Foto: MMC RTV SLO/Audi

Rosemeyer je v tridesetih letih dvajsetega stoletja veljal za največji talent, ki je kdaj sedel za krmilom dirkalnega avtomobila. Z dvaindvajsetimi leti je začel dirkati z motocikli ter za NSU in DKW osvojil nekaj nacionalnih prvenstev. Leta 1935 je prešel na avtomobile in dirkal za Auto-Union. Že v prvem letu je z nerodnim in predimenzioniranim avtomobilom požel nemalo občudovanja in prvič zmagal na dirki v Brnu. Leta 1936 je postal evropski prvak, v sezoni osvojil sedem zmag, zasenčil ekipnega kolega Stucka, za seboj pa je puščal uglednejše nasprotnike, kot so bili Carraciola, Nuvolari in von Brauchitsch.

Zasebno je bil izrazit individualist, kar je kazal tudi v vožnji. Vozil je na skrajnem robu svojih in avtomobilskih zmogljivosti ter ovinke premagoval veliko hitreje in pogumneje od nasprotnikov. Poleg tega je popolnoma nadzoroval tehniko in z izjemno težko obvladljivim avtomobilom s 16-valjnim motorjem v zadku, ki ga je za Auto-Union razvil Ferdinand Porsche, tudi v sezoni 1937 nizal zmage.

Foto: MMC RTV SLO/Audi

Prvi čez 400 km/h

Rosemeyer je bil tudi prvi voznik, ki je na navadni avtocesti vozil hitreje od 400 kilometrov na uro. Konec tridesetih let prejšnjega stoletja so nemški nacistični voditelji namreč spoznali veliko propagandno vrednost hitrostnih rekordov na novih avtocestah ter jih močno podpirali. Hitrosti so se v le nekaj letih povečale za več kot 100 kilometrov na uro in dosegale vrhunce zmogljivosti tedanjih avtomobilov. Največja tekmeca sta bila Auto-Union in Mercedes-Benz. Rosemeyer je z auto-unionom oktobra 1937 dosegel hitrost 406,32 kilometra na uro, Rudolf Carraciola pa je 28. januarja 1938 na avtocesti Frankfurt-Darmstadt-Heidelberg z mercedesom dosegel hitrost 432,692 kilometra na uro.

Foto: MMC RTV SLO/Audi

Nesrečna vožnja

Rosemeyer pa se je s svojim auto-unionom še isti dan lotil izboljšave rekorda. Ni mu uspelo, saj je pri hitrosti 432 kilometrov na uro njegov avto zašel v zračni vrtinec, ki ga je dvignil in razbil ob cesti. Bernd Rosemeyer je bil takoj mrtev. Nacisti so tudi njegovo smrt izrabili za propagandne namene in mu kljub nasprotovanju družine priredili državniški pogreb z vojaškimi častmi.