Zasedbo Kokosy sestavljajo Boris Kokalj, Martin Drobnič, Anže Lajevec in Izidor Valič, ki so se v srednješolskih časih spoznali na gimnaziji Želimlje.

Do zdaj jim je uspeloi izdati prvenec z naslovom Hude bejbe na dopustu, naslov katerega razlagajo z besedami, da je huda bejba na dopustu lahko vsak, saj gre za stanje duha. "Da si sredi vsakdanjega vsakdana vzameš trenutek za oddih, se na soncu med valovi metamorfiraš in se nato z dopusta vrneš uravnovešen in poln elana – kot huda bejba," so povedali za MMC.

Poudarjajo, da recepta za to, kako všečke na družbenih omrežjih pretvoriti v obiskovalce koncertov, še niso odkrili, temveč so, kot večina mladih zasedb, tudi oni že igrali za praktično prazna prizorišča.

"Na koncu je število ljudi venomer ena velika ruska ruleta – kot drugi bendi smo tudi mi že kdaj imeli koncert pred 200 ljudmi, kdaj pa pač pred dvema. Mi poskušamo narediti žur v vsakem primeru. Na Koroškem smo imeli tako koncert za Jako in Glorio, pa smo se imeli res krasno, vseh nas 6."

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru z Borisom, Izidorjem in Martinom.

Zasedba pravi, da je za zdaj težko reči, kakšen vpliv bo imela pandemija na glasbo. Foto: Tjaša Kučič
Zasedba pravi, da je za zdaj težko reči, kakšen vpliv bo imela pandemija na glasbo. Foto: Tjaša Kučič

Po čem se vaša zasedba razlikuje od tipične zasedbe na slovenski glasbeni sceni?
Verjetno po tem, da nismo ukalupljeni v en žanr glasbe – imamo mešano na žaru: indie pop, rock, hiphop, funk, punk ...), zagotovo pa tudi po besedilih, ki poskušajo odsevati našo iskrenost, čustvenost in ne preveč resno jemanje samega sebe. Gotovo je dodatna zanimivost v tem, da smo si med sabo popolnoma različni in se potem tudi v glasbi kažejo čudaški prepleti široke palete naših vrednot, čustev in glasbenih žanrov. Različni smo tudi glede poznavanja glasbe v teoriji in praksi, a se je izkazalo, da denimo preprostost pri ritmu sploh ni slaba in celo prispeva k našemu "vibu". Predvsem pa se tudi nasploh čuti, da se imamo med sabo radi in poskušamo furati neko pot kompromisov.

Kaj pa glasba? Kaj je tisto glavno, kar definira vaše pesmi?
Predvsem nas navdihujejo bizarne ali čustvene situacije, zgodbe posameznikov, čudaški življenjski trenutki. Radi ponavljamo mantro, da se nočemo preveč definirati, ampak se tudi nočemo definirati z nedefiniranostjo – kaj šele, da bi se definirali z nedefiniranostjo glede nedefiniranosti. Pustimo pesmi, da se spontano rodi in raste ter je niti ne spreminjamo preveč. Večina naših melodij nastane ob kakšnem spontanem igranju, besedila pa tudi pridejo nenapovedano – navadno potrkajo na možgane takrat, ko že eno uro poskušaš zaspati. Naučili smo se, da jih je bolje – kot jezen oče, ki mu nažgani sin zvoni na vratih ob treh zjutraj – spustiti pod streho še isti trenutek. Če jih pustiš do jutra, se zna zgoditi, da se že odplaknejo v podtalnico pozabljenih idej. Instrumentalno so najbolj izrazite klaviature, besedila pa preprost dogodek spremenijo v celo doživetje in poslušalcu dajo možnost, da začuti kompleksna čustva in dogajanje – tudi če je besedilo preprosto.

