Ameriški pevec, tekstopisec in glasbenik se je rodil 23. septembra 1949 kot Bruce Frederick Joseph Springsteen. V svoji bogati turneji je osvojil vse, kar se osvojiti da, in še vedno nadaljuje svojo pot po svetovnih odrih. Foto: EPA
Ameriški pevec, tekstopisec in glasbenik se je rodil 23. septembra 1949 kot Bruce Frederick Joseph Springsteen. V svoji bogati turneji je osvojil vse, kar se osvojiti da, in še vedno nadaljuje svojo pot po svetovnih odrih. Foto: EPA
Bruce Springsteen
Springsteen se znova vrača v našo bližino - 11. junija v Trst. Foto: EPA
Bruce Springsteen
Po svetu je znan po svojem čutnem rocku, poetskih besedilih in ljubezni do svojega New Jerseyja. Foto: EPA
Bruce Springsteen
Njegova najuspešnejša studijska albuma Born in the U.S.A. in Born to Run sta se vrtela okoli ameriškega vsakdanjika. V svoji karieri je prodal več kot 65 milijonov albumov v ZDA in več kot 120 milijonov izvodov po svetu. Foto: EPA
Bruce Springsteen
Med svojimi nagradami ima v vitrini kar 21 grammyjev, dva zlata globusa in oskarja. Foto: EPA
Bruce Springsteen
Glasbena srenja ga uvršča med enega izmed najvplivnejših tekstopiscev 20. stoletja. Leta 2004 pa ga je revija Rolling Stone uvrstila na 23. mesto na lestvici največjih umetnikov vseh časov. Foto: EPA
1973: Greetings from Asbury Park, N.J.
1973: The Wild, the Innocent & the E Street Shuffle
1975: Born to Run
1978: Darkness on the Edge of Town
1980: The River
1982: Nebraska
1984: Born in the U.S.A.
1987: Tunnel of Love
1992: Human Touch
1992: Lucky Town
1995: The Ghost of Tom Joad
2002: The Rising
2005: Devils & Dust
2006: We Shall Overcome: The Seeger Sessions
2007: Magic
2009: Working on a Dream
2012: Wrecking Ball
Bruce Springsteen
Njegova besedila so pogosto politično obarvana. V skladbah se dotika aktualnih političnih razmer. Velika večina teh pa je pripomogla k njegovi slavi. Foto: EPA
Bruce Springsteen in E Street Band
Kljub desetletnemu razhodu je ostal zvest svoji 'družini' - kakor imenuje svoj E Street Band. Foto: EPA
Bruce Springsteen in Steven Van Zandt
Prav posebni prijateljski odnos že od otroških dni vzdržuje s kitaristom Van Zandtom. Foto: EPA
Bruce Springsteen in Patti Scialfa
Leta 1985 se je poročil z igralko Julianne Phillips, toda zakon je trajal le tri leta. Par se je ločil. Springsteen je skočil v objem Scialfe, leta 1991 sta svoj odnos kronala s poroko. Foto: EPA
Patti Scialfa  in Jessica Springsteen
Springsteen in Scialfa imata danes skupaj tri otroke: Evana Jamesa, Jessico Rae in Samuela Ryana. Foto: EPA
Bruce Springsteen
Kitaro je sprva začel preigravati za zabavo, resneje pa jo je prijel, ko je začel igrati v svoji prvi skupini. Foto: EPA
Bruce Springsteen
Svoje oboževalce razveseljuje že desetletja. Foto: EPA
Bruce Springsteen
In z njihovo pomočjo polni stadione in dvorane. Foto: EPA

"Ali veste, od kod izvira ta citat. Priredil sem ga od Lincolna Steffensa - novinarja, ki je šel v Rusijo v času revolucije in zapisal: 'Videl sem prihodnost in deluje.' Ampak on se je motil, jaz pa sem imel prav," je pred leti za Entertainment Weekly v smehu pojasnjeval Jon Landau - mož za zgoraj citiranimi besedami, ki ni želel samo stati ob strani in gledati, kako se bo prihodnost razpletla. Odločil se je odigrati svoj del v samoizpolnjeni prerokbi: izstopil je iz novinarskih vrst in odšel na produkcijsko-menedžerski breg.

