S profesorjem politologije in humanistike na univerzi UQROO (Universidad de Quintana Roo) v Mehiki smo spregovorili o nedavnih volitvah v Mehiki, načrtih Kitajske v Latinski in Južni Ameriki, prihodnosti Kube in vlogi Castra pri tem in še o čem.

Celoten proces volitev je bil “prekrit” z vrsto nepravilnosti, ki so na določen način vplivale na izid le-teh in zato je njihova legitimnost vprašljiva. V teoriji naj bi bil proces demokratičen, vendar pa smo bili priča neenaki konkurenci, v katero so se vključili neavtorizirani akterji. Upoštevati moramo, da je velik del državljanov Mehike funkcionalno nepismenih, to pomeni, da znajo brati in pisati, ampak ne berejo ne knjig ne časopisov, se ne informirajo, njihov edini vir informacij je televizija. Slednja pa je povezana s stranko PAN (Partido Acción Nacional) in Felipejem Calderonom. Politična kultura je v Mehiki negotova in sledi volilnem modelu ZDA, kjer se politična debata daje samo na površinski način in v okviru medijev.

Kaj je vplivalo na antagonistične izide volitev?
Preveliko zaupanje v “koalicijo”. Že od samega začetka, ko se je ustanovil federalni inštitut za volitve (IFE), zadolžen za nadzor volitev, se je videla tendenca proti “uradnemu” kandidatu. Koalicija ni ukrepala v zadostni meri, da bi s tem zagotovila nepristranost IFEja. AMLO (Andrés Manuel López Obrador) je močno zaupal svoji priljubljenosti, ni pa vzel v zakup narave mehiškega volilnega telesa, s katerim se da z lahkoto manipulirati. V nekaj mesecih le-ta spremeni svoje mnenje zahvaljujoč raznoraznim govoricam, lažem oz. medijskim obrekovanjem. Ravno to je bilo vzrok Calderonovega napredovanja - manipulacija volilnega telesa prek množičnih medijev. Lopez se v samem začetku ni odprto spopadal s svojimi nasprotniki in zato jim je nekako dopuščal, da so le-ti rasli in z njimi tudi njihova priljubljenost. Dejstvo, da se ni udeležil prve debate predsedniških kandidatov z namenom zaščite svojega političnega kapitala, ga je stalo privržencev, ki so imeli raje kandidate, ki so bili agresivnejši v okviru množičnih medijev.

Kakšna je politična in socialna klima v Mehiki?
Na žalost je političa klima v Mehiki po volitvah, njenih nepravilnostih in vsemu, kar jim je sledilo, zelo napeta in silovita, predvsem zaradi pritiskov Obradorja v MC (Mexico City), svoji politični utrdbi. Ti klimi se pridružuje povečanje organiziranega kriminala, socialni konflikt v Oaxaci (mesto in zvezna država), usmrtitve (eksekucije) zaradi trgovanja z drogami, selitev velikega dela prebivalstva v ZDA, revščina, politični škandali ... Kljub številnim konfliktom je ekonomija stabilna, kar se tiče makroekonomskih cifer, obstaja pa neravnotežje v dohodkih, polarizacija družbenih razredov in kronična revščina več ko 40 miljonov ljudi.

Kakšen je odnos med mehiško in ameriško vlado, kar se tiče nezakonitih migrantov in drog?

Selitve Mehičanov v ZDA niso nov pojav, vendar so se njene razsežnosti zelo razširile v zadnjih 30 letih zaradi velike revščine v Mehiki. Na stotisoče Mehičanov tvega življenje, da bi prečkali reko oziroma puščavo do meje z ZDA in tako prišli v obljubljeno deželo. V ZDA pa jih velikokrat čakajo izkoriščanje, kršenje njihovih pravic tako človeških kot delavskih zaradi preprostega dejstva, da so “ilegalci”. Kljub temu pa je ta selitev za Mehiko “dobra”, kajti z njo vstopa v državo denar, ki lajša revščino prebivalstva. Denar, ki ga svojci dobijo od tistih, ki delajo v ZDA, predstavlja drugi vir prihodkov za državno ekonomijo, takoj za nafto. Po drugi strani pa gospodarstveniki v ZDA okoriščajo poceni delovno silo in veliko produktivnost, ki je le-ta nudi. Dejstvo je, da Mehičani zasedajo delovna mesta, ki jih Američani nočejo. Mehiška vlada si je prizadevala skleniti selitveni sporazum, ki bi uzakonil in regulariziral selitve, vendar pa obstaja veliko nasprotovanje s strani določenih političnih in ekonomskih skupin v ZDA. Seveda pa se dobro zavedamo, da če bi bil takšen selitveni sporazum mogoč, bi seveda beneficiral ekonomske in varnostne interese ZDA. Po svoji strani pa Mehika ni pokazala velike sposobnosti pogajanja, da bi se osnoval sporazum, ukrepi proti migrantom pa postajajo vedno strožji in okrutnejši. Vendar pa to ne bo preprečilo selitvenih tokov v prihodnosti.

