Grabus je bil za muftija Islamske skupnosti v Sloveniji imenovan maja letos. Foto: RTV SLO
Grabus je bil za muftija Islamske skupnosti v Sloveniji imenovan maja letos. Foto: RTV SLO

Do zdaj nismo ugotovili niti enega primera prepovedi opravljanja verskih obredov.

Grabus z aktualno ljubljansko županjo Danico Simšič
Grabus je razočaran nad šikaniranji pri pridobivanju dovoljenj za izgradnjo kulturnega in verskega centra v Ljubljani. Foto: RTV SLO

Popolnoma se zavedamo zgodovinske in kulturne vloge Katoliške cerkve.

Nekatera mesta po Evropi so zemljišče za gradnjo džamije podarili.

Nekateri novinarji skušajo vprašanje gradnje islamskega kulturnega centra povezati z ekstremističnimi idejami.

Saj tudi Jezus ni kriv za pomor na stotine muslimanskih civilistov v Srebrenici.

Kulturne razlike je mogoče premagovati samo z medsebojnim spoštovanjem in stalnim dialogom.

Tako islam kot krščanstvo sta monoteistični verstvi, ki skušata dokazati svoj prav na Zemlji.

Grabus se v intervjuju za MMC čudi, kako je islamska vera v Evropi še vedno razumljena kot nekakšen tujek, pa čeprav je na tej celini že dolga stoletja. Na nerazumevanje pogosto naletijo tudi slovenski muslimani, ki imajo težave predvsem pri načinu pokopa svojih svojcev, pa tudi pri razumevanju njihovih različnih prehranjevalnih navad. Grabus sicer ceni objektivnost slovenskih medijev, a ga moti, da nekateri novinarji islam prikazujejo predvsem v povezavi s terorizmom. Ta nima zveze z nobeno vero na svetu, še dodaja.

Kaj vse obsega vaše delo in kakšne cilje ste si zastavili pri vodenju slovenske skupnosti muslimanov?

Kot mufti skrbim za versko življenje muslimanov v Sloveniji, nadziram delo imama, verouk in vse, kar je v zvezi z verskimi dejavnostmi. Delo predsednika mešihata pa obsega administrativne posle, skrb za delovanje Islamske skupnosti, izboljšanje njenega položaja v družbi in razvoj novih dejavnosti itd.

Moj cilj je, da bi Islamska skupnost (IS) v Sloveniji rešila odprta vprašanja z državo, se pravi da bi podpisali sporazum o pravnem položaju Islamske skupnosti v Sloveniji. Prav tako želim, da bi Islamska skupnost postala spoštovana verska skupnost v družbi in da v času, ko v Evropi potekajo razprave o islamu in muslimanih, pozitivno prispevamo k reševanju odprtih vprašanj, ki so pomembna za družbo, v kateri živimo.

Koliko muslimanov živi v Sloveniji in kako se je gibalo njihovo število v zadnjih 15 letih?

V Sloveniji živi okoli 47.000 muslimanov, čeprav natančno število muslimanov, ki imajo v državi začasno bivališče, ni znano. Zadnjih petnajst let so se na Balkanu dogajali prelomni dogodki, nekateri med njimi pa so vplivali tudi na število muslimanov v Sloveniji. Večina muslimanov v Sloveniji pripada sunitskemu obrazcu verovanja.

Ali po vašem mnenju slovenska zakonodaja dovolj ščiti pravice islamske verske skupnosti in ali vam dopušča svobodno izvajanje vseh verskih obredov? Kaj bi spremenili oz. dopolnili?

Slovenski zakonodajni red upošteva evropski model o enakopravnosti vseh religij. Do zdaj nismo ugotovili niti enega primera prepovedi opravljanja verskih obredov. Islamska skupnost je v Sloveniji prisotna že več kot stoletje, to zgodovinsko obdobje pa bi ji moralo dati pravo vrednost, vendar pa ostaja edina tradicionalna verska skupnost v Sloveniji, ki z državo še ni podpisala sporazuma o pravnem statusu. Seveda svoj del odgovornosti nosijo tudi ljudje v IS-ju, ki niso bolj vztrajali pri sporazumu.

