Ko se je takoj po premirju na bojiščih 1. svetovne vojne, v razburkanem in negotovem času na hitro oblikovala nova država, v kateri so se želeli združiti južni Slovani, so se vodilni ob kopici drugih ovir znašli tudi pred dilemo, kako sploh organizirati delovanje te nove politične tvorbe. Na ozemlju habsburške monarhije so ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov razglasili 29. oktobra 1918. Da bi lažje obranili svoje ozemlje, je že dober mesec pozneje ‒ 1. decembra 1918 sledila združitev s Kraljevino Srbijo in nastala je Kraljevina SHS.

To je bila država z različnimi pravnimi sistemi in političnimi tradicijami in še kar nekaj časa so živeli vsak po svoje. Oblikovala se je sicer prva skupna vlada in z odlokom določila, da se mora zbrati 296 poslancev za Začasno narodno predstavništvo (ZNP), ki bo uredilo del pravnega sistema in sprejelo podlago za volitve. Južnoslovanske dežele nekdanje Avstro-Ogrske so dobile 176 poslanskih mest, zapolnile pa so jih z medstrankarskim dogovorom. Med njimi je bilo 32 poslancev iz Slovenije, strankarski ključ pa jih je razdelil: SLS je imel 16 predstavnikov, JDS 11 in JSDS 5 poslancev.

Usklajevanje glede tega, kako naj izvedejo volitve v ustavodajno skupščino, ki bo oblikovala ustavo nove države, je bilo dolgotrajno in se je končalo šele v drugi polovici leta 1920. In točno pred 100 leti so nato prve vsesplošne volitve v novi državi le izvedli.

"Volitve 1920 so ena izmed najpomembnejših faz vzpostavitve te nove države. Njihov rezultat je izvolitev 419 poslancev, ki pol leta pozneje potrdijo ustavo. Izvoljen parlament, ki je vzpostavil sistem, ki je z določenimi odkloni funkcioniral do 6. aprila 1941," pove zgodovinar Bojan Balkovec, predavatelj lokalne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani in specialist za zgodovino volitev. To je bilo po besedah Balkovca tudi prvo izpraševanje ljudi o novi državi.

Iz lističev nazaj na volilne kroglice

Kako so torej potekale volitve v novi veliki in tako raznoliki državi?

Prva posebnost volitev je bila v formalnem nenastopanju strank v volilnem postopku. Na volitvah je namreč nastopala kandidatna lista z nosilcem na čelu. Po nosilcu se je lista tudi imenovala.

Nova država, v kateri so se združili prostor in ljudje z različnim zgodovinskim razvojem, se je soočala tudi z visoko stopnjo nepismenosti prebivalstva. Med prebivalci, starejšimi od dvanajst let, je bilo takrat nepismenih kar 51,5 odstotka ‒ v Makedoniji 83,8 %, Bosni in Hercegovini 80,5 %, Črni Gori 67 %, Srbiji 65,4 %, Dalmaciji 49,5 %, Hrvaški, Medžimurju in Slavoniji 32 %, Bački, Banatu in Baranji 23,3 % in Sloveniji 8,8 % nepismenih. To je bilo torej treba upoštevati pri načinu izvedbe volitev.

Na območju današnje Slovenije so s tem stopili korak nazaj. "Na slovenskem ozemlju so v času Avstro-Ogrske že poznali glasovanje z lističi, medtem ko v Srbiji tega še niso imeli, poznali so glasovanje s kroglicami. Štefan Sagadin je v besedilu o volilni zakonodaji opisal, zakaj so bile nato uvedene kroglice za celotno Kraljevino SHS: ne moreš v srbskem prostoru, kjer je visoka nepismenost, uveljavljati nečesa, kar terja pismenosti. Zato je bilo treba srbski način razširiti na celotno državo," opiše Bojan Balkovec.

Glasovanje je potekalo tako, da je bila na volišču za vsako kandidatno listo svoja skrinjica, ki je bila oblazinjena, da se ne bi slišalo, kam je kroglica padla. Nepismenim so morali prebrati, kaj na vsaki piše. Volivec je dobil volilno kroglico in je moral z roko seči v vsako skrinjico. Na koncu je moral razpreti dlan. "Kakšni precej vešči so si verjetno spustili to kroglico v rokav in niso glasovali, drugače si sicer ne moremo pojasniti, kako je prihajalo do tega, da so prešteli manjše število kroglic, kot je bilo volivcev na volišču," doda Balkovec.

Splošna volilna pravica ‒ a le za moške

Zakon iz leta 1920 je uvedel splošno volilno pravico, vendar pa je treba poudariti, da je bila to le moška splošna volilna pravica.

