14. oktobra 2001 je slovensko kolesarstvo v Lizboni dobilo potrditev, da sodi v svetovni vrh. V boju za mavrično majico sta bila na cestni dirki od Hempija hitrejša le prvak Oscar Freire in Paolo Bettini, ki je letos osvojil zlato medaljo. Leto kasneje je bil Hauptman na svetovnem prvenstvu četrti, da je specialist za enodnevne dirke, pa je potrdil na olimpijskih igrah v Atenah, kjer je bil peti. Lani se je vrnil v svoj klub, Radensko Powerbar, in podpisal triletno pogodbo. Ker je imel nenadoma težave s povečanjem utripa srca pri velikih naporih, je malo treniral in bolj obiskoval zdravnike. Šele s posegom v Milanu se je dokončno rešil težav.

Ste vedeli, da je točno pet let od vaše bronaste medalje?
Sem, saj sem dobil nekaj SMS-ov od družinskih prijateljev.

Spomini?
Lepo je, ko se spomniš, da bi pa prav veliko o tem razmišljal, pa ne.

Kje je shranjena medalja?
Doma, ampak ne na prav vidnem mestu.

Kako je zdaj z zdravjem?
Vse je v redu. Pripravljenost sicer še ni prava, ampak upam, da bo.

Ampak zdaj je tako in tako sezone konec. Ste z mislimi že pri novi?
Niti ne preveč. Predvsem razmišljam, kako priti nazaj, glede na to, da to sezono pol leta nisem treniral.

Ste prepričani, da se boste vrnili?
Sem prepričan in verjamem, da sem sposoben priti med najboljše, seveda pa stoodstotno nikoli ne moreš vedeti.

Bodo v vaši ekipi kakšne spremembe?
Večinoma bo tako kot letos, bomo pa verjetno dobili dva nova kolesarja.

Je bilo težko, ko niste mogli na kolo? Kaj ste počeli?
Vseeno sem imel kar veliko dela. Med drugim tudi s hčerko, ki je zdaj stara devet mesecev. Tudi zaradi nje je bilo lažje.

RTV SLO/T. O.