Od albuma iz leta 1975 Born to Run vse do dvojnega albuma iz leta 1991 Human Touch/Lucky Town se je Landau podpisoval kot soproducent in še danes ostaja njegova desna menedžerska roka. "Verjetno bi bil moj citat o Bruceu do zdaj že pozabljen, če bi bila njegova kariera velik polom," je za Entertainment Weekly pred leti dejal Landou. Sam se v času, ko je zapisal svoje znamenite besede, ni zavedal, da bodo postale tako odmevne desetletja pozneje. "Rad bi bil bolje znan zaradi nekih drugih stvari, ki sem jih zapisal ob tem, ampak zdi se, da samo to izstopa - že od leta 1974," je še pojasnil Landou.

V desetletjih od pojavitve na ameriških odrih leta 1975 se je Springsteen izkazal za neprecenljiv redek dragulj med popularnimi glasbeniki. Ohranil je svoj status zvezdnika prvih vrst - tako po svojih studijskih izdelkih kot koncertni kilometrini. Svoje albume je kot po tekočem traku prodajal v milijonskih nakladah, kar še vedno počne. Njegova glasba doni po razprodanih stadionih in arenah po svetu leto za letom. Kritike ima na svoji strani in prav oni z zanesenimi recenzijami ploščkov in nastopov vzdržujejo lik in delo vodje oz. "The Bossa". "V naši soseščini sem bil jaz 'šef'," je o izvoru Springsteenovega vzdevka za Rolling Stone pred leti spregovoril njegov veliki prijatelj, ki je z njim igral v številnih zasedbah še pred slavnim E Streetom, Steven Van Zandt (mož za likom Silvia Danteja v seriji Sopranovi). "Toda ko sem začel Springsteena klicati 'The Boss', so ga drugi začeli opažati."

Čeprav je na svoji hitri vožnji nekajkrat naletel na hitrostne ovire, ni spreminjal poti proti glasbeni nesmrtnosti. Springsteenova kariera velja za svojevrsten čudež, ki ga je ustvarjal v skoraj nepretrgani seriji komercialnega uspeha, podprtega z ocenami kritikov, medtem ko je neprestano izzival svoje poslušalce z ovinki proti nepričakovanim smerem. Svojo muzo je zasledoval za vsako ceno, tudi ko je ta od njega zahtevala spremembo zvoka, sestavo spremljevalne skupine ali ustvarjanje političnih sporočil skozi svoja besedila. Seveda je morda prav to ohranilo njegovo podobo in glasbo svežo, še posebej zato, ker se je vedno pobral iz pepela z vrnitvijo med svoje oboževalce z maratonskimi rock'n'roll šovi skupaj s svojimi dolgoletnimi kolegi glasbeniki iz različnih držav in s celin.

Spominov na mladost ne opušča
"Kaotične, ropotajoče kitare, nepotrpežljivi udarci po bobnih in surove, besneče vokalne harmonije - in Bruce Springsteen, ki zna vsako noto na pamet. Hipnotiziran od sreče pred malim prenosnim radiem, katerega jakost je nabita do konca, pleše na melodijo in občasno zamahne po svoji navidezni kitari s svojim desnim zapestjem ter ob vsakem refrenu zarjovi: 'Baby I-I-I-I!' Seveda z globljim tenorjem v njegovih najstniških letih. Springsteen srečno poje in igra navidezno kitaro sam zase na singel Baby I, ki ga je ustvaril pri svojih 16, ko je bil še kitarist in pevec garažnega benda iz New Jerseyja Castiles." S temi besedami v uvodniku so se po izdaji albuma Working on a Dream pri glasbeniku ustavili novinarji Rolling Stona.
Demoposnetek Baby I iz leta 1966 in njegovo nadaljevanje That's What You Get, ki ju je Springsteen spisal s svojim prijateljem Georgeem Theissom - sodeč po legendi med vožnjo v šolo - skupine Castiles ni proslavil, saj se je po besedah Springsteena Theisse hitro ustalil in poročil. Fanta z ulic New Jerseyja, rojenega 23. septembra 1949 očetu Douglasu, ki je bil po poklicu voznik avtobusa, in mami Adele, ki si je kruh služila kot tajnica, pa je glasba toliko zapeljala, da je po letu 1956, ko jo je prvič vzljubil ob gledanju nastopa kralja rock'n'rolla Elvisa Presleyja v oddaji Eda Sullivana, ni nikoli zanemaril.