Kar se tiče nezakonitega prometa z drogami, so ZDA njihov glavni porabnik na vsem svetu. Zato je Mehika glavni most, ki dovoljuje drogam prehod na severnoameriški trg. Kljub nadzoru in omejitvam ameriške vlade so droge po mojem osebnem prepričanju potrošni material za družbo, ki je v tolikšni meri zasvojena z njimi. T. i. vojna proti drogam je izgubljena vojna, dokler obstaja tako veliko povpraševanje in ponudba po njih. Poleg tega pa ta “dejavnost” daje ogromne zaslužke politikom in administratorjem, ki se borijo za pravico na obeh straneh meje.

Eden najglasnejših kritikov ZDA je venezuelski predsednik Hugo Chavez. Kako ga vidijo prebivalci Srednje in Južne Amerike? Je junak ali bedak?

Chávez je vodja, karizmatični populistični lider, ki ga politične elite, srednji razredi in gospodarstveniki Venezuele sovražijo, revnejši del prebivalstva, socialno ogroženi pa ga naravnost obožujejo in zato brezpogojno podpirajo. Države, ki podpirajo politiko ZDA (tu je tudi Mehika), ga vidijo kot nevarnost za stabilnost regije. Kljub temu pa je Chávez z veseljem prevzel podobo “upornika” in tako okorišča vsakršem mednarodni forum za obsojanje ameriške politike. Po drugi strani pa njegova politika išče podporo mednarodne skupnosti, najprej v okviru držav izvoznic nafte, potem v okviru Karibskih držav (najbolj seveda Kuba) ter seveda v okviru srednje in južneameriških držav (Brazilja, Bolivija, Argentina) ter nenazadnje tudi pri Rusiji in Kitajski.

Chávez zaradi svoje karizmatične osebnosti krši protokole in dilpomatsko prakso. Njegova soočenja z Bushem so prepričljiva - primerjal ga je s Satanom. Njegovo drzno in nevarno obnašanje se mu obrestuje v podpori nekaterih držav mednarodne skupnosti, predvsem s strani “sovražnikov” ZDA ter držav, ki ne sledijo smernicam in politiki, ki jih narekujejo ZDA (najbolj znana sta seveda Kuba in Iran). Chávez počasi prevzema vlogo, ki jo je v prejšnjih desetletjih razvil Castro, pri tem pa upa na veliko podporo ljudstva. Kljub temu obstajajo pričakovanja, da bo opozicija “chavisma” prevzela podobno strategijo kot Calderon, kateremu je prinesla zmago v Mehiki: agresivna kampanija prek množičnih medijev, in sicer z namenom ustvarjanja nezaupanja in strahu. Na prejšnjih volitvah je opozicija pustila Chavezu prosto pot vse do njegove zmage. Seveda pa ne bo uporabila iste strategije zdaj, v Venezueli se pričakuje veliko političnih konfrontacij pri katerih bo zagotovo vidna roka ZDA.

Gospodarsko povezovanje latinskoameriških držav. Kakšno je, katere organizacije so najbolj aktivne? Brali smo o nacionalizaciji naftnih in plinskih polj v Boliviji. Se podobno obeta tudi v drugih državah?

V Latinski Ameriki ne moremo govoriti o enem samem “levem” projektu. Države, ki so izvolile leve vlade, se razvijajo v svojem lastnem kontekstu, ampak vseeno v povezavi z globalnimi političnimi in ekonomskimi procesi. Na jugu celine so države v regiji iskale proces ekonomske integracije na dolgi rok prek MERCOSURA. Dosegli so uspehe in neuspehe, sicer pa se zavedajo, da tovrsten proces implicira določena tveganja.

Po drugi strani pa so države centralne Amerike in Mehika povezane tako politično kot ekonomsko s trgom ZDA. Odvisnost je dosegla to mero, da je nekdanji mehiški predsednik Fox skušal na zadnjem vrhu ameriških držav v Argentini “oživiti” projekt ekonomske integracije, predlagan s strani ZDA, vendar je naletel na ostro nasprotovanje Argentine, Brazilije in Venezuele, ki želijo zmanjšati politično in ekonomsko odvisnost od ZDA.

Čeprav imajo leve vlade, so države “vpletene” v tržno dinamiko, mednarodno konkurenco, vlaganje in razvoj. Razlika je le v tem, da naj bi se ekonomsko blagostanje odsevalo na socialnem blagostanju najrevnejšega dela prebivalstva. Njihova politika se ne veže le na interese prostega trga, ampak tudi na enako razporeditev bogastva in družbenih pravic, s čimer se pa niso ukvarjale vojaške diktature prejšnjih desetletij.

Primer Bolivije je drugačen iz zgodovinskih razlogov: to je država, v kateri je večinsko probivalstvo domorodno (indigenas), živeli so marginalno in izključeni iz projektov kapitalističnega razvoja. Predsednik Evo Morales, domorodec Amayra, skuša vzpostaviti novo republiko, ki bi upoštevala zgodovinski kulturni kontekst naroda. Da bi dosegel svoje politične in socialne cilje, je nujno, da se država polasti določenih osnovnih rekursov, kot je zemeljski plin. S tem bo imela osnovo za mednarodna in regionalna pogajanja, kot jo ima npr. Venezuela z nafto. To pa naj bi vplivalo kot spodbuda za razvoj države (kot v primeru Brazilije in Mehike). Zato ni tako nezaslišano, da nacionalizira ta strateški resurs.

