Pisateljica, ki je v francosko književnost skozi glavna vrata (njene knjige namreč izhajajo pri ugledni založbi Gallimard) spustila bolj avtentičen pridih slovenskosti, kot bi to lahko storil kateri koli Lonely Planet, je obenem očarljivo kozmopolitska.

Pisateljica, ki bo jeseni za roman Odveč srce dobila nagrado Mauricea Genevoixa Francoske akademije, tako pravi sama, končuje neko obdobje; obdobje, ki so ga kronali romani Con brio, Smrt slovenske primadone in Moreno. Slovenijo za nekaj časa postavlja v oklepaj - in čeprav z očitno ljubeznijo govori o še svežem romanu - , ji oči ta hip najbolj žarijo ob omembi tanga in Buenos Airesa, kamor bo umestila svoj naslednji roman.

Slovenci se ponavadi najprej in predvsem spotaknemo ob to, da ste kot literarni jezik 'privzeli' francoščino. Imate kdaj občutek, da zato težje vzpostavite stik s francoskim bralcem kot pisatelj, ki se je v ta jezik rodil? Ima vaš položaj kako prednost, je izziv?
Na vsak način je velik izziv zame. Zamenjati literarni jezik sredi svojega življenja - nel mezzo del camino, kot bi rekel Dante - gotovo ni lahko. Morda bi morala to narediti prej, a očitno tega nisem bila sposobna. Emocionalno sposobna. V svojem prvem intervjuju za francoski Liberation pred sedmimi leti sem na vprašanje, zakaj ne pišem v francoščini, ko vendar čisto dobro govorim, celo izjavila, da ne morem izdati svojega materinega jezika. Izjava, ob kateri mi gre danes kar malo na smeh …

Je roman Odveč srce prevod francoskega Un coeur de trop ali ste ga na neki način v slovenščini na novo napisali? Ste lastno delo prevedli zato, da roman ne bi bil le bleda različica izvirnika, kot se to včasih zgodi, ampak samostojno delo?
Ne predstavljam si, da bi to prevedel kdo drug kot jaz. Še bolje: prelil. Ali mestoma celo na novo napisal. Govorim o sebi. Jaz imam kot avtorica to razkošje, da se lahko v slovenski verziji popravim. Napišem bolje.

Imate občutek, da je vaš precejšnji uspeh v domovini delno tudi posledica slovenskega sindroma, da je trava na sosedovem travniku vedno bolj zelena? Da ste morali pokazati več francoskih nagrad, da so vas tu vzeli resno?
Eno so zunanje stvari. Te, o katerih govorite. Nagrade, priznanja, prevodi v tuje jezike … Jaz iskreno upam, da me ljudje berejo zato, ker jih moji romani potegnejo za sabo. To je edina stvar, ki me res zanima. Zapeljati svojega bralca. Vse drugo je nekakšna socialna igra, ki ni bistvena.

Sami ste kot osrednjo temo romana izpostavili težavo junakinje, kako iz ljubezenske zgodbe in malce nerealne blejske scenografije stopiti nazaj v svoje 'normalno' življenje, kar na koncu tudi stori. Je po vašem to ključ velike ljubezni – da ostane do neke mere neizpolnjena?
Ni čisto tako. Problem moje junakinje je, kako izstopiti iz ljubezenske zgodbe, ki se rahlo ironično dogaja na Bledu – ironično, pravim, ker je to kraj, ki ga ne mara. Izstopiti iz ljubezenske zgodbe, ki je nesentimentalna, ki je … kako naj rečem, polna in zrela. Izstopiti zato, ker jo doma čaka njeno normalno življenje, njen mož, njen sin. In ker je to normalno življenje življenje, ki je čisto po njeni meri.

Se strinjate s stališčem, da junakinja Odveč srca v imenu iskanja lastne identitete hodi po ljudeh, ki so ji najbliže? Ali pa je zgled ženske, ki se ne zadovolji z vlogo, ki jo je pripisala okolica, ki si upa zaplavati proti toku?
Lila predvsem nima problemov identitete in ničesar ne išče. Jaz sploh mislim, da se ljubimci ne iščejo, ampak najdejo. In da je vsaka resnična ljubezen globoko asocialna. Ali proti toku, kot pravite. Ne vem, poglejmo samo Romea in Julijo kot arhetip asocialne ljubezni … Pri meni gre seveda za odrasla človeka, sredi življenja, ki vesta, kaj delata. Ki sta lucidna.

