Pregrada, izdelana iz konopljine vrvi s tradicionalno slovensko tehniko klekljanja, v restavraciji Stix pričara duha Sredozemlja, vinogradov in nasadov oljk ter vonj po morju. Foto: Mantzalin
Pregrada, izdelana iz konopljine vrvi s tradicionalno slovensko tehniko klekljanja, v restavraciji Stix pričara duha Sredozemlja, vinogradov in nasadov oljk ter vonj po morju. Foto: Mantzalin

Večina pozna čipko le kot dekorativni element ali modni dodatek in upam, da bo ta drugačna uporaba spodbudila razmišljanje o novem in sodobnem potencialu slovenskih tradicionalnih izdelkov.

Delo Mance Ahlin, ki deluje pod za tujce lažje 'preberljivim' imenom Mantzalin, je prežeto s tradicijo krajev, v katerih je odraščala. Foto: Mantzalin
Pregrada iz čipke v lokalu Stix v trendovski soseski Chelsea v dolžino meri dobrih deset, v višino pa tri metre. Foto: Mantzalin
V tej izvedbi čipko namesto v krhki in nežni podobi spoznamo v trpežni in robustni luči. Foto: Mantzalin
Izdelek je rezultat dobesedno trdega dela z žeblji, kladivom in deskami namesto klekljarske blazine. Foto: Mantzalin

Osnovna šola se je dobro znašla in čipkarska šola je delovala kot varstvo pred poukom in po njem. Učence so starši pred službo odložili v šoli (takrat se je delo začenjalo še ob nečloveških šestih zjutraj) in smo veselo klekljali do pouka (ter družno dokončali domače naloge) in prav tako po pouku.

Manca se je dela v kleti slovenske cerkve na Manhattnu lotila kar sama, saj bi v krajšem času težko izurila pomočnike. Foto: Mantzalin

Amerika ne nudi socialnega okrilja za samozaposlene v kulturi, kot to poznamo v Sloveniji. Zaradi visokih cen nepremičnin in zdravstva je življenje stalno malce napeto in 'nervozno', zato temu primerno večina samostojnih kreativcev poleg svojega dela opravlja še dodatno delo, ki je na neki način stabilnejše in, kot temu rečemo, plačuje račune.

Med avtorske projekte Mance Ahlin spada tudi interier kavarne Srčkovka v Idriji, 'epicentru' čipkarstva. Foto: Mantzalin
Svetilka iz čipke, ki spominja na pajkovo mrežo, je oblikovalki pobrala nemalo živcev, saj je tudi v tem primeru tehniki, ki ji je 'usojeno' biti dvodimenzionalna, dodala tretjo razsežnost. Foto: Mantzalin
Frances Ha (2012): filmski namig za boljšo predstavo o tem, kako je biti mlad umetnik v New Yorku. Foto: Kinodvor

Manco Ahlin, slovensko arhitektko in oblikovalko, ki živi in dela v New Yorku, je v veliko jabolko pripeljal dokaj nenavaden splet okoliščin, saj v Ameriki ni študirala in po študiju tam ostala, kar, kot pravi, sicer predstavlja eno izmed najlažjih, a tudi najdražjih poti za zakonito bivanje v ZDA. Po magisteriju iz arhitekture in urbane kulture v Barceloni je s projektom o spanju na javnem prostoru prejela vabilo za sodelovanje na razstavi in simpoziju v ameriški zvezni državi Illinois. Spotoma je obiskala New York, ki jo je kot že številne ustvarjalce pred njo navdušil, in kmalu je začela raziskovati možnosti, da bi v "mestu, ki nikoli ne spi", preživela več časa.

Po kratki praksi v arhitekturnem biroju Asymptote jo je mali studio Archipelagos zaradi njenih izkušenj pri uspešno izvedenih natečajih in poznavanja arhitekture Balkana prosil za pomoč pri natečaju za Akademijo scenskih umetnosti v Sarajevu. Njihov projekt je zmagal in sledila sta večletno sodelovanje na daljavo in "glavobolov poln, a na koncu uspešen proces za pridobitev delovnega vizuma", se spominja sogovornica, ki poleg arhitekturnih projektov pod svojo znamko Mantzalin izdeluje tudi nakit, ukvarja se z grafičnim oblikovanjem in snuje različne izdelke ...

V zadnjem času je Manca Ahlin veliko pozornosti slovenske sedme sile pritegnila z idrijsko čipko, ki jo spremlja že od "otroštva v slogu Heidi", kot svoje odraščanje v vasici s sedmimi hišami na Žirovskem opisuje na svoji spletni strani. S tradicionalno slovensko tehniko klekljanja je namreč izdelala pregrado iz konopljine vrvi (delo Mančinih po končanem projektu ožuljenih rok tehta kar 120 kg!), ki se odlično vklaplja v podobo newyorške restavracije Stix s sredozemskim pridihom.