Nekje sem zasledila, da ste se poimenovali za skupino, ki ima "še kar dobra besedila in povprečne melodije". Načeloma ne zasledimo ravno pogosto, da bi glasbenik za kateri koli vidik svojega ustvarjanja uporabil besedo povprečno. Zakaj ste se za tovrstno predstavo odločili vi?
Zdi se nam, da se nam je večinoma že uspelo predstaviti kot precej flegmatični heckoti, ki se radi šalijo iz marsičesa, še najraje iz sebe. V resnici smo precej ponosni tudi na svoje melodije – konec koncev je Anžej pravi maestro na sintetizatorju, Drobo svoj vokal plemeniti v 37 pevskih zborih in tudi jaz se znam precej melodično dreti in prijeti kak spektakularen džezovski akord. Velikokrat v pesmi dodamo nepričakovana troglasja in pogosto se nalašč ne držimo bazičnega triakordnega rocka. Kar pa smo hoteli v šali poudariti z omenjeno trditvijo, je bolj to, da je vseeno pri nas precej velik poudarek na besedilih. Nočemo nekih arbitrarnih ljubezenskih refrenov, ki služijo samo kot nujen dodatek lepim melodijam, ampak poskušamo z besedili zaplavati v malo manj generične vode. Poskušamo biti pa vseeno skromni in (preveč) navdušeni mladinci, ki smo dosegli manjši preboj na glasbeno sceno, o katerem smo se pred enim letom še šalili, potem pa se je naenkrat zgodil. Spomnim se večera v Prulčku, ko smo igrali in uživali na polno, na koncu pa nismo mogli verjeti, da smo tudi zmagali. To je bil tisti prvi korak na sceno.

Foto: Tjaša Kučič
Foto: Tjaša Kučič

Katere so bile največje omejitve, na katere ste do zdaj naleteli v času svojega delovanja?
Še najtežje nam je bilo dobiti koncerte. Ni veliko slovenskih prizorišč, ki bi omogočala priložnost mladim in še neuveljavljenim bendom – v veliko pomoč so nam bili pri tovrstnih težavah drugi že bolj uveljavljeni glasbeniki – razni dobrodušni Štrassi (Gregor Strasbergar, MRFY, op. n.), ki vedo, koga je treba poklicati – in pa mladim bendom prijazne institucije, kot je Val 202.

Kako težko je v Sloveniji izdati studijski glasbeni prvenec?
Zelo odvisno od tega, kako se zadeve lotiš. Mi smo svoj prvi album posneli na vikendu Izidorjeve babice blizu Izole. V času procesa pride veliko različnih izzivov. Od usklajevanja, do tehničnih težav, kreativnih razlik med člani zasedbe in snemalcem – nas je sicer snemal in montiral zelo prilagodljivi in sposobni kolega Jakob Čuk – včasih, ko je skladba že posneta, ugotoviš, da so bobni udarjeni mimo, pa je treba še enkrat ponoviti vse od začetka. Izidor je nekaj las izgubil tudi s papirologijo Sazasa, a so bili tam na koncu zelo prijazni in ustrežljivi. Seveda tudi denar, ki si ga pripravljen vložiti, močno prispeva h končnemu miksu pesmi. Ko sem bil na kavi z Maticem, bobnarjem Joker Out, sem izvedel, da so oni samo za snemanje bobnov (brez montiranja) zapravili več denarja, kot smo ga mi za snemanje in montažo celotnega albuma. Je pa res, da mi preprosto za naše vrste glasbo ne potrebujemo ravni kakovosti zvoka Jana Plestenjaka, smo kot šolski primer študenskega socialnoekonomskega razreda – vsi brez denarja. In tretjič: našega preljubega Jakoba Čuka smo glede na to, kaj nam je namešal, konkretno podplačali. Prvi album smo, roko na srce, izdali zelo hitro, smo pa vsaj tako živ primer tega, da je mogoče narediti album, tudi če si šele pred pol leta stopil na pravi oder.