Castiles so se razšli leta 1967, Springsteen je takrat končal srednjo šolo in postal redni gost klubov v Asbury Parku. "Bili smo otroci," je za Rolling Stone dejal o razlogih za razhod in motivaciji, da ostane v glasbi, ter nadaljeval: "Veliko sta (k mojemu vztrajanju v glasbi, op. a.) pripomogli surova potreba, motivacija. Bil sem zelo izoliran. In to je pogosta zgodba pri rockerjih. Vsi se tako počutimo. In to nas spravlja v jezo. Močno jezo! Toda ko se naučiš organizirati svoje želje in potrebe ter jih spraviš v nekaj , kar je več, kot si ti sam, začneš komunicirati. Želel sem biti del sveta, ki se je vrtel okoli mene."

Prvi zametki "družine" E Street
Nato se je za kratek čas pridružil hardrock skupini Earth in sledil svoji hardrock žilici tudi ob preigravanju v naslednji skupini Shild (pozneje Steel Mill) skupaj s klaviaturistom Dannyjem Federicijem in bobnarjem Vinijem Lopezom. Pozneje se jim je pridružil še kitarist Van Zandt na basu. Postava je dobila celo ponudbo za podpis pogodbe z založbo, toda njihove poti so se razšle dve leti pozneje, ko je Springsteen ustanovil kratkoživeči 'big band' Dr. Zoom & the Cosmic Boom, ki ga je kmalu nadomestil z Bruce Springsteen Band. Skupaj s Federicijem, Lopezom, Van Zandtom (ki je presedlal nazaj na kitaro) ter pianistom Davidom Sanciousom, Garryjem Tallentom na baskitari in pihalno sekcijo ni zdržal pretirano dolgo. Skupino je razpustil in se kot samostojni izvajalec mudil po odrih v New Yorku. V tem času je spoznal Mika Appla, menedžerja, ki mu je priskrbel avdicijo pri legendarnem iskalcu talentov pri Columbia Recordsu Johnu Hammondu, s pomočjo katerega je leta 1972 podpisal sodelovanje s Columbio.

V pripravah za prvenec - Greetings from Asbury Park, N.J. - je Springsteen nemudoma vpoklical svojo spremljevalno skupino (Van Zandt je bil na turneji z Dovellsi, zato je bil večino časa nedosegljiv). Toda album je po prvi izdaji leta 1973 ostal neopažen (čeprav je Manfred Mann's Earth Band štiri leta pozneje spremenil Blinded by the Light v uspešnico). Podobno neopažen je na začetku ostal naslednji album The Wild, the Innocent & the E Street Shuffle (septembra 1973). "Takrat si podpisal staromodne pogodbe, ki so imele klavzulo, da boš ustvarjal nov album vsakih šest mesecev," je v enem izmed intervjujev za Rolling Stone pojasnil Springsteen in dodal: "Toda potem sem rekel: 'Nee.'."

Naslednje leto je Springsteen prevetril svoje vrste ter v E Street Band povabil bobnarja Maxa Weinberga in pianista Roya Bittna, medtem ko sta Lopez in Sancious odšla (Van Zandt pa se je vrnil v skupino leta 1975). Med intenzivnim koncertiranjem je ustvarjal nov material - njegov zadnji poskus pri Columbii. Do izida Born to Run leta 1975 je pritegnil zavidljivo število oboževalcev in si priboril naklonjenost kritikov. Naslovna pesem se je uvrstila med najboljših 40, medtem ko se je album povzpel v deseterico najbolje prodajanih, pozneje pa je bil prodan v šestih milijonih primerkov.

Menjava menedžerja in uspeh
Kljub preboju se je Springsteenov zalet končal s pravnim sporom, v katerega je bil vpleten Appel in ki je na menedžerskem stolčku zamenjal smer, potem ko se je njegovi ekipi pridružil Landau. Spor se je razrešil leta 1977, vse obdobje vmes pa je Springsteenova glasbena pot stala, saj ni smel snemati. Bobnar Weinberg se je v reviji Rolling Stone tako spominjal, kako je Springsteen gnal E Street v preigravanje na neskončno dolgih vajah za njihov album iz leta 1978 Darkness on the Edge of Town in pozneje za dvojni album The River. "Takrat vsega, kar smo zvadili, nismo posneli - vaditi smo začeli šele, ko smo se vrnili v studio," je dejal bobnar, ki je vse od leta 1993 član hišnega benda Conana O'Briena, in nadaljeval: "Veliko skladb na tistem albumu so bile posnete vaje. Izdelku Streets on Fire upravičeno ne bi rekli niti demoposnetek. Nihče izmed nas ni vedel, kam stvari peljejo."