Slovenski mediji smo že kar množično v stik z vami stopili prav po novici o pregradi v slogu idrijske čipke v lokalu Stix v New Yorku. Zakaj je po vašem mnenju prav ta projekt vzbudil toliko zanimanja?
Prav zares me je presenetil tako obširen odziv slovenskih medijev po objavi na mednarodnem oblikovalskem portalu Contemporist. Ne glede na to, da je to moj doslej največji osebni projekt iz čipke (poleg lokala v Idriji, ki se tudi navezuje na to tematiko), gre vendarle le za interierno aplikacijo v eni izmed tisočih restavracij v New Yorku. Po drugi strani pa je to preseganje merila slovenske čipke, ki je eden izmed najbolj prepoznavnih elementov slovenskega kulturnega izročila in za njeno umestitev v svetovno metropolo na stičišču kultur. Večina pozna čipko le kot dekorativni element ali modni dodatek in upam, da bo ta drugačna uporaba spodbudila razmišljanje o novem in sodobnem potencialu slovenskih tradicionalnih izdelkov.

So vam naročniki strogo začrtali smernice ali ste imeli dokaj proste roke? Kako vam jih je sploh uspelo navdušiti nad nečim tako butičnim, kot je idrijska čipka?
Ob oblikovanju notranjosti restavracije je bilo jasno, da prostor potrebuje pregrado, jasni so bili parametri, kje so potrebni prehodi za funkcionalno kroženje, da mora kljub fizični delitvi ostati močna vizualna povezava skozi zaslon. Vse drugo je bilo prepuščeno oblikovalski ekipi. Sam naročnik si ob prvi omembi koncepta tega niti ni mogel predstavljati, saj je glede na svoje grško poreklo sicer poznal klasično čipko, a je zaradi asociacije na pretekle čase imel precejšnje zadržke – kot bi jih verjetno imela tudi večina v Sloveniji. Želel je sodoben in urban videz. Prepričali so ga primeri mojega prejšnjega dela z eksperimentalnimi materiali v čipki in kar velik vzorec v merilu ena proti ena, ki je končno privedel do zelene luči za izdelavo.

Koliko časa je preteklo od prvih zamisli do dokončanega izdelka? Ste imeli pri izdelavi pomočnike ali ste se čipke lotili kar sami?
Če se dobro spomnim, smo porabili kar nekaj tednov za razvoj in postopno piljenje ideje in vzorca ter potem še kak mesec za samo izdelavo, ki sem se je lotila v kleti slovenske cerkve na Manhattnu, kjer mi je pater prijazno dovolil uporabo prostora. Hitro je bilo jasno, da iskanje pomočnika z izkušnjami za tako specifično delo v zelo omejenem času nima smisla, medtem ko sem predvidevala, da bi bilo učenje nekoga precej nesmiselno, saj je tudi med samo izdelavo potrebno veliko improvizacije, ki pa večinoma izhaja iz izkušenj. Dovolj jih ima za zdaj le še moja sestra v Sloveniji, ki mi občasno pomaga pri teh projektih. Tako da sem se izdelave lotila kar sama.

Konopljina vrv najbrž ni najobičajnejša izbira materiala za klekljanje. Kakšne pripomočke ste uporabljali?
Žeblje in kladivo ter deske za podlago namesto blazine za klekljanje - in kar nekaj kolutov belega obliža za moje prste.

Kako ste se sploh srečali s čipko? Gre za družinsko izročilo?
S klekljano čipko sem se pravzaprav spoznala šele v prvem razredu osnovne šole, čeprav sem verjetno nanjo naletela že prej glede na to, da sem odraščala v enem izmed središč čipkarstva. Takrat pa mi je nekega dne sošolka pokazala, kaj počne v času zunaj šole, in moja radovednost mi ni dala miru, tako da sem se hitro vpisala v čipkarsko šolo pod vodstvom Marice Albreht, ki je še vedno gonilna sila čipkarstva na Žirovskem.

Osnovna šola se je dobro znašla in čipkarska šola je delovala kot varstvo pred poukom in po njem. Učence so starši pred službo odložili v šoli (takrat se je delo začenjalo še ob nečloveških šestih zjutraj) in smo veselo klekljali do pouka (ter družno dokončali domače naloge) in prav tako po pouku.

Po izobrazbi ste arhitektka, delujete samostojno ali pod okriljem kakega biroja?
Že sedmo letu delam v okviru malega arhitekturnega studia. O samostojnem delu v arhitekturi pa trenutno ne razmišljam. Za pridobitev uradnega naziva arhitekta in licence, ki arhitektu omogoča samostojno vodenje projektov v Ameriki, je treba, tako kot v Sloveniji, opraviti strokovni izpit, ki pa je po obsegu primerljiv s šestimi slovenskimi.