Muslimani imajo, recimo, veliko težav pri reševanju vprašanja pogrebov vernikov, ki so v Sloveniji živeli vse življenje, pa na pokopališčih še vedno ni grobov, ki bi omogočali pokop po muslimanskih običajih. To vprašanje je še posebej pereče v Ljubljani, medtem ko so v Mariboru in na Jesenicah stvari boljše. Prav tako sem v zadnjih dneh prejel več pisem posameznikov z različnih koncev Slovenije, ki plačujejo RTV-naročnino, in me sprašujejo, zakaj na programu javne televizije ni muslimanskega verskega programa. Pogosta so tudi pisma, v katerih se verniki pritožujejo, da v različnih ustanovah ne morejo dobiti prehrane, ki bi ustrezala njihovemu verovanju. Skratka, teoretično izhodišče zakonodaje je eno, praktična uporaba pa nekaj drugega.

Mnogi tudi menijo , da je zavlačevanje s pridobivanjem dovoljenj za gradnjo Islamskega kulturnega in verskega centra v Ljubljani resno kršenje verskih pravic muslimanov v Sloveniji.

IS pa je odločen, da vse svoje dejavnosti realizira v skladu s pozitivnim pravom Slovenije in da strpno gradi svoj položaj v slovenski državi in družbi.

Kakšni so vaši odnosi s pripadniki drugih verskih skupnosti v Sloveniji, predvsem s Katoliško cerkvijo? Bi bili odnosi lahko boljši, in če, na katerih področjih?

Odnosi IS-ja z drugimi verskimi skupnostmi so v glavnem korektni. Popolnoma se zavedamo zgodovinske in kulturne vloge Katoliške cerkve v slovenski družbi. Odnosi med IS-jem in Katoliško cerkvijo so v glavnem omejeni na občasna srečanja ob pomembnejših dogodkih ali pri posvetovanju glede vprašanj splošnega družbenega interesa v Sloveniji.

Menim, da bi bilo nujno treba začeti izobraževalne programe, s pomočjo katerih bi spoznali drug drugega, ali pa vsaj organizirati občasne tribune, na katerih bi govorili o skupnih in različnih pogledih glede vprašanj, ki so pomembna za celotno slovensko javnost.

Kako daleč so trenutno postopki v pripravah na začetek del pri gradnji verskega in kulturnega centra v Ljubljani? Zakaj menite, da so postopki tako dolgotrajni?

Gradnja islamskega kulturnega centra v Ljubljani je pogoj, brez katerega ni resnega razvoja Islamske skupnosti v Sloveniji. Upal sem, da je dovolj evropske zrelosti za dokončno odločitev za prodajo zemljišča, na katerem naj bi gradili center. Na žalost pa je vprašanje spolitizirano, mnogi pa so v tem videli celo priložnost, da pridobivajo točke na bližajočih se lokalnih volitev.

Zemljišče, na katerem bo stal islamski center, bo prodano po tržni ceni, mi pa bomo morali to dobro plačati. Nekatera mesta po Evropi so zemljišče za gradnjo džamije podarili, sam pa vem, da o čem podobnem v Ljubljani ne moremo niti sanjati. Prav tako vem, da obstaja na stotine ljudi, ki so kot muslimani dali svoj prispevek k razvoju Ljubljane in Slovenije. Zakaj ne moremo dobiti lokacije, je vprašanje za tiste, ki so za to odgovorni, sam pa za to nisem pristojen.

Doslej se je spremenilo že več lokacij, na katerih naj bi gradili, nekateri predlagajo, naj začnemo spet iskati drugje. A če ne obstaja volja za rešitev vprašanja, potem je mogoče najti na desetine razlogov kot opravičilo, in vsi bi bili lahko v skladu z zakonom. Gradnja džamije je dobro delo, denar za džamijo bodo dali vsi ljudje, ki verjamejo, da bo to mesto, na katerem bodo lahko prakticirali svojo verovanje. Bo pa to tudi mesto povezovanja islama s krščanstvom in z drugimi religijami v Sloveniji.

Kakšno mnenje imate o slovenskih medijih, kakšna je njihova vloga pri spodbujanju nestrpnosti do islama, tudi glede na dogajanja v muslimanskih državah po svetu?

Glede na to, da sem deset let delal kot sodelavec na Radiu BiH in TV Sarajevo, napisal pa sem tudi več člankov, kako zahodni mediji dojemajo vprašanje islama in muslimanov, se mi zdi ta problematika pomembna in in mi je blizu. Vtis imam, da so slovenski mediji v informativnem programu dovolj objektivni, čeprav pogosto ne spoštujejo načela, da je treba o nekem dogodku imeti najmanj dva vira.

Zaskrbljen sem nad tem, da nekateri novinarji skušajo vprašanje gradnje islamskega kulturnega centra v Ljubljani povezati z ekstremističnimi idejami. To je zloraba medija v zelo negativnem kontekstu. Pričakoval sem, da se bodo slovenski intelektualci na to odzvali, da bodo novinarska združenja izražala svoja stališča do tega.