Kako težko pa ga je potem plasirati med občinstvo, poskrbeti, da si ga bodo ljudje zapomnili in da bo mogoče potem ustvariti še naslednje plošče?
Težava je, ker po izidu niti ne veš, kako močno so se pesmi na albumu usidrale v možgane naših poslušalcev. Najpomembnejši dejavnik je verjetno dobro zrežirana predstavitev albuma – mi smo ga predstavili v čisto polnem Centru slovanskih kultur. Potem pa opazuješ in vidiš, da znajo nekateri čudaki čudežno vse tvoje refrene na pamet ali pa vidiš kak delček svojega besedila v opisu naključne objave na Instagramu – takrat čutiš neki poseben ponos, da si na svet spravil zadevo, ki lahko navdihne popolnega neznanca. Seveda smo pa morali konstantno težiti na Instagram storyjih in na Facebooku, naj nas poslušajo na Spotifyju, Apple Musicu ... tudi to mora biti zraven.

Ali drži podatek, da Izidor bobne igra približno leto dni? Ali to na kakršen koli način vpliva na vaše ustvarjanje oziroma ustvarjalni proces?
Zdaj bo v resnici že leto in pol. To drži, ampak naš Izi je v tem dobrem letu konkretno napredoval. To je rezultat tega, da pridno vadi, jemlje proteine za roke in vsak dan opravi žgalno daritev Raijinu, japonskemu bogu perkusije. Poleg tega ga drugi člani zasedba na koncertih – če slučajno kdaj zgreši kakšen ritem – podpiramo in bodrimo. In sicer tako, da Anže popolnoma namerno "zafuša" terco pri refrenu, Drobnič samoiniciativno zniža raven svojega ojačevalnika, da se ne sliši njegovih basovskih linij, in jaz namenoma pozabim besedilo pesmi petkrat na koncert.

Šalo na stran – poleg tega, da je Izidor zdaj popolnoma kompetenten bobnar, poslušalci ne vidijo izjemnega pečata, ki ga pusti zunaj koncertnih prizorišč – pri kreativnih idejah, barantanju glede finančnih nebuloz, posojanju svoje mame Metke, ki skrbi za naše finance, in še bi lahko naštevali. Da dobrih vibracij, ki jih ljudem pod odrom meče s svojim širokim nasmeškom, sploh ne omenjamo.

IV: To je res, če izvzamemo eno leto v 5. razredu, sem čisti začetnik. Mogoče nas je to na začetku malo omejevalo, a je imelo oziroma ima tudi pozitivne lastnosti. Vseeno se s tem ne hvalim, a z veseljem povem, da sem že veliko boljši kot na začetku. Pri igranju res uživam in se tudi veliko naučim, veliko nasvetov pa sem dobil tudi od drugih bobnarjev in bobnark iz zasedb, s katerimi si delimo oder.

Kdo so hude bejbe na dopustu? Kaj je glavno sporočilo tega naslova?
Hude bejbe na dopustu smo vsi. Huda bejba sem lahko jaz, huda bejba si lahko ti, ki bereš tale članek. To je namreč stanje duha – to, da v množici negativizma, slabe volje, oglasov za shujševalne smutije na Instagramu, komentarjev pod članki v medijih in splošnega nenehnega stresa 21. stoletja sprejmeš odločitev, da se zlekneš na ležalnik življenja z dobro knjigo in takisto dobrim kozarcem metliške črnine ter si za nekaj trenutkov oddahneš od pritiska tujih vrednot, pesimizma in nerganja. Da si sredi vsakdanjega vsakdana vzameš trenutek za oddih, se na soncu med valovi metamorfiraš in se nato z dopusta vrneš uravnovešen in poln elana – kot huda bejba.

