Jose Manuel Barroso in Herman van Rompuy. Foto: EPA
Jose Manuel Barroso in Herman van Rompuy. Foto: EPA

Evropska unija, kot pravi njen voditelj Herman van Rompuy, lahko stori le določen del dela. Preostalo morajo storiti države. To sicer drži, a treba se je vseeno zavedati, da je Bruselj glede na fiskalni pakt, zakonska določila dvojčka in šesterčka dejansko tisti, ki usmerja fiskalno politiko držav članic. In ker se Bruselj le počasi odziva (konec koncev so prihodnje leto le evropske volitve, nadaljnjega padanja udeležbe pa si ne želijo) so skovali novo geslo, namreč diferencirana, do rasti prijazna fiskalna konsolidacija.
Balonček. Tako pravijo evrokratskemu Bruslju, kjer redno potekajo bistveno drugačne razprave od tistih, ki so doma v državah članicah Unije. Čeprav bi nekateri te razprave radi predstavili kot iskanje daljnosežnih ureditev in rešitev evropskih težav, pa je vse skupaj zelo podobno tekmovanju, kdo si bo izmislil bolj privlačno imenovanje za postopek, proces ali iskanje okvirov za delovanje. Trije C-ji in trije T-ji (v angleščini seveda so trije C-ji zaupanje, krediti in konkurenčnost, trije T-ji pa transparentnost, boj proti utajam davkov in trgovina), ki sta jih včeraj »prodajala« vodja Evropskega sveta in Evropske komisije, so tipičen dokaz kreativnega pakiranja ponavljajočih se idej in ne-rešitev. Iskanje novih svežih poimenovanj je namesto kreativnosti lahko tudi dokaz nedejavnosti ali pomanjkanja domišljije, ki bi ga morda s kančkom, a le s kančkom cinizma lahko ilustrirali s primerom, da starega fička z novo barvo preprosto spremenite v sanjsko vozilo.
Nekateri voditelji Unije izžarevajo ta čas občutek samozadovoljstva, češ »razbremenili smo pritiske dolžniške krize, napravili okvir za nadaljnjo fiskalno usmeritev držav, korakamo proti bančni uniji in poudarili nujnost krepitve evropske skupne valute«. Dejansko pa se je zgodilo to: Evropska centralna banka je napovedala, da bo storila vse, a ji tudi na srečo vrednosti njene obljube še ni bilo treba storiti veliko. Brezposelnost se je dvignila na ravni, ki se za razviti svet zdijo skorajda nepojmljive. V Grčiji in Španiji se bližajo tridesetim odstotkom. Mednarodni denarni sklad je dejal, da se je zmotil, ko je računal negativne učinke varčevalnega biča. Evropska komisija počasi stopica za dejstvi. Voditelji EU-ja pa se z vsakimi izgubljenimi volitvami, ki so tudi posledica vztrajanja pri varčevalni logiki dvojca Merkozy, vse bolj ukvarjajo z lastno prihodnostjo. Kar konec koncev ni slabo, saj je ta le odvisna od volivcev. Težava je bolj v tem, da je prehod od aksioma varčevalne politike do zdajšnjih iskanj možnosti blaženja njihovih posledic trajal tako dolgo, kot je. Evropski diplomati za prispodobo o Uniji radi uporabljajo primerjavo s krmiljenjem ogromne čezoceanke, ki potrebuje kar nekaj časa, da zamenja ali vsaj prilagodi smer.
V zadnjih dneh smo novinarji veliko slišali o dolgočasnem, umirjenem, normalnem vrhu EU-ja. Kot da bi nas prepričevali, da je vse v najlepšem redu. 26 milijonov brezposelnih, skoraj 6 milijonov brezposelnih mladih je vse prej kot to. Je osnova za razburljivo, ostro razpravo o tem, zakaj se razmere slabšajo tam, kjer dejansko boli. Prej omenjeni van Rompuy se je nemara zagovoril, ko je v noči na petek razlagal, da obstaja več pobud za zaposlovanje mladih, ki nastajajo v obdobju fiskalne konsolidacije in tesnobnega čakanja na gospodarsko okrevanje. Čakanje na gospodarsko okrevanje. Godot?