Zakaj torej Bled? Res da je, kot pravite, simbol sentimentalnega kiča à la slovene, ki ga vsak naš bralec razume brez dodatne razlage, Francoz pa nima te instantne mentalne podobe? Zakaj torej ne na ozadje kakega gradu v dolini Loare?
Dobro vprašanje. Klišeji se zmeraj zanimivi, ker nosijo za sabo kolektivno podzavest. Gradovi na Loari kot simbol francoskosti, Bled kot simbol slovenskosti. A vsaj zame tudi simbol določene slovenskosti, podalpske, rahlo kičaste in sentimentalne. Jezero, otoček, cerkvica. Ljubka majhnost. Ljubkost, ki tolaži … Tako kot kič … Tudi kič nas tolaži. Nam daje nekakšno izkrivljeno, polepšano podobo realnosti. Jaz na vsak način bolj razumem slovensko klišejskost kot francosko. In pri tem romanu mi je prišla prav slovenska. Mogoče kdaj naslednjič francoska …

Kot vaša junakinja tudi vi živite med dvema jezikoma, med dvema državama. Koliko držijo klišeji o različnih narodnih značajih? Ste slovanska ali zdaj že delno romanska duša?
Oboje - ker zdaj se širim na Buenos Aires. Na tango … Na nekaj bolj odprtega, nezakompliciranega, neformalnega, bratskega …

Ali lahko zato, ker živite in pišete v tujini, do neke mere vzdržujete ironično distanco do vsega tipično slovenskega?
Gotovo tudi zaradi tega. Ko grem na primer za nekaj mesecev v Buenos Aires, tudi Francoze vidim drugače. Kot vzvišene, zelo formalne … Ene stvari ti enostavno bolj butnejo v oči. Čeprav zdaj tako ali tako živimo v zmeraj bolj kozmopolitskem svetu.

V Pariz ste šli misleč, da boste snemali filme, in pri branju sem dobila občutek, da ste nekaj te stare strasti ohranili. Pa ne gre samo za omembe režiserjev, tu so še nazorni opisi Bleda, omembe 'glasbene podlage' ... Se kdaj počutite ujeti 'samo' v literaturo? Ali v svojih romanih vidite zasnove filmskih scenarijev?
Ja, mislim, da so v mojih romanih dobre filmske zgodbe. Filmske situacije. Samo v Odveč srcu je nekaj finih scen, vsaj meni se zdijo take. Na primer prizor med Sergejem in Lilo v supermarketu. Ali njuna prva noč v avtomobilu.

Se je na večjem literarnem tržišču, kakršno je francosko, težje 'ujeti', prebiti kot pri nas? Bi se Slovenci lahko še česa naučili o knjižnih turnejah in močni promociji?
Seveda. V Franciji je vse težje. Že zato, ker je več ljudi, več knjig, več konkurence … Kako si torej izboriti košček prostora pod soncem? Ne vem, nimam nobenega pametnega odgovora. Ali pa je ta zelo splošen: biti izviren in močen avtor. Hoditi vztrajno in trmasto po svoji poti. Najti svoj slog, svoj dih …

V romanu zapišete tudi "...kajti v resnici gremo zmeraj tja, kamor hočemo, čeprav potem naredimo vse, kar je v naših močeh, da se izgubimo na poti". Ste imeli v življenju vedno pred očmi jasno postavljene cilje ali pa ste se, tako kot vaša literarna junakinja, pustili odnašati 'usodnim' naključjem?
Pravzaprav verjemem v usodo. Oziroma v to, da sami sebe pripeljemo tja, kamor hočemo. Čeprav imamo občutek, da nas vodijo slučaji. A te slučaje si zmeraj bolj ali manj zaslužimo.

Lahko poveste, kam vas bo 'zaneslo' v prihodnje? Ali drugače povedamo: lahko zvemo že kako podrobnost o vašem naslednjem romanu?
Moj prihodnji roman, ki bo dokaj hibridne narave, bo zelo kozmopolitski. Roman o tangu, o moških … Ki se bo dogajal v Buenos Airesu in Parizu.

Za konec: katerega sodobnega francoskega pisatelja bi Slovenci nujno morali začeti prevajati?
Meni je trenutno zelo všeč Alexis Salatko. Svež, humoren, čvrst. Zna pripovedovati zgodbe.

A. J.