"Ni bilo vznemirljivo - bilo je prav nasprotno od vznemirljivega," se je tistega časa za Rolling Stone spominjal eden izmed Springsteenovih najboljših prijateljev in soproducent dveh albumov Van Zandt. Z junijem 1984 je prišla velika prelomnica v življenju in karieri Springsteena - album Born in the U.S.A., ki je glasbenika spravil na dveletno mednarodno turnejo. Medtem ko je album Springsteenu prinesel prvega grammyja za najboljšo moško rokovsko vokalno izvedbo in obnorel oboževalce z uspešnicami, kot so Cover Me, Born in the U.S.A., I'm on Fire, Glory Days, I'm Goin' Down in My Hometown, je imel glasbenik ves čas v rokavu močnega aduta in dolgoletno prednost - E Street Band.

Ta je začel delovanje leta 1972, uradno je bil imenovan dve leti pozneje. Nato se je leta 1999 združil po desetletnem razhodu, zdaj pa v svojih vrstah združuje basista Garryja Tallenta, kitarista Nilsa Lofgrena (ki je prvič zaigral z njimi na turneji Born in the U.S.A.) in Van Zandta, bobnarja Maxa Weinberga, klaviaturista Roya Bittna, multiinstrumentalista Nilsa Lofgena ter njegovo drugo ženo in mater njegovih treh otrok Patti Scialfa (sicer pevko, tekstopisko in kitaristko). "Oni so moji največji prijatelji - nezamenljivi," o njih pravi Springsteen.

90. leta - "izgubljeno obdobje"?
A še pred razpustitvijo E Street Banda se je Springsteen mudil v studiu, kjer je spisal (pozneje, kot se je izkazalo, prerokbo za ločitev leta 1989 od svoje prve žene, igralke Julianne Phillips) album Tunnel of Love. Po izdaji albuma oktobra 1987 je znova zasedel vrhove glasbenih lestvic. Springsteen se je umaknil izpred oči javnosti. Novembra 1989 je razpustil svojo skupino in hkrati izdal dva albuma: Human Touch in Lucky Town. Albuma nista dosegla komercialnih višav kot npr. njegovi albumi v sredini 80. let. A ni se vdal, v tem času se je po kinematografih začela pojavljati nalezljiva balada v filmu Philadelphia (v katerem je glavno vlogo odigral Tom Hanks) Streets of Philadelphia, ki je Springsteenu prinesla kar štiri grammyje.

A ko se ozre nazaj, na svoje odločitve v 90. letih ni ponosen, o njih govori kot o "izgubljenem obdobju": "Nisem veliko delal. Nekateri ljudje bodo celo dejali, da nisem ustvarjal svojega najboljšega dela." E Street Band je razpustil, ker - kot je dejal za Rolling Stone - ni več vedel, kaj z njimi početi. Šele po združitvi (ki jo je spodbudil nastop v dvorani Rock'n'Roll Hall of Fame) na turneji med letoma 1999 in 2000 je spoznal, da je bila "lepa vrnitev v realnost, ko je ugotovil, da to ni bila 'le faza', ampak da je to to".

Znova z E Street Bandom na turneji
Združitev z E Street Bandom je dala Springsteenu nov zagon pri pisanju skladb, ki so nastale pod vplivom vtisov ob terorističnem napadu 11. septembra 2001. Nastal je album The Rising, ki je odseval tragedijo in vrnil Springsteena na vrh ter mu dal zagon za novo turnejo in novo osamitev v Nebraski, kjer je leta 2005 nastal album Devils & Dust. Le leto pozneje pa je našel novo zanimanje v folkglasbi. Skupaj s Petom Seegerjem in njegovo skupino sta postavljala nove mejnike v folku s projektom We Shall Overcome: The Seeger Sessions.

