Foto:
Foto:
Druga godba
Druga godba letos ponovno vabi v Cankarjev dom in Križanke. Foto: Spletna stran festivala
Benat Achiary
Benat Achiary Trio prihaja v Križanke zadnji dan letošnje Druge godbe.

Vsi, ki delajo Drugo godbo, so polno zasedeni že od sredine februarja, najtežje je bilo marca in aprila, maja pa že nekoliko lažje dihajo, saj so nastopi 15 glasbenih izvajalcev, ki letos prihajajo v Slovenijo, že potrjeni. Da bi le še vreme pokazalo prijaznejši obraz, si želi Bogdan Benigar, direktor festivala Druga godba.

Za Drugo godbo bi lahko rekli, da je nekakšen vsakoletni uvod v poletno dogajanje v Ljubljani in letošnja je že 22. Kako danes vidite njene oziroma vaše začetke?

Moram reči, da se ne počutim dosti drugače kot takrat, ko sem začel. To je bilo leta 1993. Še vedno je prisoten entuziazem in zdi se mi, da mi z Drugo godbo uspeva vzdrževati psihično kondicijo, ki jo potrebujem za delo, s katerim se ukvarjam, prinaša mi tisto veselje, ki mi med letom manjka. Festival je vedno neko posebno občutje in zato mnogi moji znanci, kolegi delajo festivale tako rekoč do smrti, saj se pač s tem okužijo in težko je izstopiti iz tega in teh občutkov, ki se dogajajo enkrat letno.

Vam je kakšno leto ostalo še posebej v lepem spominu?

Težko rečem, ker se vsako leto zgodi nekaj zelo dobrega, poleg tega se vzpostavljajo stiki z glasbeniki. Mogoče mi je bilo najbolj pri srcu, vsaj glede na to, kar se mi je dogajalo kasneje v življenju, gostovanje kolumbijske glasbenice Totó La Momposina, ki me je povabila v Kolumbijo, kjer sem nato spoznal njihovo glasbeno sceno.

Koliko mesecev prej začnete organizirati festival?

Potrebno je ločevati programski in organizacijski del. Organizacijski del naslednjega festivala se začne, ko je končan "tekoči" festival, januarja pa se začnejo resne priprave. Programski del pa je bolj odprt. Ne delamo le za naslednji festival, ampak hkrati, recimo, ko smo delali program za 2006, smo ga delali tudi že za 2007, ker se pač določene stvari ne izidejo tako, da bi lahko imeli tisto leto izvajalce, ki bi jih želeli. Elizo Carthy smo tako recimo letos dobili po nekaj letih dogovarjanja.

Koliko ljudi pa vam pomaga pri organizaciji?

V pisarni Druge godbe je le moja asistentka Nataša Božič, pomaga pa še Suzana Golubov, in sicer nekaj mesecev pred festivalom kot vodja promocije.

Letos ste v Ljubljano pripeljali glasbenike s štirih celin. Kako se odločate, koga boste povabili?
Imamo več kriterijev. Osnovni je, da delujemo znotraj programskega odbora, v katerem smo sedaj trije člani. Vsak od nas prinaša informacije, ki jih zbere ali na koncertih ali s poslušanjem albumov, prebiranjem časopisov in podobno. Glavno vlogo imam jaz, saj največ hodim v tujino na različne sejme, festivale ... Zato tudi največ vidim. Imamo pa seveda še druge ljudi, ki se spoznajo, imajo dobre reference in nam predlagajo določene stvari. Sklop vsega tega pa je nato podlaga za glasbeni program.

Najbrž veliko obiskujete festivale s podobno glasbeno usmeritvijo. Ali se tam omejite le na vlogo poslušalca?

Seveda je vse precej subjektivno. Če meni nekaj ni všeč, potem bi bilo malo nesmiselno, da bi vodja festivala angažiral glasbenike, ki mu niso pri srcu. Če delaš tak festival, moraš biti zraven s srcem. To je podlaga za uspeh. Ni pa nujno, da vidimo prav vsakega izvajalca v živo. Včasih se pustimo presenetiti in se za nekoga odločimo na podlagi zbranih informacij. Smo pa precej prepričani, da bo stvar uspela, in večinoma se to tudi zgodi.

Na vprašanje, kateri so vrhunci letošnje Druge godbe, bi verjetno težko odgovorili. Boste vseeno poskusili?
Festival ni med največjimi v Evropi. Petnajst izvajalcev je bilo skrbno izbranih izmed "nešteto ponudb", tako da za vsakim izvajalcem stojimo. Težko bi rekel, ampak Susana Baca in Habib Koite sta najbolj znani imeni, seveda tudi Seun Kuti. Meni pa so vedno pri srcu manj znane in za naš prostor nove stvari, tako da bo moj vrhunec verjetno zadnji večer. Benat Achiary je zame eden najboljših pevcev na planetu in pa udarna skupina Dupain – to je nekaj, kar je bila od samega začetka značilnost Druge godbe, da je prinašala nove vsebine, in Dupain to prav gotovo so.