Kako pomembna je za vas vizualna podoba skupine?
Zelo in hkrati ne preveč. Vizualna podoba najbolj odraža naše okuse za glasbo – ampak po sili naključja smo štiri čisto različna bitja, ki pa kljub konfliktom, ki jih razlike povzročajo, ostajamo skupaj. Zavedamo se, kako pomembna je vizualna komponenta pri naših družbenih omrežjih, nalepkah, plakatih, logotipu, puloverjih, ki prihajajo kmalu, in predvsem videospotih. Po drugi strani se ne ukvarjamo preveč z vizualnimi nebulozami – naša preljuba kolegica in dizajnerka, vizualna mojstrica, fotografinja Tjaša Kučič nam po navadi vse, kar se tiče zunanje podobe, vrhunsko uredi, mi pa ji v zameno pustimo dokaj proste roke glede končnega izdelka in jo plačujemo z ljubeznijo in steklenicami metliške črnine. Tudi pri videospotih ne pogledamo prav globoko v denarnico. Naš budžet za videospote se vrti okoli cenovnega ranga 15 evrov – oziroma če predstavimo primer videospota za skladbo Marjeta: bencin (10 evrov), steklenica vina (3,5 evra), trije slaniki in kečap (1,5 evra). Ampak tudi to ima svoj čar, pomembneje od vizualnih presežkov nam je namreč to, da ob ustvarjanju spominov uživamo.

Kako pretvoriti všečke na Facebooku in Instagramu v obiskovalce koncertov?
Težko reči. Verjetno z smešnimi objavami storyjev na Instagramu in s tem, da kot skupina pokažeš, da ti neki koncert res veliko pomeni, in si želiš, da ljudje pridejo. Na koncu je število ljudi venomer ena velika ruska ruleta – kot drugi bendi smo tudi mi že kdaj imeli koncert pred 200 ljudmi, kdaj pa pač pred dvema. Mi poskušamo narediti žur v vsakem primeru. Na Koroškem smo imeli tako koncert za Jako in Glorio, pa smo se imeli res krasno, vseh nas 6. Seveda je pa najbolj carsko koncertirati pred množico energičnih, konkretno pijanih in srčno glasnih ljudi. Oder je svetišče in posebna droga. Ko se ga enkrat navadiš, je težko iti stran.

Kako bo po vašem mnenju na koncertno sceno vplivala koronakriza?
Ljudje se verjetno še nekaj časa ne bodo objemali in lupčkali na koncertih. To bo precej bedno. Mogoče bomo s skupino uvedli skupinski shot razkužila na eks pred koncerti, ampak verjetno ne, ker Drobnič ne pije alkohola. Težko rečemo, kaj bo pustila pandemija. Zagotovo bo še več nadležnih Radio Antena gverila priredb v povezavi s koronavirusom.

Foto: Tjaša Kučič
Foto: Tjaša Kučič

Bo zaradi krize na sceni manj bendov ali morda celo več?
Slovenska glasbena industrija je prav zares zagazila v konkreten drek. Težko je reči, kakšen odtis bo pustila pandemija na glasbo. Številni kulturniki so trenutno v zelo mizernem finančnem stanju, sploh samozaposleni v kulturi, ki se zaradi svojega statusa ne morejo recimo zaposliti v baru ali trgovini. Mlajši bendi imamo to srečo, da nas večinoma podpirajo ljubeči starši, seveda pa tudi ne zaslužimo s koncerti toliko denarja, da bi pandemija predstavljala kakšen brutalen finančni primanjkljaj. Verjamemo, da se je veliko ljudi v časih samoizolacije našlo v kreativnosti in umetniškem izražanju, tako da je zagotovo v zadnjih mesecih vzklil tudi kakšen novopečeni umetnik.

Katero stvar na slovenski glasbeni sceni bi si najbolj želeli spremeniti, zakaj?

