Tako kot lani bo ta potekal en večer, na njem pa se bodo na odru zvrstili številni priznani pevci, ki jih ne povezujemo nujno s šansonom, na primer Nuša Derenda, Oto Pestner in Anžej Dežan. Čeprav si kt šansonjerje največkrat predstavljamo malo starejše pevce, ki jih je življenje že dodobra obklesalo, pa se Mavričeva ne strinja s tezo, da so najboljši šansonjerji glasbeniki v zrelih letih; najpomembejša se ji zdi dobra interpretacija - šele ta prepriča poslušalstvo, je dejala organizatorica koncerta, ki ga bodo ljubljanske Križanke gostile 11. junija.

Po kakšnem ključu izbirate nastopajoče?
Ne gre za kakšen poseben princip. Vsako leto rdečo nit dogodka izdelava in se dogovoriva skupaj z mojim prijateljem in s stalnim sodelavcem, scenaristom Markom Vezoviškom. Letos bo vse skupaj malce bolj obarvano s sentimentom preteklosti in krajšim poklonom pokojni Majdi Sepe. Izbor nastopajočih potem sledi scenariju oziroma zgodbi, ki jo želimo povedati. Obenem pa stalno sledim novitetam. Po Evropi iščem posebneže, kot je na primer letošnja gostja iz Francije, ki je od petega leta dalje z očetom nastopala po pariških ulicah, kasneje diplomirala na Sorboni, danes pa se posveča predvsem klasičnemu šansonu iz obdobja med obema vojnama, ali pa brskam med izvajalci z izrazito odrsko karizmo, ki se s šansonom ukvarjajo povsem na sodoben način, ki temelji na izrazito poetičnem besedilu. Takšna je bila na primer naša gostja Corine Milian.

Ko gre za naše izvajalce, je, žal, izbor mnogo težji , saj kadar govorimo o šansonu, govorimo o deficitarni glasbeni zvrsti. Zelo redko se pojavljajo nova imena. La Vie en Rose naj bi bil v osnovi namenjen ravno novincem. Ti pa so redki. Zato večkrat kombiniramo program z že uveljavljenimi imeni, tudi z imeni iz sveta popevke, ki predstavijo že kakšen ponarodeli oziroma vsem znan šanson v novi preobleki s povsem drugačno in izvajalcu svojstveno interpretacijo. K temu me je spodbudila moja zbirateljska strast. Doma imam na primer 24 različnih izvedb šansona J. Brela - Ne Me Quitte Pas. Izrazit šanson, ki so ga peli v vsemogočih glasbenih stilih, pa še vedno ostaja šanson. Šanson si lahko privošči zelo pestro paleto glasbenih izrazov.

Vsako leto najdemo med nastopajočimi ime, ki ga ne povezujemo ravno s šansonom. Kako to, da ste letos na primer povabili Anžeja Dežana?
Predvsem iz že omenjenih razlogov. Če ste opazili, sem povabila tudi Nušo Derenda in Ota Pestnerja, ki prav tako nista šansonjerja. So pa zato vsi trije izjemni pevci, ki bodo že tako lepemu večeru s svojo interpretacijo dodali še nekaj smetane na vrh torte. Letošnji koncept je takšen, da se dotika tudi zlatega obdobja slovenske popevke, ko so se pisala zares vrhunska besedila, in to pesnikov, kot so na primer Gregor Strniša, Svetlana Makarovič, Elza Budau …

Anžej je na Bitki talentov pri Mariu izredno zanimivo interpretiral Sepetovo skladbo Med iskrenimi ljudmi, ki jo osebno uvrščam med šansone, postala pa je prava ljudska popevka. In ker se bomo dotaknili tudi spomina na Majdo, sem ga z veseljem povabila k sodelovanju. Mimogrede, Anžeja poznam drugače kot večina slovenske javnosti. Anžej je izjemen ljubitelj in poznavalec šansona. Še preden je začel tekmovati v Bitki talentov pri Mariu, ko je bil še povsem neznan srednješolec iz Celja, me je poklical v Café Teater njegov profesor francoščine in me poprosil, če bi lahko njegov učenec naredil z menoj intervju za seminarsko nalogo na temo šanson. Bila sem presenečena, da še ne sedemnajstletnega otroka kaj takega sploh zanima. Opravila sva kratek intervju, kar prek elektronske pošte, in bila sem izjemno presenečena, kajti postavil mi je nekaj zelo zahtevnih in natančnih vprašanj, ki so kazala na njegovo precejšnje znanje o sami zgodovini šansona. V nadaljevanju je njegova seminarska naloga dobila prvo nagrado na državni raziskovalni ravni!

