Po "brvi", ki je od prve častne vrste vodila do odra Gallusove dvorane, sta prišla v elegantni črnini, ki ustreza eleganci njunih stvaritev. Teh se je od diplome leta 1981 nabralo že veliko: Osnovna šola v Višnji Gori, ureditev Dvornega trga, Cankarjevega in Hribarjevega nabrežja Ljubljanice, poslovna stavba Linde, adaptacija stolpnice na TR 2 - NLB, d. d., most v mestu Sacile … Svojega poklica arhitekta nista strogo zamejila. Odprtih rok sprejemata projekte načrtovanja samostojnih objektov, adaptacije, projekte, ki "neodločno" hodijo po meji med oblikovanjem in arhitekturo, spopadata pa se tudi z morda najbolj "zahrbtnimi" nalogami, urbanističnimi ureditvami. Zahrbtnimi zato, ker odločno vplivajo na funkcioniranje celotnega mestnega tkiva oziroma "bitij", ki se klatijo po njegovem ožilju.

Čeprav sta v več kot dveh desetletjih nanizala vrsto več kot le skromne pohvale vrednih projektov, ju je odbor Prešernovega sklada tokrat nagradil za dosežke v zadnjih dveh letih. Bodimo bolj določni. Nagrado sta Vesna in Matej Vozlič prejela za večnamensko športno dvorano v Medvodah, policijsko postajo v Mostah in za prenovo lokala Opera bar v Ljubljani.

Ustvarjate že več desetletij, nagrado pa ste dobili za dosežke v zadnjih dveh letih. Tudi sami menite, da ste ravno v tem obdobju izkazali najvišjo kakovost, izraznost in izvirnost svojega dela?
Matej Vozlič: To je težko vprašanje. Ko človek ustvarja, se neprestano razvija in vedno si zastavi visoke cilje. V tistem trenutku, ko nekaj dokončaš, misliš, da je to na najvišji ravni, ki si jo trenutno sposoben doseči.

Mislim, da se nama je v zadnjem času posrečilo narediti nekaj stvari, ki so bile opažene. Pa mislim, da niso bile le te tri stvari (prenova Opera bara, policijska postaja v Mostah, športna dvorana v Medvodah), ki so bile omenjene, vzrok za to nagrado. Veliko sva se ukvarjala z Ljubljano, sva avtorja ureditve nabrežij Ljubljanice, Gornjega trga in drugih mestnih objektov in interjerjev, ki so bili opaženi. Mislim, da je ta nagrada vseeno posledica enega daljšega obdobja.

Morda menite, da bi tudi katera izmed vaših starejših realizacij zaslužila tako visoko priznanje?
Matej Vozlič: Skozi svojo kariero sva poskusila že veliko stvari in jih uspela tudi realizirati. Na nekatere sva prav ponosna, na nekatere bi bila še bolj, če bi bile okoliščine ugodne za njihovo realizacijo.

Katero področje vaše dejavnosti - samostojni objekti, prenove, interjerji, urbanistične ureditve - je tisto, na katerem ste po vašem mnenju najbolj presegli povprečje? In kjer se tudi najlažje in najbolje izrazite?
Vesna Vozlič: Zelo težko je govoriti o svojem delu. Lahko pa rečem, da sva bila letos zelo presenečena, ko sva dobila nagrado za interjer leta (Vzrok za nagrado je bila prenova lokala Opera bar. op. P. B.), ki jo podeljujejo dizajnerji. Arhitekti in dizajnerji gledamo na stvari različno. Kje je meja med dizajnom, arhitekturo, zunanjim prostorom, je zelo težko reči, še posebej, če ustvarjaš tako kot midva.

Danes je podelitev najvišjih nagrad s področja kulture. Arhitektura je na neki način mejno področje, saj je obenem tudi tehnična stroka. Kako vi sami vidite svojo dejavnost arhitekta in oblikovalca, kot popolnoma umetniško ali tudi kot deloma tehnično?
Matej Vozlič: Vsem zgradbam, prostorom, ki nas obdajajo in ki so ustvarjeni s človekovo voljo, bi lahko rekli arhitektura. Vsemu grajenemu okolju pravzaprav. Pa vendar to ni povsem tako. Zgradba mora imeti nekaj več. Avtor mora biti sposoben svoji stavbi dati še nekaj več kot samo uporabnost. Šele takrat lahko začnemo govoriti o arhitekturi. Prava arhitektura z veliko začetnico naj bi bila seveda tudi kultura. Presežki v grajenem, urbanem okolju, lahko tudi v interjerju in dizajnu, so potem lahko tudi kulturni objekti.

Načrtno razvijate lasten arhitekturni slog, izraz ali vsakokratno oblikovalsko in arhitekturno rešitev prilagodite situaciji, v kateri ustvarjate?
Matej Vozlič: Zagotovo ima vsak ustvarjalec svoj rokopis. Brez tega verjetno ne gre. To je tisto, kar ga potem umešča v področje kulture. Midva se sicer s tem ne ukvarjava načrtno. Raje se ukvarjava z vsako nalogo posebej, in to temeljito. Od vsakega novega začetka. Ni nobene vnaprejšnje strategije, načrta, kako bomo plasirali določene elemente samo zato, da bo potem delo opaženo.

Ravno nasprotno. Ko dobimo nalogo, ki je po navadi zelo kompleksna in zapletena, se je treba z njo zelo intenzivno ukvarjati. Treba je raziskati celotno okolje, vse dejavnike, ki bodo vplivali na objekt. Vsak posamezen projekt je sestavljen iz veliko različnih elementov (zasnova, statika, inštalacije …), ki morajo biti vsak zase perfektno izvedeni. Za najino posebno zadoščenje pa se potem ukvarjava še s končno podobo, in to toliko časa, dokler nisva povsem zadovoljna. In ravno tukaj nastaja tisto polje, na katerem lahko delo preskoči v umetniško delo.

Leto 2007 je tudi Plečnikovo leto. Je arhitektura Jožeta Plečnika tudi v vašem razvoju imela pomembno vlogo? Ali pa ste morda ubrali pot tistih slovenskih arhitektov, ki so se načrtno izogibali "spogledovanju" s Plečnikom?
Vesna Vozlič: Plečnika sva raziskovala in ga skušala razumeti že kot študenta pa tudi še pozneje. Gledati in razumeti, kaj je s svojimi realizacijami Plečnik naredil, sva se pravzaprav naučila na Dunaju. Bila sva presrečna, ko sva kot mlada arhitekta dobila prve naloge in sva začela v resnici delati nekako ob njem, ob njegovih projektih. To velja za najine projekte ureditve nabrežij, ki so v bistvu tudi kontinuiteta s Plečnikovim delom, projektom ureditve celotne Ljubljane.

Od Plečnika smo se učili. Nismo se učili njegovega likovnega izraza, ne njegovih krasnih betonov, odlitih kapitelov … Učili smo se tega, kaj je Plečnik pravzaprav hotel narediti s prostorom. Pomemben je Plečnikov kontekst razmišljanja, uporaba vseh arhitekturnih elementov v službi celote, ki se nama zdi tako zelo izjemna, v resnici pedagoška. Tukaj, v Sloveniji, imamo arhitekti veliko srečo, saj lahko, če imamo voljo in koncentracijo, ta Plečnikov jezik odčitamo.

Polona Balantič