"Ključni problem je danes ta, da je del gospodarstva zaprt. Del gospodarskih panog od gradbeništva do gostinstva, turizma, hotelske industrije in prometa je povsem zaprt. Večji del preostale industrije dela pri zmanjšanih zmogljivostih ali sploh ne, zaradi tega seveda prihaja do izpada proizvodnje. Obenem so ljudje doma, v karantenah, zato ne morejo in ne smejo trošiti – zato imamo šok pri povpraševanju," pravi Jože P. Damjan. Foto: BoBo

Bruto družbeni proizvod v najbolj razvitih državah naj bi se po nekaterih napovedih letos zmanjšal za okoli 10 odstotkov. Tako slabih številk menda nismo videli vse od velike depresije leta 1929.

Kaj vse to pomeni za svrtovno ekonomsko in družbenopolitično življenje? Kaj za razmerja moči med državami? Kako bi se iz "koronarecesije" mogli izkopati čim hitreje in kaj nas utegne čakati na drugi strani krize? – To so bila vprašanja, ki so nas zaposlovala v radijski oddaji Intelekta, v kateri smo gostili sociologa dr. Gorazda Kovačiča ter ekonomiste: dr. Jožeta P. Damijana, Igorja Feketijo in dr. Matevža Raškovića. Tu pa v celoti objavljamo pogovor, ki smo ga ob pripravi oddaje pripravili z dr. Damijanom, rednim profesorjem na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani.


Pravijo, da je svetovni gospodarski položaj, s katerim se zaradi pandemije spopadamo danes, najbolj zagaten po letu 1929 ... morda celo še bolj, kot je bila takrat. Zakaj? Lahko, prosim, opišete nevarnost, s katero se ta hip spoprijema svetovno gospodarstvo...
Osrednji problem te koronske krize, kot jo imenujemo, je v tem, da v njej sovpadeta dva šoka – in sicer tako na strani ponudbe kot na strani povpraševanja. Ko se je kriza začela na Kitajskem, podjetja na Zahodu sprva niso več dobivala tega, kar so sicer od tam uvažala. To je predstavljalo motnjo v oskrbovalnih verigah. Če imate, na primer, avtomobilsko tovarno, ki potrebuje dvajset tisoč delov, določeni deli pa niso dobavljeni, to pomeni, da je treba proizvodnjo zapreti, ker se končnega izdelka ne da sestaviti. Najprej je torej prišlo do šoka na strani ponudbe, nato se je težava premaknila še na drugo stran. Ko smo tudi pri nas začeli zapirati tovarne in v določenih primerih celotne gospodarske dejavnosti, se je zgodil ponudbeni šok, hkrati pa seveda ljudje doma v karanteni ne morejo več trošiti. Zdaj, ko je celotna Evropa zaprta, zapirajo pa se tudi ZDA, se spopadamo z velikim zmanjšanjem agregatnega povpraševanja. Medtem ko si podjetja ne morejo med seboj izmenjevati vmesnih izdelkov, komponent za proizvodnjo, se je sočasno zmanjšalo tudi povpraševanje po končnih izdelkih. Gre za grdo kombinacijo povpraševalnega in ponudbenega šoka, kakršnega iz zgodovine kratko malo ne poznamo. Po mojem mnenju je to eden največjih šokov, do katerega lahko pride. Moje simulacije te krize kažejo, da bi ta šok utegnil biti zelo velik. Že če bo blag, bo šlo za 6-odstotni padec BDP, če bo globok, pa lahko pridemo vse do 15-odstotnega padca BDP-ja v letošnjem letu.

V preteklih letih smo v medijih lahko večkrat naleteli na mnenja ekonomistov, ki so opozarjali, da se svet sploh še ni zares pobral po veliki recesiji 2008 in da zato – če bi imeli še eno recesijo – centralne banke in vlade po svetu nimajo več toliko manevrskega prostora za učinkovito ukrepanje, kot so ga imele pred 12 leti. Zdaj imamo novo recesijo. Ali imamo res tudi le malo orožij v boju z njo?