Nas niti ne moti veliko stvari, smo precej prilagodljivi dečkoti. Navdušeni smo nad povezovanjem mladih bendov, pa podporo državnega radija, tudi priložnosti za bende, da se pokažejo na raznih prireditvah, je kar veliko. Mogoče nas edino malo moti, da ljudje pravijo, da v Sloveniji ni dovolj dobre glasbe, da ni nič pametnega. Samo v naši generaciji maš glasbenike, kot so Zala in Gašper, MRFY, Koala Voice, Joker Out, Kiwi Flash, Weedwacker, Vazz, Popotnik, Gostenik, da o Kokosih sploh ne govorimo. Je res, da ne smeš biti žanrsko izbirčen, ampak mi vidimo v tem tudi čar slovenske glasbene scene. Ker je majhen trg, moraš poslušati vse od rapa, do rocka, funka, popa, punka, ko se malo poglobiš, lahko hitro ugotoviš, da ti naša mala državica ponuja ogromno kakovostne in zanimive glasbe. Res pa je tudi, da še neuveljavljeni in novi bendi precej težko pridejo na različne radijske frekvence, saj naši radiji vsaj po naših izkušnjah večinsko vrtijo zgolj uspešnice, tuje in domače; sveže-nov, vendar hkrati še nepreizkušen material pa spustijo v eter le redki. Pohvale gredo Valu 202, ki je naše melodije sprejel praktično takoj, ko so bile posnete v poslušljivi kvaliteti, in pa Radiu Galama, ki je prav tako eden od malokdojev iz prejšnje trditve, saj po internetnih valovih v prvi vrsti vrti in odkriva nove in še neuveljavljene talente.

Ste zaradi svoje starosti od starejših stanovskih kolegov prejeli kakšne negativne komentarje oziroma kritike?
Z veseljem lahko povemo, da se ne spomnimo niti ene. Vsi bendi, s katerimi smo igrali in se spoznali, so res dobra družba, nam pomagajo in nas vodijo pri našem začetku, pa tudi tonski tehniki na prizoriščih, kjer smo igrali, so bili vedno zelo prijazni in so si vzeli čas za nas. Vsem tem ljudem smo neskončno hvaležni. Za zdaj smo verjetno tudi še premajhni, da bi kakšni Mambo Kings nergali nad tem, da gre zaradi bendov, kot smo mi, slovenska scena na slabše. Nedvomno bo kmalu prišla kaka gnojnica, takrat si bomo to bržkone prej šteli v uspeh kot v škodo. Ko so vsevedne Facebookove tete pljuvale čez Zalo in Gašperja, sta carja prišla v finale Evrovizije. Ko bomo mi dobili komentar Dragice Novak pod člankom Slovenskih novic, da tele mladi ne znajo več delati normalne glasbe, pa da je to samo eno patetično mijavkanje, bomo pa verjetno razprodali Cvetličarno.

Foto: Tjaša Kučič
Foto: Tjaša Kučič

Je na mladih bend kakšen pritisk, da morajo čim prej definirati svoj zvok in se uvrstiti v "predalček", da ustrezajo nekim okvirjem?
Večinoma niti ne. Za zdaj dobivamo dobre odzive glede našega žanrsko nedefiniranega repertoarja, mogoče te kakšna skupnost res prej sprejme, če igraš žanrsko "njihovo" glasbo. Predvsem mladi, ki zahajajo na koncerte v Ljubljani, so zelo odprti za kar koli, kar je zanimivo in unikatno. Je pa ravno v tem tudi čar nedefiniranosti. Lahko si hkrati od vseh in hkrati od nikogar. Lahko te posluša 70-letni Gorazd iz Semiča in 18-letna Erika iz Rožne doline. Mi tudi nočemo, da bi po vedenju, oblačilih ali socialnoekonomskem stanju človeka rekel: "Evo, tole je pa tipični oboževalec Kokosyjev." Pri naših poslušalcih želimo, da je skupno zgolj to: pristnost, ljubeznivost in navdušenje nad našo glasbo in našimi hudimi šalami.

