne. Lepo je, če kaj dobiš, ampak ni tako pomembno. Pomembno je delo in to, kar potegneš iz sebe. Kar delaš iskreno in prenašaš na ljudi, je tisto, kar šteje.

Prav zaradi vašega dela vas je poznala skoraj vsa nekdanja skupna država Jugoslavija, toda vaše življenje je bilo vse prej kot zvezdniško. Ste se kdaj počutili kot zvezda?
Ne. Jaz sem tudi po značaju zelo samosvoja. Pridem in odidem. Zelo rada sem sama in nikoli mi ni dolgčas. Moram reči, da mi je posebej zdaj, ko sem v pokoju, prekrasno. Tudi rek, da upokojenci nimajo nikoli časa, kar drži. Po vsej Jugoslaviji sem veliko delala. Po vseh obmorskih krajih. Takrat so bile priljubljene t. i. 'terasaste zabave', tako da smo bili angažirani po en mesec, recimo. Po vsej Dalmaciji: od severa, Novi Vinodolski, pa čisto do južne meje. In tam smo se, ko je bilo konec 'turnej', srečevali s preostalimi skupinami.

Govoriva o času, ko ste prepevali z Belimi vranami?
Da. To je bil čas bendov, ansamblov. Ker je bilo tako malo glasbe, se je na tem območju veliko ustvarjalo. In tudi povpraševanje je bilo veliko. Čisto drugače, kot je danes, ko smo prenasičeni z vsem. Tudi kot solistka sem bila pozneje zelo zaposlena na televiziji, na primer v Beogradu. Vedno mi je veliko pomenil, da sem imela možnost delati in ustvarjati. To je še danes zame izziv. Malo v gledališču, malo po koncertih. To je zame nagrada.

Kljub zavidanja vredni karieri ne počivate na starih lovorikah. Kaj vas žene naprej?
Zdaj imam vsaj čas. Prej sem bila veliko let v službi in težje je bilo usklajevati stvari. Takrat sem z gledališčem nekako končala, zdaj pa koncertiram. Nisem tako pridna, da bi organizirala kakšen celovečerni koncert, ampak raje gostujem. Povabijo me kot gostjo. Zelo veliko sodelujem s temi mladimi glasbeniki in imamo se 'fajn'. Tako lahko vidiš, kako glasba prebuja tista najlepša čustva v človeku. Ne čutiš razlike v letih. Vsi smo kot ena generacija. Glasba ima to moč, zato še vedno uživam v tem, kar delam.

Pred kratkim ste sodelovali z ansamblom Papir med njihovo promocijo poezije in umetnosti nasploh. Kot gostja ste nastopili na celovečernem koncertu v mariborskem gledališču. Kaj vam je pomenila ta izkušnja?
Bilo je fenomenalno. Nekaj svojih pesmi sem pela, nekaj novega, v novem aranžmaju. Ne v tisti klasični postavitvi, dovolila sem si tudi malo več svobode. Danes pojem pesmi Samo nasmeh je bolj grenak in Nad mestom se dani z neko drugo življenjsko zrelostjo. Popolnoma drugače pojem, mogoče celo malo bolj ostro. In uživam.

Danes lahko poslušamo številne zimzelene pesmi na malo drugačen način, saj jih prepevajo številni domači izvajalci. Kakšen je vaš pogled na priredbe, ki so postale tako priljubljene v zadnjem času?
Moram priznati, da ne poslušam veliko novejših glasbenikov. Nisem našla nekoga, ki bi mi bil zelo drag pevec ali pevka. Slovenija se je zožila, omejila na majhen prostor, kjer krožijo vsi. Občutek imaš, da se ne zgodi nič novega. Mislim, da se vse preveč govori o teh estradnikih, pevcih. Se sploh zavedate, koliko fantastičnih instrumentalistov imamo? O njih nihče ne piše. Oni so osnova tega vsega. Brez njih tudi pevec nič ne more. Jaz večino svojega življenja poslušam instrumentalno glasbo in se s tem napajam, si bogatim dušo. Razmišljam o harmonijah.