Finančna kriza po letu 2008 je povzročila, da smo imeli v Sloveniji v letu 2009 padec BDP-ja za 7,8 odstotka, nato počasno okrevanje in spet padec v letih 2011 in 2012. Skupni šok v Sloveniji je bil torej okoli 10 odstotkov BDP-ja. Ampak takrat je bilo lažje. V letu 2009 je sicer svetovna trgovina res upadla za četrtino, toda že 2010 se je trend obrnil. Imeli smo vsaj zunanje povpraševanje. Povpraševanje po naših izvoznih izdelkih je hitro rastlo in vsaj del povpraševanja se je vzpostavil relativno hitro. Notranje povpraševanje pa se dolgo ni vzpostavilo zaradi napačne kombinacije ekonomskih politik. Monetarna politika je bila na začetku zelo ekspanzivna, ponudba denarja se je močno povečala, tudi obrestno mero so vse centralne banke znižale, potem pa je Evropska centralna banka leta 2010 naredila napako, ker se je ustrašila, da bo zaradi povečanih fiskalnih izdatkov v državah prišlo do hude inflacije, in je začela zviševati obrestno mero, s tem pa je pognala evropsko gospodarstvo v novo recesijo. Dodaten dejavnik je bila mantra držav evrskega območja, predvsem Nemčije, da morajo države konsolidirati javne finance, torej zmanjševati primanjkljaj, kar je še zmanjšalo agregatno povpraševanje. Zato se celotno evrsko območje ni moglo izviti iz krize vse do leta 2014. A tudi pozneje je bila rast v evrskem območju izjemno nizka. V Sloveniji je bila sicer zelo visoka, v večini držav evrskega območja pa vendarle zelo nizka, ker so bile države pač prisiljene varčevati oziroma zaradi fiskalnih pravil niso smele povečevati agregatnega povpraševanja. Kot pravite, v bistvu še nismo zares prišli niti iz prejšnje krize, še vedno imamo monetarno politiko, ki je na ravni skorajda vojnih razmer. Obrestne mere so na ničli, bilance centralnih bank so blazno napihnjene, ker pač poskušajo odkupovati čim več obveznic na trgu, da bi tako spodbudile inflacijo, a jim to ne uspeva. Tako smo imeli nizko rast in nizko inflacijo, kar je v bistvu znak velike negotovosti in depresije. V takšnih razmerah se je zdaj zgodila koronska kriza, ki s ponudbenim šokom in dodatnim povpraševalnim šokom še dodatno zaostruje to krizo. To pomeni, da danes potrebujemo popolnoma drugačne politike oziroma drugačno kombinacijo fiskalne in monetarne politike. Tukaj je nujna predvsem zelo močna, zelo ekspanzivna fiskalna politika, da bosta skupaj z monetarno politiko nadomestili ta šok, ki se je zgodil.

Koronske obveznice bi na politični ravni pomenile znak solidarnosti

Katere blažilne ukrepe torej lahko pričakujemo in kaj vlade upajo, da bodo z njimi dosegle?
Ključni problem je danes ta, da je del gospodarstva zaprt. Del gospodarskih panog od gradbeništva do gostinstva, turizma, hotelske industrije in prometa je popolnoma zaprt. Večji del preostale industrije dela pri zmanjšanih zmogljivostih ali sploh ne, zaradi tega seveda prihaja do izpada proizvodnje. Obenem so ljudje doma, v karantenah, zato ne morejo in ne smejo trošiti – zato imamo šok pri povpraševanju. Kako se torej izogniti tej recesiji? Tu je ključno predvsem, da podjetjem nadomestimo izpad dodane vrednosti, ki se jim je zgodil; da torej nadomestimo neto izpad oziroma razliko med njihovimi materialnimi stroški in tem, kar sicer podjetja dodajo zraven, to je približno 60 odstotkov njihove prodaje. To pomeni, da jim moramo nadomestiti vsoto plač za zaposlene v tem času, ko ne bodo mogli delati, in seveda tudi poslovni presežek, torej kotizacijo in neki dobiček. V teoriji je tako, da če bi podjetjem v celoti nadomestili ta izpad dodane vrednosti, potem recesije ne bi bilo, ker bi vlada preko subvencij to nadomestila. Če pogledamo ukrepe slovenske vlade, se je ta v tem koronskem megazakonu lotila samo enega dela, nadomestila bo samo izpad dela plač, s tem da bo kompenzirala recimo nadomestila plač za delavce, ki so na čakanju. No, malce bo stimulirala tudi podjetja, ki v času krize delajo še naprej. Ampak to je le del izpada. Ne naslavlja pa drugega dela. V nekaterih panogah bo prihodek v drugi polovici marca, aprila in maja enak nič in ta podjetja, ki jim je padla prodaja, ne bodo mogla plačati svojih dobaviteljev. Zaradi te zmanjšane likvidnosti se bo šok prenesel po celotni verigi: najprej na dobavitelje in nato še na banke. Zaradi tega bo kriza le še močnejša. Po mojih ocenah – glede na simulacije, ki sem jih naredil – bo država s svojimi subvencijami nadomestila nekaj manj kot polovico izpada. To pomeni, da bo kriza še vedno zelo močna, ker gre za neadekvaten, neustrezen odziv ekonomske politike. Ob tem da nadomestimo izpad plač oziroma subvecioniramo ljudi, ki so na čakanju, bi najprej morali obravnavati tudi likvidnost podjetij, da lahko plačujejo svojim dobaviteljem in bankam. Če tega ne naredimo, bo šok izjemno velik.

