To dokazuje tudi predsednik slovenskega centra PEN in župan občine Trzin Tone Peršak, ki je prepričan, da se tudi književniki pogosto ukvarjajo z isto stvarjo kot politiki. Obe področji se namreč posvečata najrazličnejšimi družbenim vprašanjem in včasih celo vprašanjem civilizacijskih konceptov. Peršak, ki se tudi sam še vedno posveča pisanju, meni, da se Slovenci preprosto morajo več posvečati branju in pisanju, saj to vpliva tako na materialni kot tudi na duhovni razvoj posameznika in s tem tudi družbe, ki ji ti pripadajo.

Kako bi se opisali, kot književnika ali kot politika?
Na neki način je res, da bi se lahko kot oboje. Kot pisatelj bi se opisal kot nekaj, kar je moja osnovna orientacija od mladih let in tudi zdaj se s pisanjem še vedno ukvarjam, čeprav mogoče malo manj kot takrat, ko se nisem tako intenzivno ukvarjal s politiko. V politiko sem prišel tako kot mnogi okoli leta 1988, seveda pa tu mislim na aktivno politiko. V tem sem tudi ostal, ampak se nikoli nisem nehal ukvarjati s pisanjem in se tudi ne nameravam nehati. Zdaj se sicer s politiko ukvarjam predvsem na lokalni ravni, čeprav sem tudi član državnega sveta, a tudi tega ne nameravam opustiti.

Za razliko od marsikoga pa mislim, da to neke vrste dvojno življenje ni tako v nasprotju drugo z drugim, kot se morda komu zdi. Menim, da se v večini primerov tudi pisatelji, zlasti prozaisti in dramatiki, ob teh pa še posebej tisti, ki pišejo esejistiko ali kakšne mejne žanre, v velikem primeru ukvarjajo z isto stvarjo kot politiki. Ukvarjajo se z vprašanjem razmerij v družbi med različnimi družbenimi skupinami, z vprašanji pravic, z vprašanji razvoja, celo z vprašanji nekih civilizacijskih konceptov.

Tudi če pogledamo največje dramatike, kot na primer Goetheja, Shakespeara, pa vse do antičnih dramatikov, je vsebina njihovih del pravzaprav vedno tudi neki družbeni in civilizacijski koncept. Znana je zgodba o Goethejevemu Berlichingenu – tragedija, kjer gre za soočenje dveh junakov, ki zagovarjata dva družbena koncepta.

Bo v skladu s tem potekal tudi vaš drugi mandat na čelu PEN-a?
PEN je seveda organizacija, ki je bila ustanovljena zato, da bi v ozadju nekega družbenega dogajanja, tudi političnega, zagotavljala določen položaj, predvsem pa pravice in svobodo do izražanja ljudi, ki se ukvarjajo s književnostjo, publicistiko, novinarstvom in še čim. Po drugi strani pa da bi tudi literaturi kot eni izmed pomembnih človekovih dejavnosti zagotovila neki status in veljavo v tem družbenem kontekstu. Zaradi tega je pri PEN-u od začetka navzoč ta dialog s politiko in mimo tega pravzaprav ne more. Včasih se celo zgodi, da se do neke mere že skoraj preveč začne ukvarjati s to dimenzijo – samo s problemom svoboščin in pravic. Čeprav je po drugi strani pomembno tudi, da včasih celo nekako pozabi na literaturo.

Kaj menite o ničelni stopnji davka na knjige?
Sam osebno in mislim, da tudi večina v PEN-u, ta koncept zagovarjamo. Tukaj ne gre le za kalkulacije, kot si morda nekdo reče, saj ni važno, ali je davek ali ga ni. Če bi uspeli, da bi država dala toliko sredstev več za književnost, kot jih pobere s tem davkom, bi bil s tem problem že rešen. Menim, da gre za to, da se neki dejavnosti prizna določen status. Če Velika Britanija in tudi nekatere druge države priznavajo književnosti takšen status, pa seveda nimajo nikakršnih problemov s književnim trgom, potem so celo te države spoznale, da je to dejavnost, kjer družba mora pristati na to, da je ne enači z neko drugo dejavnostjo, kot je na primer kozmetična, ki predstavlja bolj ali manj razkošje. Če slovenska politika pravi, da je prihodnost slovenske identitete pravzaprav vprašanje slovenske kulture, zlasti tiste kulture, ki nastaja v jeziku, potem lahko pričakujemo, da bo to dejavnost obravnavala z drugimi merili. Drugače se odreka lastni odgovornosti za nacionalno identiteto, ki pa je odgovornost kulture. Tej kulturi je torej treba dati tudi možnosti za to.