Kako slovenski muslimani gledate na islamski fundamentalizem in ali je mogoče njegovo prisotnost zaslediti tudi v Sloveniji?

Fundamentalizem je fenomen, pred katerim ni imuna nobena religija. Sam sem zagovornik in praktikant islama, za katerega je Mohamed dejal, da je najboljši, to je srednja pot.

Zame je popolnoma nesprejemljivo pripisovati religiji kot taki kakršno koli teroristično dejanje ali zlo. Saj tudi Jezus ni kriv za pomor na stotine muslimanskih civilistov v Srebrenici leta 1995.

Kaj so po vašem mnenju razlogi, da nekateri muslimani, ki prebivajo v Evropi že od rojstva, iščejo izhod v fundamentalizmu? Kaj bi po vašem morali storiti evropski voditelji za izboljšanje vezi med tradicionalno krščanskimi in muslimanskimi državami in kaj lahko storijo muslimanski voditelji pri premoščanju kulturnih razlik?

Evropa ima dolgo zgodovino povezav z islamom in muslimani. Na žalost pa mnogi še vedno menijo, da je islam v Evropi tuja religija. V Evropi prevladujejo trije konceptualni tipi izkušenj z islamom: v Veliki Britaniji je indijsko-pakistanski model, v Nemčiji turški, V Franciji pa severnoafriški.

Kako lahko nekdo od rojstva dalje išče izhod v fundamentalizmu? Jasno je, da ga mora nekdo o tem učiti ali mu vsiljevati takšen odnos. Evropa je tisočletja gradila svoj sistem vrednot, v tem mozaiku pa imajo svoje mesto tudi muslimani. Nima smisla uporabljati srednjeveške retorike in težav speljevati samo na težave religije.

Poglavitne so razlike v ekonomskem pogledu, ki producirajo kulturne in marsikdaj tudi družbene napetosti. Kulturne razlike je mogoče premagovati samo z medsebojnim spoštovanjem in s stalnim dialogom.

Kakšno je vaše mnenje o papeževih izjavah, ki jih je izrekel med predavanjem na univerzi v Regensburgu glede preroka Mohameda? Kako bi glede odnosa do muslimanov primerjali sedanjega in prejšnjega papeža?

Vprašanje preroka Mohameda v zahodni literaturi je zelo pomembno. Obstaja na stotine pozitivnih in negativnih stavkov o njem kot o osebi in poslanstvu. Mohamed je za muslimane brezgrešna osebnost in najpomembnejši lik med množico izbranih ljudi.

Javni govor o drugem obvezuje k spoštovanju različnosti. Sam sem papeževo predavanje, v katerem je govoril o pomenu medverskega dialoga, razumel kot celoto. Pomembno se mi zdi, da se nadaljuje pot Janeza Pavla II., ki je bil predan dialogu in spoštovanju različnosti. Jasno je, da sta tako islam kot krščanstvo monoteistični verstvi in da tako ena kot druga skušata dokazati svoj prav na Zemlji. Vera v Boga pa nas obvezuje, da spoštujemo ljudi okoli sebe ne glede na njihovo vero ali nevero. Sodbo o tem nam bo Bog dal v prihodnjem življenju.

Kakšen je postopek, če želi nekdo sprejeti muslimansko veroizpoved? Je pri nas spreobrnjenih v islam veliko?

Postopek je enostaven, oseba izpriča, da veruje v enega Boga in preroka Mohameda. Nato skuša živeti v skladu z muslimanskim naukom. Veliko je muslimanov, ki svoje vere ne prakticirajo, vendar podobno velja tudi za druge veroizpovedi. Število oseb, ki so prejele islam, ni veliko. Sicer pa je to stvar njihove osebne odločitve.

A. L.

Do zdaj nismo ugotovili niti enega primera prepovedi opravljanja verskih obredov.

Popolnoma se zavedamo zgodovinske in kulturne vloge Katoliške cerkve.

Nekatera mesta po Evropi so zemljišče za gradnjo džamije podarili.

Nekateri novinarji skušajo vprašanje gradnje islamskega kulturnega centra povezati z ekstremističnimi idejami.

Saj tudi Jezus ni kriv za pomor na stotine muslimanskih civilistov v Srebrenici.

Kulturne razlike je mogoče premagovati samo z medsebojnim spoštovanjem in stalnim dialogom.

Tako islam kot krščanstvo sta monoteistični verstvi, ki skušata dokazati svoj prav na Zemlji.