Vsi ti blažilni ukrepi bodo veliko stali, to je jasno. Kako jih torej financirati? – Pred časom je na primer devet članic evrskega območja – med njimi tudi Slovenija – pozvalo k izdaji evrskih koronskih obveznic, s katerimi naj bi lažje "pokrili" stroške gašenja koronske recesije. Toda Nemčija se, tako vse kaže, obotavlja podpreti tak korak. Zakaj?
Tudi v času te krize se je pokazalo, da je bila Evropska unija dizajnirana samo kot skupnost držav za dobre čase. Za čase torej, ko nam je vsem lepo, imamo odprte meje in predvsem omogočamo državam, ki so neto izvoznice, prost dostop do trgov drugih držav. To podjetjem iz držav izvoznic, njihovemu gospodarstvu pač ustreza. Tu govorim predvsem o Nemčiji, a tudi Slovenija ima od tega konec koncev koristi. Na drugi stani pa morajo – to je popolnoma logično – obstajati tudi neto uvoznice in za te države tako zasnovana Evropska unija ni bila primerna. Preden smo namreč šli v monetarno unijo, preden smo sprejeli evro, so recimo Italija in nekatere druge periferne države lahko vsakokrat, ko je šlo njihovemu gospodarstvu slabše, devalvirale svojo valuto. S tem so vzdrževale konkurenčnost in svojo gospodarsko rast. Tega z evrom ne morejo več narediti. Po finančni krizi leta 2009 se je pokazalo, da monetarna unija nikakor ne deluje, da ni solidarnosti. V tej krizi namreč problem ni bil preprosto v tem, da bi italijanska, španska, portugalska ali slovenska vlada toliko več trošile, ampak da so morale reševati svoje banke. Reševale pa so jih zato, ker so te banke predtem dobile poceni denar nemških bank, ker so nemške banke odkupovale državne obveznice. Zaradi tega je bilo treba reševati banke, ki so posojale gospodarstvu. Vsega tega brez evrske krize ne bi bilo in takrat se je pokazalo, da evrska monetarna unija nikakor ne deluje. In za nameček je nato Nemčija zaostrila fiskalno pravilo, ki omejuje državno porabo. No, v času zdajšnje koronske krize se to spet ponavlja. Če je bilo v času finančne krize mogoče slišati argument, da so bile določene države, določene vlade neracionalne ali neuravnovešene – recimo, da je grška vlada preveč trošila –, takega argumenta danes, v času koronske krize, ne bomo slišali, saj gre za tipičen eksterni, eksogeni šok, ki je prizadel vse države. Drugače rečeno: Italija ni kriva, da se je epidemija zgodila; prav lahko bi se najprej zgodila v Nemčiji ali v Franciji. Danes bi seveda morali pomagati tem državam, ki so bile močneje prizadete, z nekim skupnim mehanizmom zadolževanja, recimo s skupno evrsko obveznico, ki bi v prvi vrsti pomenila, da lahko Italija šok financira ceneje. Ker je Italijo šok prizadel bolj kot druge države, se bo morala še bolj zadolžiti na trgu, da bo lahko financirala izpad dodane vrednosti v gospodarstvu, zato se bo cena njenega zadolževanja še bolj povečala, kar bo za vsa naslednja leta ali desetletja obremenilo javni dolg Italije in stroške servisiranja tega dolga močno povečalo. To bo seveda Italijo vleklo navzdol še desetletja. Mislim, da bi se morale evropske države danes poenotiti in pomagati z enkratnimi evrskimi obveznicami. To navsezadnje ni nič novega. Takšne skupne evropske obveznice smo namreč že imeli v 70. letih 20. stoletja med prvim naftnim šokom okoli leta 1973, ko so evropske države izdale skupne obveznice, da bi si v času velike naftne krize pomagale. Danes bi morali ravnati enako. Ker pa tega ni in se tudi v prihodnje – predvsem zaradi nasprotovanja Nemčije, Nizozemske in drugih – najverjetneje ne bo zgodilo, je banka ECB preventivno začela s svojim programom za zmanjšanje negativnih posledic pandemije, t. i. programom PEPP (Pandemic Emergency Purchase Programme), v okviru katerega je odobrila 750 milijard evrov sredstev, s katerimi lahko nacionalne centralne banke odkupujejo obveznice domače države in s tem financirajo domači proračun. Ta sveženj načeloma omogoča tudi Italiji, da bo lahko lažje financirala te stroške, še vedno pa bo to za Italijo verjetno premalo. Delež, ki ga bo Italija dobila znotraj tega kapitalskega ključa ECB-ja, bo namreč premajhen, da bi financiral celoten izpad BDP-ja v Italiji, ker je šok v Italiji pač nadproporcionalno velik.