Nameravate v PEN-u pripraviti kakšno posebno akcijo, da bi preprečili 20-odstotni davek na knjige?
Vsekakor, skupaj z Društvom slovenskih pisateljev in tudi drugimi društvi, saj gre tukaj tudi za druge kulturne dejavnosti. Organiziran je bil Kulturni forum, cilj katerega je predvsem spremljati dogajanje v pripravi reform in se odzivati na to. Absolutna dilema, ki ob tem nastane, je, da če že davek je, potem ta ne more biti enak davku na luksuzne proizvode. Moje osebno stališče je ničelna stopnja, če pa že neka stopnja obstaja, je treba vsekakor vgraditi tudi mehanizme, ki bodo učinek tega kompenzirali.

Kakšna je splošna bralna kultura v Sloveniji? Bi ljudje več kupovali knjige, če bi bile cenejše?
Do neke mere gotovo. Mislim, da je napačno predpostavljati, da knjige kupujejo bogati. Po mojem mnenju so pravi kupci knjig v največji meri – ob tem seveda ne mislim na različne akcije časopisov, ki so enkratne in z oglaševanjem povzročijo neki val – predvsem študentje, starši majhnih otrok in v veliki meri tudi upokojenci. Torej tista populacija, ki tudi največ bere. To pa so tudi praviloma tisti deli populacije, ki niso najbolj finančno sposobni, zato je za njih zelo pomembno, ali lahko za isti denar kupijo ali tri knjige ali pa samo dve.

Kar zadeva samo bralno kulturo, menim, da je ta v Sloveniji kar zgledna v primerjavi z nekaterimi drugim narodi. Čeprav je seveda ta trditev tudi dvorezna. Menim namreč, da Slovenci enostavno morajo več pisati in več brati. Poglejmo podatek izpred let, ko je izšlo v Nemčiji na leto 50.000 naslovov knjig, v Sloveniji pa jih je izšlo nekaj 3.000. Vendar 50.000 naslovov pomeni tudi tolikokrat več idej in misli. Morda bere, glede na delež prebivalcev, celo manj Nemcev kot Slovencev, a tudi če jih bere pol manj, to pomeni, da bo v Nemčiji še vedno 20 milijonov ljudi bralo, premlevalo nove ideje, neka nova spoznanja in občutke, v Sloveniji pa jih bo mogoče to počelo nekaj 100.000. To ima tudi določen učinek na razvoj, ne le materialni, ampak tudi duhovni, zato je tako pomembno, da – kot radi rečemo – moramo imeti dve operi, pa čeprav nas v primerjavi z Nemčijo ni niti za eno. Zato tudi moramo prebrati toliko več knjig, kot jih morajo oni, če hočemo ostati na isti ali podobni ravni.

Seveda pa postaja danes problem izobraževalnega sistema. Vsi opažamo, da postaja bralna kultura in pismenost pri mladini vprašljiva, zato bo verjetno treba znotraj šolskega sistema resno razmišljati, kako se temu zoperstaviti. Mislim, da je s pismenostjo in bralno kulturo povezana neka širina duha pri posamezniku in posledično tudi pri skupnosti teh posameznikov. Ena izmed mogoče tudi nenačrtne manipulacije v procesu globalizacije je tudi to, da se iz ljudi dela duhovno ožja bitja. Torej se duhovni horizont zmanjšuje, saj so ljudje z manjšim duhovnim obsegom bolj primerni za manipulacijo, so boljši potrošniki, bolj podležejo reklami in vsemu temu.