Če so v Avstro-Ogrski pred uvedbo splošne (moške) volilne pravice leta 1907 nekatere ženske lahko volile na določenih volitvah ‒ na primer na občinskih volitvah so imeli volilno pravico vsi državljani, ki so plačevali neposredne davke občini – ni bilo omejitve ne za spol ne za polnoletnost, volilno pravico so imele tudi v nekaterih kurijah, če so izpolnjevale davčni cenzus. A na volišče niso smele priti osebno oddat svoj glas, temveč so morale to storiti po pooblaščencu. Kljub temu se s spremembami že takrat ženska možnost volilne participacije vse bolj oži.

In razprava se nadaljuje tudi v novi državi. Za razširitev volilne pravice tudi na ženski del družbe so se borila razna ženska društva, predvsem v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Med strankami si je na Slovenskem za to najbolj prizadevala Slovenska ljudska stranka. Balkovec meni, da predvsem zaradi politične pragmatičnosti. "Nasprotniki so SLS-u očitali, da se zavzemajo za žensko volilno pravico, ker bodo ženske v večinskem delu volile SLS, v SLS-u pa so odgovarjali, da je ženska močan produktivni faktor v družbi, naj ima tudi ustrezno politično težo." Za žensko volilno pravico so bili tudi progresivni, torej socialdemokrati in komunisti.

V razpravi so se pojavljale razlage, da so ženske pod raznoraznimi vplivi – na primer Katoliške cerkve ali anarho-boljševiških idej. "Da ženske volijo samo po ljubezni, da bi prišlo do razdora v družini, če bi žena volila drugače kot mož," takšna razmišljanja, ki so se vlekla že desetletja, opiše Irena Selišnik, predavateljica za slovensko zgodovino 19. stoletja na ljubljanski filozofski fakulteti.

Najbolj odločno sta ženski volilni pravici nasprotovala Narodna radikalna stranka (NRS) in hrvaški Narodni klub, druge stranke pa so njeno uvedbo pogojevale z različnimi omejitvami: na primer, da bi volile le ženske v velikih mestih, le neporočene ženske, vdove, ki so izgubile može ali sinove v vojni. Obstajal je "predlog liberalne Žerjavove vlade, da bi volilna pravica šla državljankam, ki imajo določeno izobrazbo, ki same gospodarijo na posestvu in plačujejo določen davek." A proti temu je po besedah Irene Selišnik SLS aktiviral vso svojo bazo, zlasti Kmečko zvezo. Ta je organizirala številne shode v podporo splošni ženski volilni pravici brez omejitev. "Tako množičnih shodov za volilno pravico žensk ni bilo nikoli v preteklosti," dodaja.

A nasprotniki so znova prevladali in žensk v volilnem zakonu, po katerem so izvedli volitve leta 1920, ni bilo omenjenih. "Volitve leta 1920 so bile prelomne tudi zaradi tega, ker so ženske dokončno izgubile volilno pravico," poudari zgodovinarka.

Kdo vse je vpisan v volilni imenik:

Volivci so bili torej le moški, ki so morali biti starejši od 21 let. Pogoj za vpis v volilni imenik je bilo tudi državljanstvo Kraljevine SHS. Bojan Balkovec v svoji monografiji "Vsi na noge, vsi na plan, da bo zmaga čim sijajnejša", volilna teorija in praksa v prvi jugoslovanski državi razloži, da so bili državljani Kraljevine SHS vsi državljani Kraljevine Srbije in Kraljevine Črne Gore pred 1. decembrom 1918 in tisti, ki so imeli državljanstvo v Hrvatski, Slavoniji in Dalmaciji, pripadništvo v Bosni in Hercegovini ali domovinsko pravico v občinah v drugih deželah, ki so se združile v novo državo. Kot državljane so razumeli tudi tiste "Slovane po plemenu in jeziku", ki so se do začetka sestavljanja volilnih imenikov stalno naselili v kateri koli občini v Kraljevini SHS ‒ to je bilo torej zapisano za ruske izseljence. Volilne pravice niso imeli prebivalci, ki so imeli pravico, da se izselijo v Nemčijo, Avstrijo in na Madžarsko. Prav tako niso imeli volilne pravice tisti, ki so se izselili iz Makedonije pred novembrom 1915 in so bili turški podaniki.

Vojaki, ki so služili vojaški rok, v tem času niso smeli voliti, oficirji pa so lahko volili šele, ko so se upokojili.