Leta 2007 se je vrnil k rocku - z albumom Magic in novo turnejo. Toda to je bila žal zadnja turneja za dolgoletnega mojstra črno-belih tipk Dannyja Federicija, ki je zgubil svojo triletno bitko z melanomom in s tem sprožil prvo neizogibno zamenjavo v skupini (saksofonist Clarence Clemons je zaradi posledic kapi umrl leta 2011). "Danny je bil eden izmed najbolj lahkomiselnih članov skupine. Sam sem kot vsaka avtoritativna figura skušal voditi stvari, a Danny se ni pustil voditi," je v smehu za Rolling Stone pojasnil Springsteen in nadaljeval: "Vse te stvari so postale del najinega odnosa. To so ljudje, s katerim ustvarjaš čudeže. In ljubezen, ki nastane iz takšnega odnosa, je večja od časa. Nenavadno je, kako mrtvi ostajajo med nami."

Springsteen je turnejo končal leta 2008, hkrati pa je imel še nekaj dodatnih nastopov v pomoč senatorju Baracku Obami, čigar predsedniška kampanja je bila tisto leto v polnem zagonu. Ob igranju za Obamo je Springsteen takrat zbral material za naslednji album Working on a Dream (kot poklon Federiciju, s katerim je delil štiri desetletja svojega življenja), ki je izšel le teden dni po zgodovinski inavguraciji Obame. Album je šel v prodajo kot med. Z E Street Bandom je leta 2009 nastopal med polčasom Super Bowla, hkrati pa je bil razglašen za najboljšega izvajalca na turneji v 21. stoletju, tik za Rolling Stonesi, U2 in Madonno. Leta 2010 se je posvetil obujanju mojstrovine iz leta 1978 Darkness on The Edge of Town, lani pa je svojim oboževalcem ponudil politično obarvan Wrecking Ball.

Na turneji z Wrecking Ballom
Prav z njim te dni razprodaja stadione. V Berlinu, kjer se je ustavil pred dnevi, je med izvajanjem med drugim spregovoril tudi o trenutni gospodarski krizi in razburil bančnike. "Tudi v Evropi in Berlinu so težki časi," je po poročanju portala msnbc.com govoril v tekoči nemščini. "Ta pesem je za vse tiste, ki se borijo," je pospremil uvod v skladbo Jack of All Trades, v kateri napada bančnike z besedami: "The banker man grows fat, working man grows thin." (v prevodu: bankir postaja debelejši, delavec pa bolj suh).

Springsteen se je tako vrnil na kraj "zločina", kjer je julija 1988 igral za železno zaveso v vzhodnem Berlinu. Njegov takratni nastop je pospremilo okoli 160.000 obiskovalcev ali drugače - odstotek takrat komunistično usmerjenih prebivalcev Vzhodne Nemčije. Še dan danes velja koncert za največji rockkoncert v zgodovini propadle države. The Boss je že takrat drzno spregovoril o "ovirah", ki ohranjajo prebivalce Vzhodne Nemčije v svojem delu mesta. Nekateri zgodovinarji so njegov koncert celo označili za prelomnico, ki je 16 mesecev pozneje pomagala pri padcu berlinskega zidu.

In na koncertu v Berlinu leta 2012 se je svetil transparent, na katerem so se mu oboževalci zahvaljevali za leto 1988, on pa jim je odgovoril: "Tu in tam igraš v kraju, kjer nastop ostane zakoreninjen v tebi do konca tvojega življenja. Vzhodni Berlin leta 1988 je zagotovo eden izmed njih!" In seznam še ni sklenjen.

Klavdija Kopina, spremljate me lahko tudi prek Twitterja (povzeto po All Music, Rolling Stone in Entertainment Weekly)

1973: Greetings from Asbury Park, N.J.
1973: The Wild, the Innocent & the E Street Shuffle
1975: Born to Run
1978: Darkness on the Edge of Town
1980: The River
1982: Nebraska
1984: Born in the U.S.A.
1987: Tunnel of Love
1992: Human Touch
1992: Lucky Town
1995: The Ghost of Tom Joad
2002: The Rising
2005: Devils & Dust
2006: We Shall Overcome: The Seeger Sessions
2007: Magic
2009: Working on a Dream
2012: Wrecking Ball