Kakšna bo Kuba po smrti Castra; se lahko obdrži z zdajšnjim komunističnim planskim sistemom? Je na vidiku kakšen nov kult osebnosti? Kako je Kuba prenesla izgubo pomoči nekdanje Sovjetske zveze? Je danes še kaj čutiti vpliv Kremlja v Havani?

Fidel Castro se zaveda, da se bliža njegova smrt, zato je vpeljal vrsto institucionalnih ukrepov, da bi zagotovil nadaljevanje režima. Eden izmed njih je ustavna reforma, ki socializem vidi kot edino obliko vladanja na otoku in pravno preprečuje spremembo tega statusa socializma.

Ekonomske razmere, ki so se poslabšale s padcem Sovjetske zveze in so prisilile kubansko vlado restrukturirati svojo ekonomijo v tako imenovanem “posebnem obdobju” (“periodo especial”), so generirale posebno vrsto mešane kapitalistične ekonomije, ki je podpirala vlaganja iz tujine predvsem v turističnem sektorju in s tem je omogočala vladi ohranjevati svoj politični projekt. Kljub temu pa se ekonomski pritiski nadaljujejo in ti lahko vodijo do razprtij na samem otoku - temu se pridružuje še stalni pritisk ZDA in “protikastrovih” skupin v Miamiju.

Kuba se zato trudi vzpostaviti ekonomske vezi, ki bi ji pomagale stabilizirati svojo ekonomijo. Z Venezuelo ima sklenjene sporazume o nafti in z državami Južne Amerike skuša razširiti gospodarske vezi. Tudi z Rusijo se trudi vzpostaviti nazaj stare odnose. Vemo, da si tudi Rusija prizadeva postati ekonomska sila, zato ne zanemarja vljudnega odnosa s Castrom, s katerim bi razširila svoje vplivno območje na Karibe, kar je zelo blizu svoji tekmici ZDA. Seveda se ne bo vzpostavila ponovno situacija odvisnosti, kot smo ji bili priča z nekdanjo Sovjetsko zvezo in Kubo, nov odnos bo temeljil na vojaškem in ekonomskem sodelovanju.

Komunizem, kot se je oblikoval na začetku, na Kubi ni sposoben preživeti zaradi mednarodnih faktorjev. Mogoč bi bil z večjo trgovinsko odprtostjo režima, kar pa ne pomeni izgubo političnega nadzora nad otokom. Mogoče bi lahko na Kubo aplicirali kitajski model - svoboda kapitalističnih investicij z močnim političnim in ideološkim nadzorom.

Kitajska krepi svoj položaj v Južni Ameriki. Kako na konkurenco gleda Washington? Kakšna je sploh politična prihodnost Latinske Amerike - bo še vedno tako pasivna na mednarodnem prizorišču?

Kitajska širi svoje tržišče v Latinski Ameriki. V Mehiki je zelo očitna invazija kitajskih izdelkov, kar se odraža v deficitu trgovinske bilance. Kljub temu pa latinoameriške države v Kitajski vodijo v atraktiven trg, predvsem za poljedelske produkte in surovine. Argentina na primer ima velike trgovinske interese s Kitajsko, ki ima kot država z največ prebivalci na svetu velike potrebe po mesu. Brazilija s Kitajsko sodeluje na tehnološkem področju, predvsem, kar se tiče jedrske energije in poletov v vesolje. Venezuela v njej vidi trg za nafto, ki bi bil alternativen ameriškemu. Kuba sanja o tisočih kitajskih turistih na otoku. Kitajska torej predstavlja prej kot grožnjo lepo priložnost za trgovanje in diverzifikacijo trgov za latinskoameriške države.

Za ZDA pa vmešavanje Kitajske na gospodarsko sceno seveda predstavlja grožnjo za njen izvoz, kajti Kitajski proizvodi so cenejši in tako predstavljajo veliko konkurenco. Toda Kitajska se kljub temu trudi razširiti svoj trg.

Sklepam, da se bodo južnoameriške države trudile vzpostaviti vezi za sodelovanje z drugim svetom, z drugimi državami v kapitalističnem razvoju in se trudile biti manj odvisne od ZDA, da bi s tem zmanjšale svojo ekonomsko ranljivost. Želijo biti protagonisti tudi na politični sceni - Brazilija se npr. trudi postati stalna članica VS-ja OZN in za to upa na podporo južnoameriških kolegic ter Rusije in Kitajske.

Primer Mehike je drugačen - njena velika odvisnost od ZDA, ki je bila še povečana s sporazum o prosti trgovini, ki jo je prisilila ponovno vzpostaviti svojo strategijo in iskati nove trge s pomočjo sporazumov o prosti trgovini v okviru MERCOSURA, EU-ja in azijskih držav. Mehika lahko odpre vrata za največje mednarodne trge, ampak jo omejujejo socialne, politične in ekonomske nezadostnosti.

K. T.