Voliš z 21 leti, izvoljen si lahko šele s 35 leti

Če so lahko volili moški državljani, ki so bili starejši od 21 let, pa je za kandidiranje za poslanske funkcije postavljen nov cenzus, in sicer starost nad 35 let. "Najprej si moral imeti devet let izkušenj kot glasovalec, da si šele lahko kandidiral," se nasmehne Balkovec. Prav tako je bilo določeno, da mora biti kandidat za poslanca vešč pisanja in branja. "V razpravi pred tem so srbski poslanci poudarjali, da so bili za osvobajanje domovine v balkanskih vojnah in v prvi svetovni vojni tudi nepismeni dobri, da umrejo, odločati o prihodnosti pa ne morejo več," dileme, ki so se pojavljale prvim 'predstavnikom ljudstva' pri sprejemanju volilne zakonodaje opiše Balkovec. Omejitve pri kandidaturah so bile postavljene tudi za uradnike ‒ policijski uradniki sploh niso smeli kandidirati, sodniki pa niso smeli kandidirati v okrožju, kjer so službovali. Če so se morali izvoljeni uradniki odločiti, ali bodo obdržali mandat ali svojo službo, pa so ministri in profesorji pravne fakultete lahko obdržali oboje. Nezdružljiva je bila tudi funkcija poslanca in predsednika občine ali po današnjih razumevanjih župana. Nekaj, kar so v Sloveniji sprejeli šele pred nekaj leti, torej.

Ker je šlo leta 1920 za volitve poslancev v t. i. ustavodajno skupščino, torej v parlament, ki bo potrdil novo ustavo države, so izvolili 'dve vrsti' poslancev ‒ navadne in kvalificirane. Za kvalificirane mandate je bil pogoj, da so kandidati končali fakulteto ali kakšno drugo višjo strokovno šolo. "To so utemeljevali s tem, da se bo oblikovala ustava in je treba kaj vedeti. Od leta 1922 ni več tega razhajanja, so vsi enaki, ne glede na izobrazbo," doda Balkovec in nadaljuje, da je "Anton Kristan izjavil, da bodo stranke, ki imajo interes delati dobro, na liste dale izobražene kandidate."

Volilna propaganda

S čim prepričati volivce, da pridejo? Volilna propaganda je potekala predvsem v časopisih, ki moškim pojasnjujejo tudi, kako glasovanje sploh poteka in zakaj je pomembno.

V boj vse tedanje slovenske stranke

Na volitvah je sodelovalo okoli 40 različnih list, tudi vse tedanje slovenske politične stranke. Slovenska ljudska stranka (SLS) je zagovarjala avtonomijo Slovenije, poudarjala združitev vseh Slovencev po načelu samoodločbe, bila je za monarhijo, proti militarizmu in za skrajšanje vojaške obveznosti ter enakopravnost vseh ver. Jugoslovanska demokratska stranka (JDS) je bila pristašica centralističnega državnega ustroja, za združitev vseh Slovencev, za monarhijo in proti političnemu katolicizmu ali diktaturi proletariata. Samostojna kmetijska stranka (SKS) je načelno podpirala avtonomijo Slovenije znotraj države, takšno je bilo stališče tudi druge liberalne stranke Narodno socialistične stranke (NSS), ki je hkrati nasprotovala komunizmu. Obe marksistični stranki ‒ Jugoslovanska socialnodemokratska stranka in slovenski del Komunistične partije Jugoslavije ‒ sta zahtevali korenito družbeno preobrazbo, v Slovenski novejši zgodovini zapiše Jurij Perovšek.

Težava manjših in večjih okrožij

Osnovne volilne enote so bila okrožja. Ta pa niso bila povsod enako velika. V delih, ki so spadali pred 1. decembrom 1918 v Avstro-Ogrsko, so bila okrožja večja, v drugih pa manjša. "Poslanec, ki prinese največ glasov za skupno listo, gre v parlament. Jasno, da je lahko kandidat v večjem okraju imel večjo možnost za poslansko mesto," ob tem izpostavi Bojan Balkovec.

Volilna udeležba na teh prvih vsesplošnih volitvah v Jugoslaviji je bila nekaj več kot 70-odstotna.

V Sloveniji zmaga SLS, a manj prepričljivo

V skupnem pregledu so največ glasov dobile stranke, ki so zagovarjale centralizirano državo ‒ združena Jugoslovanska demokratska stranka (JDS), srbska Narodna radikalna stranka (NRS) in Komunistična partija Jugoslavije (KPJ).

V Sloveniji so liste, ki so dobile svojega poslanca, prejele 152.494 glasov. Izvoljenih je bilo 40 poslancev: 14 klerikalcev, 9 kmetijcev, 2 narodna socialista, 7 socialdemokratov, 3 demokrati in 5 komunistov. Zmagovalka v Sloveniji je bila torej stranka SLS, a s slabšim izidom kot v letih pred vojno, druga najmočnejša slovenska stranka pa je postala nova liberalna Samostojna kmetijska stranka, sledili pa sta Jugoslovanska socialnodemokratska stranka in KPJ. Tako so bili v ustavodajno skupščino izvoljeni predstavniki vseh tedanjih idejnopolitičnih usmeritev na Slovenskem.