Kako to poteka?
Pojem na način, kakor moja duša doživlja zgodbo, ki sem jo pela nekoč, ko mi je bilo 20 let. Z drugačnim akcentom. Konec koncev tudi z drugo barvo glasu, z drugačnim telesom (smeh). Lažje mi je, ker interpretiram svoje pesmi. Drugače je za nekoga, ki se loti priredbe. Če je original dober, mora biti priredba še boljša. Mene osebno s temi priredbami ni nihče posebej presenetil. Moj adut je bila v začetku, ko sem jo slišala prvič, Ana Dežman, čeprav je odšla ona v neke druge vode. Ana je zame "material" kot glasbenica s svojo izjemno podobo. Njo bi poslušala kar naprej.

Ali še vedno poslušate glasbo vizualno?
Drugače ne gre. Sploh v umetnosti: slikarstvo, literatura – jaz berem ogromno poezije, brez nekih notranjih podob, poti glasbe sploh ne moreš slišati. Ne doživljaš zgodbe. Vse prihaja iz notranjega sveta. Če je ta dolgočasen in pust, če tega sveta ni, niti ustvarjati ne moreš. Glasba te pelje in enostavno se najdeš v naravi, v gozdu. Konec koncev se tudi v gozdu dogaja glasba. Glasba se dogaja v tem svetu z vsemi svojimi šumi, zvoki.

So vaše pesmi odraz vaše osebnosti?
Intimne so. Nekoč, ko sem snemala v Londonu, mi je pianist rekel: 'Ti pa poješ, kot da bi pela nekomu na uho.' To je ta intima, ki jo imaš ali nimaš. To je stvar osebne interpretacije in tvoje življenjske filozofije. Po naravi sem bolj introvertirana, zaprta sama vase. Kadar pa si tako zaželim, lahko klepetam brez konca in kraja. To so trenutki. Imam svoj prostor in tam je moje kraljestvo, čeprav imam svojo družino.

Kaj vas čaka v prihodnjih mesecih?
Pojma nimam. Nič ne načrtujem. Kar potepam se, veliko kolesarim. Čaka me še nekaj 'luškanih' sodelovanj na glasbenem področju.

Del njenega opusa vam s pomočjo RTV-arhiva predstavljamo spodaj.

Dan ljubezni

Mlade oči

Nekdo, ki imel me bo rad

Moški, ki ga ni

Drug mimo drugega hodiva

Plesala bi vso noč

Ti si ti, jaz sem jaz

Prazna je moja okrogla postelja

Ptica brez kril, Vonj oči, Ko pride lev

Trenutki brez besed

Zaljubljena

V mislih sem s teboj

V meni živ je smeh

Moram reči, da sodelujem s temi mladimi glasbeniki zelo veliko in se imam 'fajn'. In tako vidiš, kako pravzaprav glasba prebuja tista najlepša čustva v človeku. Ne čutiš razlike v letih. Smo kar vsi kot ena generacija.

Ditka o sodelovanju z mlajšimi glasbeniki

Slovenija se je zožila, omejila na majhen prostor, kjer krožijo vsi. Občutek imaš, da se ne zgodi nič novega. Mislim, da se vse preveč govori o teh estradnikih, pevcih. Se sploh zavedate, koliko imamo fantastičnih instrumentalistov? O njih nihče ne piše.

Ditka o današnji glasbeni sceni.

Drugače je za nekoga, ki se loti priredbe. Če je original dober, mora biti priredba še boljša. Mene osebno s temi priredbami ni nihče posebej presenetil.

Ditka o priredbah.

Nekoč, ko sem snemala v Londonu, mi je pianist rekel: 'Ti pa poješ, kot da bi pela nekomu na uho.' To je ta intima, ki jo imaš ali nimaš. To je stvar osebne interpretacije in tvoje življenjske filozofije.

Ditka o svojih pesmih.