Po odhodu Velike Britanije ima Italija tretje največje gospodarstvo v Uniji. In vendar se ob zgodbi o evrskih obveznicah lahko zazdi, kakor da jo večje sile lahko po mili volji porivajo sem in tja, kakor se jim zdi prav. Občutek imam, da bi politične posledice teh ekonomskih odločitev utegnile biti zelo daljnosežne. Ali Evropska unija sploh lahko preživi, če bodo državljani njenih članic – in še prav posebej tako vplivnih članic, kot je Italija – izgubili občutek, da jim Unija pomaga in da varuje njihove interese?
Zelo se strinjam z vami. Nefleksibilnost držav, ki jim gre bolje, je največja ovira pri reševanju vseh teh kriz. To smo pravzaprav lahko pričakovali že od začetka ustanovitve monetarne unije. Tukaj namreč ne gre toliko za težavo Evropske unije kot za težavo monetarne unije. To, da imamo od leta 1999 evro, pomeni predvsem to, da smo nekaterim državam zavezali roke. V prejšnjih časih se je Italija seveda lahko sama reševala z devalvacijo svoje valute; podražila je uvoz in tako povečala konkurenčnost svojega gospodarstva. Obenem ni imela zvezanih rok pri fiskalni politiki. Takrat ni bilo fiskalnega pravila, ni bilo pakta o stabilnosti in rasti, ki bi omejeval primanjkljaj na 3 odstotke BDP-ja. Lahko so bili neprimerno bolj fleksibilni. S tem ko so Nemci postavili strogo fiskalno pravilo, ko država nima več svoje valute in si ne more več pomagati z devalvacijo, se je položaj močno poslabšal. Če pogledate podatke, gre Italiji v času evra slabše, kot ji je šlo pred evrom. V Italiji se BDP od leta 1999 ni povečal, ves čas je približno na isti ravni, kot je bil takrat. Torej se Italijanom že dvajset let realni dohodek ni povečal. To je ogromen problem. Evrska kriza, ki je sledila finančni krizi leta 2008, je razkrila to nesolidarnost in povečala sovraštvo Italijanov do evra. In danes se zadeva samo še stopnjuje. S tem ko Nemci pa tudi drugi, ki jim gre bolje, recimo Nizozemci, nočejo pokazati solidarnosti, se v Italiji, kot kažejo raziskave javnega mnenja, še bolj krepi ne samo odpor do evra, ampak zdaj tudi do same Evropske unije. Če bo Italija res morala sama reševati svojo kožo, svoje gospodarstvo in svoje ljudi, se lahko zgodi, da bo kratko malo prisiljena izstopiti iz evroskega območja. Tukaj jaz sicer ne vidim težav. Evro v bistvu ne more delovati v Italiji v taki monetarni uniji. Bolje bi bilo, ko bi imele evro samo severne države, medtem ko južne države preprosto ne spadajo v evrsko območje. Če evro pade, Evropska unija še ne bo razpadla – seveda pod pogojem, da Italija lahko normalno opusti evro. Prave težava najbrž tiči v tem, da s tem, ko Italijanom signaliziramo, da Evropa noče pomagati, lahko pride tudi do tega, da bodo Italijani želeli zapustiti Unijo kot tako. To je bistveno večja težava. Če bodo hoteli ven, to pomeni, da se bodo začeli vesti kot Velika Britanija, kot ZDA in bodo začeli uvajati carine, torej omejevati uvoz tudi iz Nemčije. To bo potem najbolj prizadelo Nemčijo. Težnje, ki se v tej smeri danes kažejo, so zelo realne. Po tej krizi utegne priti do velikih političnih turbulenc, ki lahko pripeljejo do tega, da bo Italija želela izstopiti najprej iz evra, čeprav to ni predvideno v pogodbi o Evropski uniji, in nato še iz Unije same. Položaj utegne biti podoben tistiemu v Veliki Britaniji, kjer so se – kljub vsem oviram, ki so jim jih postavili v Bruslju – odločili, da zapustijo Evropsko unijo. To vidim kot zelo realno možnost.

