Ne samo tuje, tudi domače teme bodo prevladovale v zadnjih dveh letih Bushevega mandata, zato bo delo kongresa bolj kot doslej vse očitneje vpeto v predvolilno kampanjo pred predsedniškimi volitvami leta 2008.

O tem, kakšni bodo cilji ameriške zunanje politike na Bližnjem vzhodu in kako si želijo ZDA povrniti izgubljeni vpliv v Latinski Ameriki, za MMC razmišlja dopisnica RTV Slovenija iz Washingtona Vlasta Jeseničnik.

Kakšno leto čaka predsednika Busha, katere domače in tuje teme bodo po vašem mnenju prevladovale v novi sestavi kongresa?

Novi kongres, v katerem imajo po 12 letih republikanske vladavine večino demokrati, do predsednika Busha in njegove politike, zlasti v Iraku, verjetno ne bo prizanesljiv. Sprva se bo lotil tem, glede katerih bodo republikanci in demokrati lahko našli soglasje, na primer plačne reforme, povišanje minimalne plače v naslednjih dveh letih s sedanjih 5,15 dolarja na uro na 7,25 dolarja.

Kmalu bodo kongresniki odločali tudi o povečanju števila oboroženih sil v Iraku in drugod ter posledično seveda tudi o povečanju proračunskih sredstev. Predsednik Bush je pred koncem leta priznal, da je ameriška vojska zaradi vojn v Iraku in Afganistanu preobremenjena in da so potrebne dodatne sile. Koliko in kaj to pomeni za ameriške davkoplačevalce, bodo vprašanja vročih kongresnih razprav.

Verjetno pa se bodo morali zmagovalci volitev lotiti tudi povišanja davkov. Busheva administracija je v šestih letih ustvarila ogromen proračunski primanjkljaj. Vojna proti terorizmu stane na stotine milijard dolarjev. Nesporno pa se bodo vsa ta vprašanja reševala v senci debat o Iraku, kjer Američanom po skoraj štirih letih vojne kaže zelo slabo.

Koliko bi bil umik iz Iraka posledica pritiska domače javnosti? Bi umik pomenil poraz (tudi proti Iranu) in kako bi ZDA v tem primeru ohranile gospodarsko-politični vpliv na območju?

Iraška vojna je največji glavobol predsednika Busha. Po zasedbi Iraka marca 2003 je kazalo, da bo to hitra, učinkovita vojna, kot si jo je zamisli nekdanji obrambni sekretar Donald Rumsfeld. Vojna, v kateri bodo z najsodobnejšim orožjem oboroženi ameriški vojaki z lahkoto premagala iraške oborožene sile. Američani so zdaj v Iraku vpleteni dlje kot v 2. svetovni vojni ali v korejski vojni, čez nekaj mesecev pa bodo minila štiri leta, kolikor je trajala ameriška državljanska vojna.

Pritisk domače javnosti, naj se njihovi očetje, sinovi, brati in matere vrnejo domov, je vse večji. Ne glede na poraz republikancev na kongresnih volitvah, katerega glavni vzrok je bila vojna v Iraku, pa Bush trdi, da se ne bo oziral na odstotke podpore domače javnosti njegovi politiki, ampak bo odločitev o umiku sprejel na podlagi presoje ameriških generalov v Iraku.

V začetku leta 2006 je poveljnik ameriških sil v Iraku general Casey razmišljal o delnem zmanjšanju števila oboroženih sil, konec leta v Pentagonu in Beli hiši govorijo o povečanju. Američani želijo odgovornost za zagotavljanje varnosti v državi čim prej prenesti na Iračane in čim hitreje izuriti tamkajšnje varnostne sile. Bush, ki sta mu do konca mandata ostali še dve leti, verjetno umika iz Iraka ne bo ukazal, dokler tamkajšnja vlada ne bo sposobna sama zagotoviti varnosti in bolj ali manj normalnih razmer za življenje.

Kaj lahko ZDA storijo glede Latinske Amerike, še posebej ob morebitnih spremembah na Kubi?

ZDA, ki zaradi vojne v Iraku izgubljajo moč in energijo, s katero bi lahko obvladovale Iran in Severno Korejo in njune voditelje, ki silijo v klub jedrskih držav, pozorno spremljajo, kaj se dogaja na njenem dvorišču.

Zmage levičarskih politikov v številnih južnoameriških državah, izzivalno vedenje venezuelskega predsednika Huga Chaveza, ki benti nad "imperialno" politiko ZDA, in bolezen kubanskega voditelja Fidela Castra so vprašanja, ki jim ameriški State Department namenja veliko pozornosti. ZDA računajo, da bi se odnosi s Kubo ob morebitni Castrovi smrti lahko izboljšali. Nekaj upanja daje nedavna izjava Castrovega brata Raula, ki je omenil možnost pogajanj z "imperialno" sosedo.

Pred kratkim se je na Kubi mudila tudi velika delegacija ameriških kongresnikov, ki so skušali pri tamkajšnjem političnem vodstvu preveriti, kam se bo obrnila država po Castrovi smrti. Sicer pa ZDA še vedno ostajajo velik gospodarski partner Južne Amerike in predvsem trg za njeno delovno silo.

A. L.