Celovška cesta v okolici Hale Tivoli sinoči uro pred uradnim začetkom koncerta ni dajala vtisa, da je v mali dvorani vse nared za prihod najbolj prodajane kanadske izvajalke v letu 2007 (z albumom Loose), dvakratne dobitnice grammyja z mnogimi singli, ki so osvojili vrhove najrazličnejših glasbenih lestvic. Strahovi taksistov, da se ne bi mogli približati glavni prometni žili Šiške, je bila skorajda odveč. Malce spremenjena podoba male dvorane je namreč pod svojo streho spravila okoli 2.000 obiskovalcev (številka je neuradna), kjer je eno stran tribune zasenčila konstrukcija odra. Drugo stran in parter vmes pa so več kot do polovice napolnili oboževalci Furtadove.

Njene nove turneje, ki jo je začela na domačih tleh, niso pospremili poudarki o njeni edinstvenosti, ki temelji na glasbeni raznolikosti, večjezičnih interpretacijah in značilnem suverenem glasu. Ne. V letu 2013 so ob njenem imenu v ospredju številke. Število obiskovalcev njenih koncertov je namreč postala osrednja tema, potem ko so se v začetku leta vrstile odpovedi koncertov v Ottawi, Hamiltonu in Winnipegu. Nastop v Vancouvru pa se je preselil v manjšo dvorano.

Glas, in ne šov
A kot je pokazala sinoči, je daleč od ujetnice modernih smernic, kjer je vsebina potlačena nekje globoko pod led-zasloni ali pa je sploh ni. A hkrati je mnoge razočarala prav tam, kjer je najmočnejša. Izdelan repertoar - na katerem si glasbenica lahko privošči, da svoj mednarodni prvenec I'm Like a Bird, ki jo je izstrelil v svet šovbiznisa, ponudi že v prvi polovici nastopa - le na redkih delih postreže z elementom presenečenja. Za izvajalko, ki je nekoč slovela po svojih nenavadnih in humornih vložkih, se danes zdi, da se je preveč pustila ujeti v rutino.

Po dolgem času koncert brez zamud
Izvedba je suverena. Brez zamud je za uverturo ob iskanju sedežev sinoči poskrbel kanadski kantavtor Dylan Murray, ki je hkrati prvi izvajalec, ki je podpisal s Furtadino založbo Nelstar in si tako pridobil vozovnico po svetu. Podoba Furtadove je ob spremljavi klaviaturskega posnemanja orgel iz teme vzniknila ob pol devetih zvečer in takoj postregla s prvo skladbo, ki je morda še najboljši približek stare Nelly - Spirit Indestructible iz istoimenskega albuma.

Njen glas, zmožen visokih razsežnosti (predvsem v baladah), je le redke pustil hladne. Vse skupaj pa je nadgradila še njena glasbena spremljava, ki je bila daleč od posnetih matric. Te so poustvarjali dva klaviaturista (med njima je bil eden izmed njih didžej), bobnar, kitarist, baskitarist in neutrudna - v nekaterih delih divja, a brez stalnega tempa - spremljevalna vokalistka Celia Palli.

Skrita za mikrofonom
Zadržana in prikovana ob mikrofon se je osrednja zvezda večera malce bolj sprostila šele po sklopu prvih treh skladb in odpetem zadnjem verzu Say It Right. Njena zahvala v slovenščini, ki ni bila nič drugega kot skromni "hvala", je razživela tudi občinstvo v Hali Tivoli.

Furtadova pa je svoj nastop večinoma gradila na starih preverjenih uspešnicah, v katere je vkomponirala pet skladb z novega albuma, ki jo je popeljal na turnejo. "Hvala, ker ste prišli. Še nikoli nisem bila tu," se je zahvaljevala ob redkih nagovorih, ki so bili rezultat neprekinjenih prehajanj iz ene skladbe v drugo.

Vrhunci ob starih uspešnicah
Glasbenica pri večini svojih skladb ostajala v strogih okvirih. Tako pri Powerless kot baladi Try bi lahko izstisnila veliko več, saj so bili nastavki za razživetje večinoma zadržanega občinstva na začetku precej močni. Hala Tivoli se je tako prvič bolj energično vključila v samo dogajanje ob klaviaturskem uvodu v I'm Like a Bird - skladbo, ki jo je svetu - kot je poudarila sinoči sama - predstavila pred 14 leti. Snemalne naprave so bile visoko v zraku, Furtadova se je občinstvu še bolj približala in začela sproščeno mahati v majhne snemalne objektive.