Ko mi jo je poslal v branje, skoraj nisem verjela, da je mogoče, da je kaj takega sposoben narediti fant njegovih let. Še preden je odšel na Evrovizijo, je v Splitu dobil prvo nagrado na frankofonskem festivalu šansona za mlade. Mednarodno žirijo je navdušil s svojo interpretacijo. Fant je nedvomno talentiran in zelo razgledan.

Na La Vie en Rose se bo zvrstilo 14 nastopajočih. Ali se vam zdi, da bo imel vsak dovolj časa za vsaj osnovno predstavitev?
En šanson je že osnovna predstavitev. Na odru se nimaš pred čim skrivati. Si ali pa nisi. In to je jasno takoj. Sicer pa menim, da osnovnim predstavitvam služijo klubski večeri, kjer se interpreta doživlja intimno. Tako se ga tudi najlažje spozna. Nekdo, ki nastopanja še ni vešč, lahko na odru Križank dobesedno zmrzne. Za tak nastop potrebuješ vendarle že malce več kilometrine.

Letos se na oder vračate kot voditeljica prireditve. Ali je to za vas posladek ali dodatno delo?
Izraz gostiteljica mi je bližji. Ne gre za golo napovedovanje, ampak za večer s konceptom oziroma za manjšo predstavo. Vodenje v smislu napovedovanja me ne zanima. Za kaj takega potrebuješ drugačno vrsto znanja, ki pa ga jaz nimam. Zato svoj prispevek k La Vie en Rose jemljem kot čisto užitkarstvo, ki si ga po tolikih letih dela lahko privoščim. Zelo se veselim bližajočega se koncerta. Lepo bo, romantično in v glasbenem smislu, zelo pestro.

V katero smer nameravate širiti festival - privabiti še več tujih gostov ali poiskati več domačih glasbenikov? Ali je širitev sploh vaš namen?
Bomo videli, kaj bo prinesel čas. Publiko za zdaj še privajamo in vzgajamo. V prihodnje imam namen več pozornosti posvetiti tujcem, vendar to ne pomeni, da bom preskočila naše izvajalce. Izkušnje so pokazale, da je pravzaprav škoda, da se tujci predstavijo zgolj na kratko. Moj osnovni koncept je bil spodbujati domačo glasbeno sceno, vendar so vsako leto tujci tako navdušeni, da jim je neskončno žal, da niso mogli pokazati več. Slovenska publika je zelo hvaležna in jih vsakokrat očara. Mislim, da bi si to želeli tudi obiskovalci. Letos se nam bo pridružila zelo cenjena češka pevka in igralka, Svetlana Nalepkova, ki je igrala naslovno vlogo v muzikalu Piaf in kasneje tudi Marlene Dietrich. Žal mi je, da bo zapela le en šanson, a tako je za zdaj, v prihodnje bom vsekakor tujcem posvetila nekoliko več pozornosti.

Zakaj ste Dneve šansonov, "predhodnika" La Vie en Rose, skrčili na "samo" en koncert?
Razlog je povsem finančne narave. Težko je za šanson pridobivati sponzorje. In ker sem bila letos na porodniškem dopustu, mi ni uspelo pridobiti dovolj sredstev. Sliši se banalno, a je kruta resničnost takšna, da za La Vie en Rose v Café Teatru garamo vse leto. Lani smo gostili slavno igralko in pevko Milvo. Vsako leto si takšnih izletov preprosto ne moremo privoščiti.