"Volitve 1920 so edina izstopajoča točka v medvojnem obdobju glede na predhodno avstrijsko obdobje. Vzroki so vmesna prva svetovna vojna, vplivi oktobrske revolucije in to, da ljudje pričakujejo vsaj nekaj novega. V Sloveniji zmaga SLS-a zato ni tako močna kot pozneje, sicer pa razdelitev ostaja takšna, kot se je zastavila že v Avstro-Ogrski," pojasni Balkovec.

Odločanje med avtonomistično in centralistično ureditvijo

Kaj je sledilo po volilnem dnevu? Izvoljeni poslanci so se sestali v Beogradu in začeli delati po poslovniku, ki jim ga je predpisala kar vlada. Priseči so morali kralju, kar je še pred oblikovanjem ustave onemogočalo svobodno izbiro, ali bo država republika ali monarhija. Glasovanje o ustavi pa je bilo predvideno le z navadno večino ‒ torej več kot 50 odstotki glasov, in ne z dvotretjinsko. Slovenci in Hrvati so se tako upravičeno bali, da jih bo srbska večina preglasovala.

Pogledi na prihodnjo ureditev kraljevine so bili zelo različni. Svoje predloge, kakšna naj bo ustava, je predstavilo več političnih klubov ter tudi unitaristično in centralistično usmerjena vlada. Vladni predlog je po besedah Jurija Perovška ustrezal srbskemu razumevanju jugoslovanske države kot strogo centralizirane monarhije. Določal je razdelitev države na upravno-teritorialne enote, ki bi imele zelo omejeno samoupravo z načelniki, ki bi jih imenoval kralj. Slovenske politične stranke so se v skupščini razdelile na dva bloka ‒ avtonomističnega in centralističnega. Avtonomistično stališče sta zagovarjala SLS in Narodno socialistična stranka. Država bi se po tem predlogu razdelila na zgodovinske enote, ki bi imele svoje skupščine in vlade, uzakonili pa bi ustavno, parlamentarno in dedno monarhijo. Na Slovenskem je ta program z enotno zaokroženo Slovenijo kot eno izmed šestih avtonomnih pokrajin dobil široko podporo.

Glasovanje na za Srbe simbolni dan

O ustavi so glasovali pol leta po konstituiranju ‒ na Vidov dan, 28. junija 1921. Ker je bilo treba priseči kralju, poslancev četrte največje stranke ‒ Hrvaške kmečke stranke ‒ na glasovanje ni bilo, tretji največji stranki Komunistični partiji Jugoslavije pa so v tem času že prepovedali javno delovanje. Ker je postalo jasno, da bo s preglasovanjem izglasovan centralistični predlog, so iz Beograda odšli še poslanci Slovenske ljudske stranke. Na koncu je o ustavi glasovalo le 258 od 419 poslancev. Za vladni predlog ustave je glasovalo 53 odstotkov.

Med slovenskimi strankami so zanjo glasovali le liberalci (Jugoslovanska demokratska stranka, ki je na volitvah dobila 7,76 % glasov) in Samostojna kmetijska stranka (20,8 % glasov na volitvah). Stranke, ki so predstavljale 71 % slovenskih glasov pa se s takšno ustavo niso strinjale.

V ustavo je bila tako zapisana razdelitev kraljevine na 33 oblasti ‒ slovenski del se je razdelil na Ljubljansko in Mariborsko oblast ‒ ki so bile v narodnostno mešanih pokrajinah na jugu oblikovane tako, da so imeli Srbi večino. Oblast se je sicer delila na tri veje, a je ustava kralju dajala ogromna pooblastila. Potrjeval je vlado, razpisoval volitve, razpuščal parlament, imenoval je sodnike in jih lahko tudi zamenjeval, bil je vrhovni poveljnik vojske in sam vodil velik del državne politike.

Tri plemena enega naroda

Čeprav je vidovdanska ustava imela nekatere liberalne poteze, saj je državljanom zagotavljala tradicionalne državljanske pravice, svobodo tiska, govora in združevanja, socialne pravice in agrarno reformo, pa je to v glavnini ostalo neuresničeno. Slovenci, Srbi in Hrvati so bili označeni za tri plemena enega naroda, s čimer so jim želeli odvzeti narodno individualnost, drugih narodov pa ustava sploh ni priznala.

Način, kako se je ta politični sistem uveljavljal, pa je zasejal veliko nezaupanje in bil vzrok številnim težavam v medvojnem času.