Najbrž pa se zaradi pandemije in gospodarskih šokov, ki jih povzroča, niso začeli tresti samo temelji Evropske unije. Zdi se mi namreč, da v času, ko se po Ameriki okužba zelo hitro širi, tudi položaj ZDA kot nesporne svetovne velesile številka ena ni več popolnoma samoumeven. V tem smislu se mi zdi nujno pobliže pogledati predvsem politiko Trumpove administracije do Kitajske. Državi sta bili namreč že pred pandemijo zapleteni v nekakšno hladno gospodarsko vojno. Koliko bi jo koronakriza lahko še zaostrila in kaj to v gospodarskem in političnem smislu pomeni za svet?
Odziv Trumpove administracije – njegova trgovinska politika ter njegove politike na področju omejevanja prevzemov, omejevanje sodelovanja ZDA s kitajskimi tehnološkimi podjetji – so samo odziv na to, kar se je dogajalo pred tem. So odziv na globalizacijo, ki je šla predaleč. Globalizacija – se pravi to, da so ameriške multinacionalke pa tudi nekatere evropske v celoti prenesle svojo proizvodnjo na Kitajsko – je v Združenih državah povzročila ogromne težave. V določenih tamkajšnjih regijah so namreč propadle skoraj vse tovarne, posledično so se celotne regije znašle v depresiji. Ker se je brezposelnost povečala, so se razširile bolezni, stopnja alkoholizma in raba mamil se je povečala, predvsem pa se je zaostrila notranjepolitična polarizacija. Zato so bili ljudje proti globalizaciji, proti Kitajski in tako so začeli voliti politike, ki so obljubljali, da bodo globalizacijske procese zavrli, da bodo uvedli carinske ovire. Trump se je nato usmeril tudi na migrante s tezo, da migranti kradejo delovna mesta Američanom. Čeprav to ne drži, lahko populistični politiki to s pridom izkoristijo; nekaj podobnega lahko vidimo tudi pri nas v zadnjih letih. Odziv Trumpove administracije – omejevanje meddržavne trgovine, ko so močno povečali carinske stopnje za uvoz blaga iz Kitajske – je torej samo odgovor na to, da je šla globalizacija predaleč. Omejili so tudi sodelovanje kitajskih podjetij na javnih razpisih v ZDA in Kitajci so to na koncu tudi sprejeli. No, koronska kriza pa zdaj prinaša še dodatne motnje v oskrbovalnih verigah, v t. i. globalnih verigah prednosti. Če vzamemo, recimo, podjetje Apple, proizvajalca pametnih telefonov in računalnikov: oni so okoli leta 2004 v celoti prenesli proizvodnjo oziroma sestavljanje računalnikov na Kitajsko. Vse, odkar so izdelali prvi iphone leta 2007, se ta v celoti sestavlja na Kitajskem, vsi sestavni deli pa prihajajo iz drugih držav. Če je zdaj zaradi virusa zaprta Kitajska ali so zaprte posamezne države, tedaj velike multinacionalke ne morejo več zagotoviti, da bo izdelek – v tem primeru torej iphone ali prenosni računalnik – dejansko izdelan in bo dostopen na trgu. Zaradi tega pričakujem, da se bodo oskrbovalne verige, ki so si jih multinacionalke ustvarile v času intenzivne globalizacije, zelo skrajšale, da bodo, drugače rečeno, podjetja začela prenašati proizvodnjo bliže domu. Tako si povsem lahko predstavljamo, da bodo ameriške multinacionalke prestavile proizvodnjo ali nazaj v ZDA ali v bližnje države. Znotraj Evropske unije pa lahko pričakujemo, da bo prišlo do prenašanja proizvodnje znotraj carinskega območja Evropske unije, ker so tako šoki, kakršen je ta, ki ga je zdaj povzročil virus, manj mogoči in se še vedno lahko zagotavlja t. i. just in time dobava sestavnih delov (tj. dobava brez zalog). Koronska kriza bi torej lahko pomagala dodatno omejiti globalizacijo, to pa je lahko konec koncev pozitiven znak za zaposlene v zahodnih državah, ki so z globalizacijo imeli največjo škodo. Popolnoma mogoče je, da se bodo spet pojavila delovna mesta, ki so relativno bolje plačana in tudi bolje sindikalno zavarovana. Koronska kriza ima dolgoročno lahko tudi pozitiven učinek v zahodnih državah.