Se vam zdi, da zanimanje za "glasbe sveta" sicer pri nas še vedno raste?
Zadnja leta je bilo stabilno, tu mislim na obisk festivala Druga godba, tako da ne bi mogel reči, ali raste ali ne. Tudi obisk drugih koncertov, recimo v Cankarjevem domu, dokazuje, da je občinstvo, ki hodi na tovrstne koncerte, stabilno. Se pa malo bojim, da upada zanimanje pri mlajših, pri študentski populaciji, ki je v preteklosti bila bolj radovedna kot danes, mladi pa so danes tudi manj neodvisni, kot so bili, saj so bolj pod vplivom medijev in manj razmišljajo s svojo glavo, kot so včasih.

Tudi v Sloveniji je že kar nekaj večdnevnih festivalov, kjer glasbeniki igrajo praktično ves dan, obiskovalci pa za nekaj dni dom zamenjajo za šotor, saj so ti festivali praviloma našli prostor stran od velikih mest. Ste kdaj razmišljali, da bi se Druga godba "preobrazila" v podoben festival?
Nikoli nismo imeli ideje, da bi moral biti festival Druga godba dokončno v Ljubljani. V to so nas vedno prisilile okoliščine, torej predvsem sofinanciranje festivala. Dokler bo mesto Ljubljana naklonjeno Drugi godbi in ga bo prepoznavalo kot enega najpomembnejših kulturnih dogodkov v mestu, skoraj nima smisla, da bi šli ven iz Ljubljane. V nekem idealnem razpletu pa se ponuja možnost, da bi imela Druga godba dva ciklusa, torej da bi imela festival v Ljubljani in morda glasbene dogodke še kje drugje. Ampak zaenkrat so to samo želje. Potreben je drugačen način razmišljanja, zlasti kar zadeva financiranje kulture, ki je še vedno vezano predvsem na javne zavode, neodvisni producenti pa so v precej slabšem položaju, čeprav jim zakon omogoča enakovrednost. A bojim se, da se to v bližnji prihodnosti še ne bo zgodilo.

Kot prizorišči Druge godbe sta se ustalila Cankarjev dom in Križanke. Se vam zdi, da se občinstvo za koncerte odloča tudi glede na prizorišče?
Absolutno. Mislim, da veliko ljudi, ki hodijo v Cankarjev dom, ne pride na Drugo godbo ravno zato, ker nimajo zagotovljenega sedeža. V Cankarjevem domu pač vedno vedo, kje bodo sedeli, na kakšen način bodo uživali ... Temu bi rekel zdrava konservativna publika, ki pa ji manjka radovednosti, da bi si glasbo želeli slišati tudi na drugačen način. Velik del občinstva Druge godbe pa ne hodi v Cankarjev dom, saj so Križanke odprt prostor, kjer lahko dihajo in glasbo zaužijejo na način, ki se jim zdi primernejši.

Koliko obiskovalcev se vsako leto udeleži Druge godbe?

V zadnjih letih smo imeli 4.500 do 6.000 prodanih vstopnic, letošnja sezona pa kaže, da bo bolj trda, kar zadeva obisk.

Kakšno sploh je vaše ciljno občinstvo?
Lahko povem po sebi in kako sem jaz prišel do Druge godbe. Predvidevamo, da nekaj glasbenega predznanja občinstvo verjetno večina že ima, predvsem pa se mi zdi, da je stvar tudi generacijska in se prenaša s staršev na otroke. Občinstvo Druge godbe je tisto, ki je radovedno. To so ljudje, ki se radi pustijo presenetiti, ker naš program prinaša nove, manj poznane vsebine. No, manj poznane so zlasti, ker so manj prisotne v medijih. Vendar pa gre za neko medsebojno zaupanje, druži pa nas odprtost in svobodomiselnost.

Kakšni so vaši načrti za prihodnja leta?
Letos nam potečeta obe pogodbi o sofinanciranju iz javnih sredstev, zato bo prva naloga, da se ustrezno pripravimo za naslednji razpis, na katerem bomo, upam, prepričali strokovno komisijo, da si zaslužimo še več kot do zdaj. To bi bila lepa popotnica, da bi poskušali nadgrajevati ponudbo festivala, saj bo v nasprotnem primeru vse postalo preveč samoumevno in bojimo se, da bi bil to slab znak za občinstvo. Dokler pa bo pri občinstvu zanimanje, bomo festival prav gotovo delali.

Kdaj pa si boste prvič malo oddahnili?
Glede na to, da sem zaposlen v Cankarjevem domu, me po Drugi godbi čaka še priprava Jazz festivala, julija in avgusta pa bo morda malo več časa za oddih. Po samem festivalu Druga godba je sicer na vrsti še "tečni" del, torej treba je napisati poročila, zaključiti računovodske stvari in podobno. Kar se tiče programa, pa se 30. maja festival hkrati konča in začne, zlasti če je vse dobro pripravljeno in odvisno le še od vremena in odziva občinstva.

T. T.