Ali bi si upali podoben koncert pripraviti tudi drugje v Sloveniji ali je "kritične mase" drugje enostavno premalo?
Bi. V Mariboru, na festivalu Lent, tu pa se zgodba že konča. Slovenija je majhna.

Kdo je bil do zdaj najboljši slovenski šansonjer in kdo je trenutno najsvetlejša zvezda na slovenskem nebu šansona? Kako utemeljujete svojo izbiro?
Ježek. Primerjava vsakogar od nas z njim sicer ni povsem hvaležna, saj gre za tako specifičnega interpreta in ustvarjalca, da se mu bo tudi v prihodnosti težko sploh kdo približal. Pač nismo Francija s svojo Piaf, Aznavourjem, Brelom ali Montandom. Imamo pa zato Jureta Ivanušiča, Predina, Mlakarja, Meri Avsenak, Tomaža Pengova, Janija Kovačiča, Janeza Škofa s Čompami in konec koncev tudi Vito Mavrič in še bi lahko naštevala. Utemeljitve pri naštetih so najverjetneje že samoumevne?

Kakšen se vam zdi dober šanson?
Ni dobrega šansona brez dobrega interpreta! Ta je v absolutnem ospredju! Še tako dobro besedilo se lahko ponesreči, če nekdo sploh ne ve, kaj poje in o čem pripoveduje.

Bi se strinjali s trditvijo, da so najboljši pevci (in avtorji) šansona glasbeniki v zrelih pevskih letih in ne novinci na glasbenem prizorišču?
Ne, nikakor. Primerjava, ki jo bom navedla, je sicer zelo preprosta, a morda ravno zato najlažje razumljiva. Hamletovo Ofelijo po navadi igrajo mlade igralke, ki za seboj še nimajo dvajsetletne kariere in temu primerne igralske rutine. Niti za to ne potrebujejo lastnih tovrstnih izkušenj, da bi tragičnost situacije lažje podoživljale in jo zaradi tega morda prepričljivejše odigrale. Tako je tudi pri šansonjerju ali šansonjerki. Če izhajam iz sebe, lahko rečem, da se sedaj, ko se že skoraj počasi poslavljam od odrske kariere, v svoji koži počutim najbolje. Imam dobro doto znanja, odrske kilometrine in izkušenj v vseh pogledih. Tako osebnih kot profesionalnih.

A to ni vse. Morda sem ravno zaradi tega izgubila tisti prvi žar, ki ga je sposoben oddajati le popolnoma mlad, še čist in naiven ustvarjalec. Tisti, ki misli, da mora na odru še zares umreti, da bi prepričal sebe in gledalce oziroma poslušalce. Jaz danes znam umreti na odru tako, da poslušalca spreleti srh, in ostati cela. Mlad, predan in morda še nevešč človek pa tako, da človeka s svojo čisto energijo fascinira in popolnoma prevzame. Tako kot otroški nasmeh ali pogled, ki je še čisto nedolžen, naiven, predan, neposreden in te ravno zaradi tega tako močno prevzame. Mlad človek lahko izjemno močno podoživlja čustva na odru, ne zna pa jih morda podajati tako, da bi mu pri tem povsem verjeli, ampak vse skupaj bolj ali manj deluje odigrano. Vendar, odlično in impresivno odigrano. Lahko gre za malenkost, kot je gib roke, kako stoji na odru, kakšen izraz ima na obrazu, kako izgovori ali zapoje verz …To pa je za začetek že veliko. Vso preostalo rutino pridobiš s časom, nekateri pa ta talent preprosto prinesejo s seboj na svet. Samo nečesa se ne moreš naučiti … Temu rečemo karizma. Nje ne moreš pridobiti z izkušnjami ali zrelostjo let. Karizmo imaš ali pa nimaš. V tem se med seboj razlikujejo dobri in vrhunski umetniki. In tukaj leta ne igrajo nobene vloge.

Ali to velja tudi za poslušalstvo?
Ne. Publika gre vedno v korak s tistim, ki jo prepriča.

M. T.