Ali menite, da bo to upočasnjevanje globalizacije pospremil zaton neoliberalizma kot dominantne socialno-ekonomske doktrine, ki je določala politično življenje na Zahodu zadnjih 40 let? Navsezadnje se zdijo ukrepi, ki jih za blaženje učinkov koronske recesije zdaj uvajajo vlade vseh barv, izrazito socialdemokratsko obarvani …
Dejansko se to dogaja na več ravneh. Po eni strani se neoliberalizem, utemeljen na globalizaciji in prostem dostopu do tujih trgov, počasi lomi. Pokazalo se je, da je to lahko škodljivo za domačo delovno silo in da ima tudi politične posledice, ker ljudje, ki so nezadovoljni, začnejo voliti populiste bodisi na levi bodisi na desni strani političnega spektra. Po drugi strani pa je koronska kriza zdaj pokazala, kako pomembno je, da imamo javno zdravstvo. Pomembno je, da imamo dobro delujoče javno zdravstvo, ki je tudi dobro financirano, tehnično opremljeno, z dobrimi plačami in da hkrati veliko vlagamo javna sredstva v raziskave in razvoj – le tako bomo namreč sposobni najti zdravilo za tak virus. Nasprotno se je privatizacija zdravstva, ki je bila nekaj časa takšna velika dogma, zdaj pokazala v popolnoma drugi luči. V ZDA smo namreč videli, da boj proti epidemiji slabo deluje tudi zato, ker so tam – zasebnemu zdravstvu navkljub – vse zdravstvene storitve od dva- do trikrat dražje kot, recimo, v Evropi, kjer je zdravstvo bolj javno. Ampak tudi v tistih evropskih državah, kjer je veliko zasebnih ustanov na področju zdravstva, se je pokazalo, da te niso usposobljene niti se nočejo lotiti izzivov, kot je koronska kriza, ker jih preprosto zanima samo dobiček in se kratko malo ne bodo ukvarjale z obolelimi s covidom-19. Zasebni ponudniki zdravstvenih storitev v evropskih državah so presodili, da skrbi za okužene ne bodo dobili povrnjene v ustrezni meri oziroma jim epidemija uničuje dobičkonosni del njihovih storitev, ker jim izprazni bolnišnice. Zato so na primer v Španiji začasno nacionalizirali vse zdravstvene ustanove. Podobno se lahko zgodi tudi v drugih državah oziroma se bo težnja v tej smeri vsaj povečala. Tudi če pogledamo področje letalskih prevoznikov, so jih v Franciji, Italiji in Veliki Britaniji kar podržavili. Brez težav. Mislim, skratka, da bo šel trend v podobno smer kot po drugi svetovni vojni, ko je prišlo do nacionalizacije določenih ključnih dejavnosti, ki zagotavljajo najpomembnejše javne storitve, predvsem na področju zdravstva, mogoče šolstva ter prometa – pa ne samo letalskega, ampak tudi avtobusnega in železniškega, kot se zdaj dogaja v Veliki Britaniji. Nedvomno so vzporednice z obdobjem po drugi svetovni vojni, ko je bil pomen javnega sektorja in javnega zagotavljanja storitev močan in ko je bila tudi stopnja obdavčenja bistveno višja kot danes. To obdobje med letoma 1947 in 1973 imenujemo tudi zlato obdobje kapitalizma, kajti takrat smo imeli zelo visoke stopnje gospodarske rasti skupaj z zelo nizko stopnjo neenakosti. V tem obdobju se je standard ljudem močno povečal, plače so realno močno rastle, obenem so bila delovna mesta dobro zaščitena z močnimi sindikati in imeli so tudi visoke davke. V ZDA je bila, na primer, davčna stopnja na najvišje dohodke nad 90 odstotkov. Podobno je bilo tudi v Evropi. Tako smo financirali kakovostne javne storitve in vsi smo bili zadovoljni. Seveda, vse do leta 1973, ko je naftna kriza in nato kontrarevolucija v makroekonomiji in na politični ravni to za nekaj desetletij usmerila v smer neoliberalizma. Mislim pa, da se zdaj vračamo v obdobje večje socialne države, v smeri bolj človeškega kapitalizma.