Imate občutek, da trenutno na sceni vlada neka potreba po globljih oziroma težjih besedilih v nasprotju z lahkotnimi? Kakšen je vaš pogled na to?
Zagotovo je na obeh koncih spektra prostor za uspeh. Imaš poslušalce, ki jim je popolnoma dovolj, če njihov najljubši bend dela besedila tipa "punca, objemi me, rad te imam, danes bova plesala in te nikomur ne dam" ali pa"dons ga pijemo, rokenrol, ulet u bekstejđ punči bejbi, rokenrol". In s tem ni nič narobe. Imaš pa tudi tiste, ki si želijo kakšne bolj introspektivnih misli. Tem poskušamo ustreči tudi mi in potencial je gotovo dovolj velik, da nam s tem lahko tudi uspe. Je pa res, da tudi nismo spet tako hudi intelektualci kot kdo drug na sceni, zato so naša besedila še vedno dovolj prizemljena. Med mladimi je veliko povpraševanja po nenavadnih rimah in nadstandardnih rečenicah, saj tudi vidimo, da se na novejši sceni pojavlja trg za bolj "hardcore" besedila. Matter so dober primer kolektiva, ki jim je uspelo z zunajvesoljsko poezijo pritegniti ljudi.

Imajo poslušalci raje pripovedna besedila ali tipične spevne refrene? Kaj je (predvsem na koncertih) ljubše vam?
Oboje. In ta trik smo dokaj hitro ugotovili. Zato so naše kitice besedilno precej dolge, refreni pa po navadi nimajo več kot 5 besed. Šalo na stran, verjetno nam je še najljubše, da pesem čim bolj ilustrativno pove neko zanimivo zgodbo, refren pa jo nekako povzame v enem stavku. Pa tudi na koncertih, kjer nihče ne pozna naših pesmi, je občinstvo potem zelo preprosto naučiti, da z nami zapojejo vsaj refrene. Res je nepopisno lep občutek, ko slišimo občinstvo, ki poje z nami. Ali pa, ko gledamo ljudi, ki nas navdušeno gledajo nazaj. Zagotovo nam je na koncertih najljubša interakcija z občinstvom. Izi rad reče, da ga je malo strah javnega izpostavljanja, a da mu je potem z našim carskim občinstvom vsak koncert res krasen.

Ste morda v zadnjem času začutili kakšno potrebo, da v svojih besedilih podajate tudi kritiko družbe?
Je mamljivo in verjetno bo kakšna skladba na naslednjem albumu tudi bolj družbenokritična – sicer je, če dobro poslušaš, nekaj takih že na zdajšnjem albumu. Ne bo pa političen, to smo si obljubili. Čeprav imamo svoja mnenja, smo med seboj na precej različnih političnih polih, se pa strinjamo, da je nujno treba iskati kompromise tudi v družbi. Mladi smo itak naveličani tisočkrat pogrete "pokvarjeni levuharji proti prokletim domobranistom" debate. Obstaja 73-odstotno možnost, da pod tem člankom neki prosvetljeni komentator, ki je prebral samo naslov intervjuja, že razpravlja o Kučanu ali pa Janši. Mogoče bo kaj o tem, zagotovo bo kaj tudi o okoljski katastrofi, ki je pred nami, pa nam je kot človeštvu kar strašljivo vseeno. Nočemo pa ljudem pridigati. Na koncu koncev smo štirje glasni 20-letni pametnjakoviči. Kdo pa sploh razume, kako se svet vrti pri dvajsetih, ane Dragica?

Kako ustvarjalni ste bili v času karantene, lahko morda v kratkem pričakujemo kakšno novo skladbo?
Vsak s svojim instrumentom in svojo steklenico vina smo malo iskali navdih po skritih kotičkih naših sob. Za zdaj nimamo glede novih pesmi nič dovolj izdelanega, da bi to v kratkem dali ljudem v posluh, je pa ogromno dobrih idej. Poleti bomo šli verjetno za deset dni na vikend Izidorjevega dedija (tokrat pri Kolpi) in se že zelo veselimo novih pesmi, ki se bodo tam nedvomno rodile. Datumsko še ne moremo reči, ampak na poti je tudi res carski videospot za Bejbo z Nuka. Nočemo povedati, za kaj gre, ampak bo kar bombastično. Upamo, da ta pesem s svojim videospotom dobi čim več pozornosti, upamo tudi, da ga bodo naši ljudje podelili še s širšim slovenskim glasbenim prostorom. Če si katera izmed naših albumskih bejb to zasluži, je to zagotovo Bejba z Nuka.