Ob prvem manjšem vrhuncu večera je glasbenica prepustila občinstvo spremljevalni skupini ob inštrumetalni izvedbi Fly Like an Eagle (ki ga v izvirniku izvaja Steve Miller Band). Zametke priredb, ki jih je vključila v svoj repertoar, je sicer nakazala že ob izvajanju Quando, Quando, Quando - skladbe, ki jo je posnela v duetu z Michelom Bublejem. Sicer pa je bil edini pravi duet, ki ga je pripravila za večer, pri skladbi Be OK, kjer se ji je na odru pridružil Murray, medtem ko je Broken Strings odpela v celoti sama.

A kljub vsemu je Furtadovi ob pomoči spremljevalne skupine na trenutke uspevalo prekinjati strogo držo. Prav ti trenutki so še najbolj vplivali na občinstvo. Borbeno nabito skladbo Força (pred katero je priznala, da ima šport v krvi in da je pred nastopom poslušala trening hokejistov v dvorani), je začela sama na ukulelah in spravila Halo Tivoli k soglasni spremljavi v refrenu. Prearanžirana trša Turn Off the Light, ki jo je v pogon spravila solaža na električni kitari in jo pozneje poganjal za nekaj taktov upočasnjen ritem podrejen bobnu, je znova pripravila občinstvo do sodelovanja. Svoje pa je naredil tudi sprehod Furtadove do mojstrov za črno-belimi tipkami.

Tudi prearanžirana Broken Strings je kljub odsotnosti Jamesa Morrisona pripravila občinstvo do večje pozornosti - tudi na račun pobude, ki jo je prevzela akustična kitara na začetku skladbe. Furtadova je za akustično kitaro prijela tudi sama, in sicer ob All Good Things (Come to an End). Še prej pa prejela močan aplavz ob retoričnem vprašanju: "Zakaj se vse dobre stvari enkrat končajo?"

Manj novega materiala, več uspešnic
Svetle strani njenih največjih uspešnic so zatemnile skladbe z novega albuma, saj ji je naredil vse prej kot uslugo pri vokalnem izražanju. Približal pa jo je njenim začetkom v hiphopu, kjer se je našla. In to komponento je - čeprav v zelo minimalni obliki - tudi obdržala. Prav to se je videlo ob njenih raperskih vložkih ob High Life, kjer je funk začel prebijati vse do občinstva, ki je pozneje suvereno ob njej prepeval: "la, la, la". "Hvala, Res hvala. Neverjetno," se je zahvaljevala Furtadova.

Nastop se je s temi trenutki hiphopa dvignil v nove sfere. Nadaljeval se je s novejšim singlom Big Hoops (Bigger the Better), ki je v hitrem pospešku proti koncu in s solažo kitarista ter energičnimi plesnimi sposobnosti spremljevalne vokalistke spravil Halo Tivoli v gibanje. In prav to razpoloženje je Furtadova ob vrnitvi na oder zadržala s priredbo Timbalanda Give It to Me in novimi raperskimi vložki ob najboljšemu približku elektronske-plesne glasbe, ki so jo sinoči lahko poustvarili inštrumentalisti ob ritmih Mysterious Girl.

Konec kot povzetek celega večera
Večer glasbene raznolikosti, ki jo je izoblikovala v samosvojo podobo, za katero se zdi, da se ne pusti popuščati nikomur, a hkrati hrepeni po sprejetosti, se je končal v duhu, ki ga je zaznamoval: z mešanico stare in nove skladbe ter z Madonnino priredbo.

Poustvarjanje zvoka orgel je umirilo dogajanje. Furtadova je Miracles posvetila Martini, ki jo je lahko spoznala sinoči, in vso pozornost usmerila spet na glas, ki ji je prinesel številne nagrade, kljub temu pa še vedno služi, da proti koncu poda izhodišče za popolno razpeto dvorano ob priredbi Like a Prayer (kot se je zgodilo sinoči).

Še umetno poustvarjanje vetra v lase - ki je bil poleg dveh stojal s svečami edini ustvarjalec posebnih učinkov sinoči - ob Maneater in čas je že bil za zahvale vsem prisotnim so se sklenile z besedami: "Bila sem že okoli sveta, a nikoli v mestu, kot je ta."

"Ljubljana, se vidimo prihodnjič," je obljubila.

Več foto- in videoutrinkov (posnetki so amaterski) s sinočnjega koncerta si lahko ogledate spodaj. Ob obisku koncerta pa je prejela tudi prav posebno darilo (več v videu spodaj)