Kaj pričakujete od mednarodnega srečanja v Nemčiji?
Upam, da se bo PEN pomaknil korak naprej v svoji notranji organiziranosti. PEN je postal v zadnjih desetih, dvajsetih letih zelo široka organizacija. Teh centrov je zdaj po svetu že približno 140, med katerimi so nekateri tudi revni, kot so na primer tisti novi v Afriki in Aziji, zato se postavlja vprašanje, kako vsem tem centrom zagotoviti, da bodo enakopravno sodelovali v vseh aktivnostih PEN-a, in kako zagotoviti tudi to, da bodo imeli v svojem okolju neki vpliv. PEN mora razmišljati tudi o teh organizacijah. Pred desetletji je bilo PEN-centrov po svetu okoli 40, kjer je šlo zlasti za razvite države, zaradi česar takrat to ni predstavljalo takšnega problema, kot ga predstavlja danes.

Dve leti je minilo od vstopa Slovenije v EU. Kako, če sploh, se to pozna pri knjigah?
Po eni strani se pozna pri tem, da je pretok še lažji in večji. Z vstopom v EU je najbrž posledično povezano tudi to, da se odpirajo vezi, ki postajajo intenzivnejše, in da se več prevaja, zlasti v slovenščino. Vemo, da je na slovenskem trgu 70 odstotkov knjig prevedenih iz tujih jezikov. Med tem pa ni niti približno tako intenziven pretok v obratno smer – čeprav je neprimerno intenzivnejši, kot je bil pred desetimi ali dvajsetimi leti. Danes imajo nekateri avtorji tudi kot posamezniki tako intenzivne stike, da se, tako rekoč, tekoče prevajajo v tuje jezike. Za to skrbi tudi nekaj ustanov, kot sta na primer Trubarjev sklad in Center za slovensko književnost. Priznati pa je treba, da tudi država posveča temu več pozornosti.

Pri tem je pomembno, ali znamo te ideje, ki so v EU-ju navzoče, na ustrezen način sprejeti in jih tudi izkoristiti. Sam opažam, da se v Uniji že krepi spoznanje, da je tudi na ravni EU-ja kultura pomembna. Tudi predsednik evropske komisije Barroso je na konferenci malo bo svoji izvolitvi za predsednika dal izjavo - če jo seveda nekoliko relativiziramo –, v kateri je rekel, da je vprašanje kultur in kulturne identitete za Evropo celo pomembnejše kot ekonomija. Tudi on je ocenil, da sta identiteta in s tem pripadnost za EU zelo pomembni, kar pomeni, da ima kultura pri tem pomembno vlogo.

Mislim, da je problem EU-ja, da ga vsi gledajo kot neko molzno kravo – tudi mi. Tako kot je Unija po eni strani predstavila neke vrste nevarnost za nacionalne države in se lahko zgodi, da bo do tega res prišlo, tako mora biti po drugi strani določena pripadnost in identiteta tudi na tej ravni. Te pa po mojem mnenju zdaj še ni. Tisto, kar je zdaj pomembno, je, da je treba biti zelo pozoren na to, kako graditi eno, ne na račun drugih. Zdi se mi, da smo včasih nagnjeni k temu, da bi pretirano radi postali Evropejci in bi se kar nekoliko odpovedali slovenstvu. Menim, da je treba na tem mestu iskati ravnotežje. Pomembno je, kako bomo sami znali vzpostaviti to ravnotežje – se videti kot Evropejci in hkrati naprej razvijati svojo lastno identiteto. Tudi zaradi tega, ker menim, da je kultura v celoti povezana z jezikom in je človeštvo na neki način kot celota bogato toliko, kot je tudi raznoliko.

Kdaj nameravate tudi sami spet napisati kakšno literarno delo?
Majhne stvari sicer ves čas delam. Tu pa tam objavim kakšno kratko stvar, celo pesmi sem začel pisati. Končujem pa roman, za katerega upam, da bo našel založnika.