S čim se ukvarjate ta hip, če nam lahko zaupate?
Verjetno je od trenutnih projektov, o katerih lahko govorim, najbolj razburljivo dogajanje v teh dneh stalno moledovanje izvajalca, naj že izpelje projekt prenove velikega loftstanovanja na Manhattnu po zasnovanih načrtih in v predvidenem času.

Pod znamko Mantzalin izdelujete tudi nakit, ukvarjate se z grafičnim oblikovanjem in oblikovanjem izdelkov ... Katero področje ima najbolj posebno mesto v vašem srcu?
Bolj kot med področji so razlike med posameznimi projekti. Večji ko je izziv ali s posebnimi omejitvami zahtevna izvedba, bolj ko so želje naročnika specifične, z večjim veseljem se ga lotim, saj to po navadi pomeni odstopanja od ustaljenih norm in reševanje določenih težav ter iskanje novih poti do želenega rezultata. Najsi bo to kos nakita po naročilu za določeno priložnost, stavba na posebej zahtevni lokaciji ali logo, ki mora izražati določeno sporočilo in karakter naročnika. Poti do končnih rešitev so pri takih projektih še posebej stresne in vijugaste, a je zadovoljstvo ob uspešni rešitvi še toliko večje.

Pri svojem delu se držite načela "do narave prijazno". Na kakšen način vam to uspeva?
Sama narava čipke že od samega začetka izhaja iz naravnih materialov - od preprostega lana in bombaža do delikatne svile. Kot izdelek, ki je v zgodovini predstavljal razkošni statusni simbol, mislim, da si med drugim tudi zaradi ekskluzivnega ali načina izdelave po meri podobno obravnavo zasluži tudi v današnjem času med vsemi možnostmi za množično produkcijo. Kot kontrast serijskim izdelkom ji očitno ročna izdelana tehnika iz naravnih vlaken ali žice z vsemi svojimi nepravilnostmi daje še dodatno razsežnost in edinstvenost.

V primerih, ko pa eksperimentiram s kabli itd., pa vedno poskušam uporabiti reciklirane oz. ponovno uporabljene materiale, ki s tem, namesto da romajo na odpad, spet zaživijo v novi obliki.

Znano je, da v New Yorku vlada velikanska konkurenca na tako rekoč vseh področjih. Kakšno je življenje kreativca v večmilijonski metropoli? Najbrž ne ravno kot v filmu?
Nekateri filmi dejansko prikazujejo to življenje zelo blizu realnosti. Zagotovo pa v njem ni nobene romantike. Amerika ne nudi socialnega okrilja za samozaposlene v kulturi, kot to poznamo v Sloveniji. Zaradi visokih cen nepremičnin in zdravstva je življenje stalno malce napeto in 'nervozno', zato temu primerno večina samostojnih kreativcev poleg svojega dela opravlja še dodatno delo, ki je na neki način stabilnejše in, kot temu rečemo, plačuje račune. Za igralce, glasbenike, fotografe, ki se še uveljavljajo, je to pogosto delo v baru. Arhitektura je v nasprotju z Evropo obravnavana kot servisna storitev in manj kot umetniška disciplina, tako da lahko že samo delo v arhitekturnem studiu omogoča spodobno življenje.

Kar zadeva res prave umetnike, pa poleg filmov Woodyja Allena zelo dobro in malce hudomušno prikaže realno podobo življenja umetnikov film Frances Ha.

Ali uživate v tamkajšnji bogati kulturni ponudbi, ostane sploh kaj časa za to?
Za vse se najde čas, le malo več načrtovanja in energije je potrebno za izbor in izpeljavo obiskov teh dogodkov, saj je New York res kulturna prestolnica, v kateri se slej ko prej pojavijo vsi. Večinoma ni mogoče "nekam skočiti" v 15 minutah - večina premikov po mestu vzame med pol ure in eno uro, tako da so tudi in-promptu klici na srečanje na kavi velika redkost, saj zahtevajo posebno poznavanje lokacij in srečo v usklajenem tempiranju časa.

Večina pozna čipko le kot dekorativni element ali modni dodatek in upam, da bo ta drugačna uporaba spodbudila razmišljanje o novem in sodobnem potencialu slovenskih tradicionalnih izdelkov.

Osnovna šola se je dobro znašla in čipkarska šola je delovala kot varstvo pred poukom in po njem. Učence so starši pred službo odložili v šoli (takrat se je delo začenjalo še ob nečloveških šestih zjutraj) in smo veselo klekljali do pouka (ter družno dokončali domače naloge) in prav tako po pouku.

Amerika ne nudi socialnega okrilja za samozaposlene v kulturi, kot to poznamo v Sloveniji. Zaradi visokih cen nepremičnin in zdravstva je življenje stalno malce napeto in 'nervozno', zato temu primerno večina samostojnih kreativcev poleg svojega dela opravlja še dodatno delo, ki je na neki način stabilnejše in, kot temu rečemo, plačuje račune.