Pa res mislite, da bodo najbogatejši mirno sprejeli povečanje davkov in druge ukrepe, ki bodo omogočili, da se doseg javno financiranih zdravstvenih, izobraževalnih in prometnih storitev razširi, njihova kakovost pa dvigne? Vse to bi utegnilo precej stati, in če sem vas dobro razumel, naj bi ta račun poravnali predvsem pripadniki najvišjih slojev …
Lastniki kapitala bodo seveda proti. Ampak če ste spremljali Thomasa Pikettyja in njegov Kapital v 21. stoletju, tam lepo pokaže te cikle. Lastniki kapitala se nikoli niso pripravljeni odreči svojim ekstra dohodkom in bodo naredili vse, da se temu izognejo, vključno s kupovanjem političnih elit, ki nato izvajajo politike, ki ustrezajo lastnikom kapitala. Ampak potem pride do takšnih eksternih šokov, kot so recimo vojne – tu mislim predvsem na prvo in drugo svetovno vojno – ali zdaj koronska kriza, ki pa bistveno spremenijo ta razmerja. Zaradi velike depresije je bila beda v ZDA pred 2. svetovno vojno izredna, bruto domači proizvod je padel za četrtino, brezposelnost se je dvignila na 27 odstotkov. Takrat je bilo kratko malo nujno sprejeti socialne politike, ki jih je uvedel Roosevelt, ukrepe, kot so minimalna plača, javno zdravstvo, javno šolstvo. Tukaj lastniki kapitala enostavno več niso imeli besede, ker je bilo to nujno. Enako se je zgodilo med 2. svetovno vojno. Treba je bilo pač financirati vojno z javnim izdatki in takrat se ni spraševalo, katera filozofija je v ozadju, ampak je država enostavno nacionalizirala. Če danes pogledate, kaj na primer počne Boris Johnson v Veliki Britaniji, je to zelo daleč od nekega thatcherjanskega konservativizma. V bistvu gre za neke vrste socializem. Napovedal je nacionalizacijo gospodarskih panog, velike javne naložbe, pozneje se bo moral lotiti še socialnih politik. Lastniki kapitala tukaj enostavno ne bodo prišli do besede, ker bo to preprosto postalo nuja. Danes lahko vidimo, kako velika je panika, predvsem med finančnimi vlagatelji in lastniki kapitala, če pogledamo centralne banke. Veste, centralne banke so samo neke vrste ekspozitura finančnih institucij; v ZDA so Zvezne rezerve sploh v lasti velikih finančnih institucij, kot so JP Morgan, Morgan Stanley itn., v Evropi so nacionalne centralne banke sicer v lasti držav, ampak v bistvu delajo v skladu z interesi finančnih institucij. Zdaj so finančne institucije v taki paniki, da sta ECB in ameriški Fed dala na razpolago velike počiljke denarja, da se spet vzpostavi agregatno povpraševanje, ki bo omogočilo, da bodo ljudje trošili in da ne bodo vsa podjetja propadla. Če bi se namreč to zgodilo, bi lastniki kapitala izgubili še bistveno več. Lastniki kapitala bodo preprosto zaradi tega šoka morali sprejeti tudi to, da bodo v prihodnje davki višji in da se jim bo tudi več vzelo. Iz tega položaja se pač ne bodo mogli izvleči brez negativnih posledic. Hvala Bogu, da take krize, kakor koli so težke na kratek rok, na srednji in dolgi rok vseeno lahko izboljšajo kakovost življenja tudi tistim slojem, ki nimajo te sreče, da bi bili rojeni staršem, ki spadajo v najbogatejši odstotek prebivalstva.

Svet v koronski recesiji