"Imamo precej močan uvod v predstavo. In od prvega trenutka obiskovalci ne vedo, kaj lahko pričakujejo od nas. Najprej jih pripravimo, da postanejo radovedni. Vedno pa jih želimo presenetiti s čim," je po nastopu za MMC dejal eden izmed četverice bobnarskih "mušketirjev" Janwillem van der Poll. Skupaj z Neilsom van Hoornom, Renéjem Sjeno Pieringsom in Ericom Robillardom (najmlajšim, multitalentiranim in zadnjim pridruženim članom) je der Poll pripravil dvourno tolkalsko ekshibicijo (s polurnim odmorom), kjer ni manjkalo humornih vložkov.

Pravzaprav so nizozemski "uporniki ritma" (ali v originalu Rebels of Rhythm), kakor so se poimenovali sami, predstavili okoli 2.000 obiskovalcem, ki so se zbrali v Hali Tivoli po besedah organizatorja, evolucijo bobnanja. Od tistega prvinskega - z udarci po prsih, čelu, do udarcev s step čevlji po tleh - do tistega pravega že skoraj izpopolnjenega za napolnitev kakšnega techno dogodka, s sinhronimi udarci po kompletih bobnov, žvižganju in pozivi (tokrat zelo razživetega) občinstva k sodelovanju.

"Percossa ni samo bobnanje. V prvi polovici radi pokažemo malce več kot bobnanje, nato pa v drugi polovici odbobnamo svoje. Puščamo jih malo v negotovosti. Drugače samo daš tisto, kar pričakujejo. Oni se usedejo in rečejo: 'Ja, to smo pričakovali. OK.'," je ponazoril za MMC Robillard.

Sprehod po višinah in nižinah
Z malo manj kot polurno zamudo je napolnjen parter male dvorane Hale Tivoli in do tretjine zapolnjene tribune pričakal minimalistični uvod s tapkanjem in ploskanjem na odru. Kmalu se je to ploskanje preselilo na drugo stran odra - med občinstvo (ki so ga pretežno sestavljale družine in najmlajši tolkalski navdušenci) - ko so vsi štirje "uporniki plesa" prijeli za svoje palice in začeli neusmiljen boj z ritmom. Med svojim nastopom so pokazali, da je lahko tudi najnižji ton veliko glasnejši kot sinhroni udarci po bobnih.

A že kaj kmalu so palice zamenjali za pesek in z njegovim pretakanjem iz rok na tla pokazali, da je lahko tudi tišina lahko zgovorna, celo humorna. Cela rdeča nit predstave so tako sestavljali prehodi iz tišine v "ropot". Bobne so tako med drugim zamenjevale ropotuljice v njihovih rokah, tleskanje s prsti ... S premišljenim vključevanjem akustične kitare, ksilofona, ročnega klavirja in drugimi instrumenti so pripravili občinstvo do tega, da so vstali in se na koncu popolnoma prepustili ritmu. Tako močno, da jih kar niso hoteli spustiti domov. Obiskovalci so si bili na koncu enotni: "Koncert na nivoju!"

Udarni konec po začetni zadržanosti
"99,9 odstotka ljudem je bilo všeč," je po koncertu dejal van der Pool. Sicer pa člani zasedbe vsak nastop pripravijo drugače. "Nikoli ne kopiramo, ampak uporabimo videni material kot navdih," je poudaril Pierings. Četverica že 13 let nastopaja po vsem svetu. Konec osemdesetih let so glasbeniki s starim bivalnikom, polnim starih tolkal, začeli nastopati v ulični teatrski skupini na jugu Francije. Deset let pozneje so v težnji po novih izzivih stopili na odrske deske. Njihov prvi odrski debi s predstavo Rhythmix so doživeli leta 1998. Danes pa se po svetovnih odrih predstavljajo kot "uporniki ritma".

Nekaj utrinkov (pretežno iz prvega dela koncerta) si lahko ogledate v spodnji galeriji. Prav tako pa si lahko ogledate pogovor po koncu nastopa.