Potem ko je poljski predsednik Lech Kaczynski v soboto s podpisom končal ratifikacijo pogodbe na Poljskem, mora za njeno uveljavitev postopek končati še Češka.
Poleg uvedbe funkcije predsednika EU-ja, Lizbonska pogodba prinaša še druge poudarke:
- ni omembe simbolov EU-ja,
- zlitje dveh pravnih oseb,
- ni več treh strebrov,
- sprememba sestave Evropskega parlamenta,
- krepitev vloge Evropskega parlamenta,
- krepitev odločanja s kvalificirano večino na račun soglasja,
- uvedba kompromisa iz Joanina,
- imenovanje visokega predstavnika za zunanjo in varnostno politiko,
- Evropski svet in Evropska centralna banka bosta postali uradni instituciji,
- vprašanje generalnih pravobranilcev na Sodišču evropskih skupnosti,
- uvedba določbe, ki državam članicam prvič omogoča, da zakonito in formalno končajo članstvo v EU-ju,
- več posluha za mnenje državljanov.
A to ne ustavlja mlinov v Bruslju, da ne bi premlevali o novih vodilnih možeh EU-ja. Določila Lizbonske pogodbe o vlogi novega predsednika Sveta Evropske unije, ki ga bodo članice imenovale za dve leti in pol, so splošna. Večina je prepričana, da jih bo pravzaprav začrtal človek, ki bo prvi prevzel to dolžnost. Kandidatov je vsaj pet. Med njimi tudi nizozemski premier Balkenende, luksemburški premier Juncker in nekdanji španski premier Gonzales. Največ podpore ima Tony Blair. Irska ga je podprla uradno, naklonjena sta mu tudi francoski predsednik in nemška kanclerka.
Blair - sporni kandidat
Toda Blair ima tudi nasprotnike. Še vedno namreč ni pozabljeno, da je kot britanski premier pri vojni v Iraku podprl Washington in ne Bruslja. V oči bode tudi, da Velika Britanija ni ne članica evroobmočja ne del schengna. Te dni pa je prišel v javnost še dokument, ki so ga sestavili Belgija, Nizozemska in Luksemburg, v katerem se zavzemajo za ravnotežje med tremi evropskimi institucijami.
Luksemburški premier Juncker je v nekem intervjuju pojasnjeval, da bi bili ogroženi interesi manjših držav, če bi prvi predsednik prišel iz velike članice. Po njegovem mnenju mora biti proevropsko naravnan, Blairu pa Juncker očita, da je storil premalo, da bi Veliko Britanijo pripeljal v evrsko območje. K uravnoteženemu odnosu med evropskimi institucijami je v nastopu pred evropskimi poslanci pozival tudi predsednik komisije Barroso, ki pa ima pri tem tudi osebne interese. Močan predsednik Sveta bi verjetno precej omejil njegovo nastopanje v vlogi zagovornika interesov vseh 27 članic. Glede Blaira so razklani celo v Angliji.
Za položaj predsednika EU-ja se največkrat omenja:
- nekdanjega britanskega premierja Tonyja Blaira,
- nekdanjega španskega premierja Felipeja Gonzaleza,
- luksemburškega premierja Jeana-Clauda Junckerja,
- nizozemskega premierja Jana Petra Balkenendeja,
- nekdanjega finskega premierja Paava Tapia Lipponena,
- nekdanjo irsko premierko Mary Robinson, - nekdanjega belgijskega premierja Guya Verhofstadta,
- nekdanjega irskega premierja Bertieja Aherna.
Zaradi prerivanja za mesto predsednika je nekoliko manj slišati o kandidatih za novega evropskega zunanjega ministra. Toda tudi tu je interesentov precej. Za službo se zanima francoski zunanji minister Kouchner, a zaradi še vsaj dveh francoskih kandidatov nima jasne podpore uradnega Pariza. Tudi iz Nemčije prihajajo vsaj trije kandidati. Govori pa se še o švedskem ministru Bildtu, finskem komisarju Rehnu in Britancu Crisu Pattnu.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje