Afganistanski begunec Samari Ali Reza z dovoljenjem za bivanje, ki ga je prejel v begunskem centru v mestu Boizenburg pri Hamburgu. Foto: EPA
Afganistanski begunec Samari Ali Reza z dovoljenjem za bivanje, ki ga je prejel v begunskem centru v mestu Boizenburg pri Hamburgu. Foto: EPA

Ljudje s(m)o iznajdljivi. Kot sta med tednom na sestanku notranjih ministrov EU-ja pripovedovala nemški in švedski predstavnik, se dogaja, da je večina prosilcev za azil v njunih državah iz Srbije ali Makedonije. Pred Afganistanom, Somalijo in, predvsem lani, arabskimi državami. Kar je glede na nemška stališča nezaslišano. A realno. Nemčija ni daleč. Za številne Rome, ki se v tem hladnem predzimskem obdobju brez vizumov odpravijo na sever, je ta pot ponavljajoča se rutina. Tam jih po prošnji za azil čaka več mesecev, menda tudi do enega leta, zastonj nastanitev, prehrana, poleg tega jim nemška država med reševanjem njihove prošnje pomaga s finančnimi sredstvi (gre za nekaj sto evrov, kar pa utegne biti več, kot lahko nesojeni prosilec za azil zasluži doma).
Tovrstna nejasna razmerja delujejo kot topla greda za populizem. Prav zato se razprava o vnovični uvedbi vizumov večkrat srečuje s prelahkimi rešitvami. Ukinitev. Zaostritev. Vse morda s spornim pridihom kolektivnega kaznovanja. Gre tudi za že pregovorno širitveno utrujenost. Ta je ob dolžniški krizi in notranji konsolidaciji postala že širitvena depresija. V sodobnem EU-ju niso le tehnična merila tista, ki štejejo; gre za politična merila in predvsem razmislek o tem, kako zadeve delujejo navznoter, v domači javnosti.

Azilna politika in kriza
Žuganje z vizumi je prav toliko kot Balkanu namenjeno s krizo (in pomanjkanjem potrpljenja za reševanje evrskega juga) "prekvašenim" javnostim po Evropi. Švedski minister, zadolžen za azilno politiko, Tobias Billström, je v četrtek opozoril, da gre pri tem vprašanju za težavo manjšin na Zahodnem Balkanu, zato je treba govoriti o tem, kako izboljšati pravice manjšin v teh državah, tako da bi se lahko izognili uporabi mehanizma za začasno ukinitev pravice do potovanja v Unijo brez vizumov.
Nemčija je na čelu držav, ki so v zadnjih dneh spodbudile precej ostro razpravo o zlorabah brezvizumskega režima v državah Zahodnega Balkana. Na prvi pogled se zdi, da bi tokrat morala razčistiti tudi pri sebi doma, saj je ena redkih držav, ki recimo Srbije še vedno ne razume kot varnega okolja, kjer ni osnov za varno življenje. Avstrija po drugi strani večino prosilcev za azil z Zahodnega Balkana odpravi v tednu dni. Tudi v Nemčiji je možnost uspešne pridobitve azila za državljane katere izmed držav regije neznatna, a se število prošenj za azil krepko povečuje. Najbrž tudi za to, ker se Berlin spremembam prilagaja počasi.

Eden izmed diplomatov mi je povedal, da se je samo v Franciji število prošenj za azil povečalo za sedemkrat. Odgovora na vprašanje, ali to pomeni, da jih je zdaj 70 namesto 10 ali morda 700 namesto 100, nisem dobil, a dejstvo je, da je statistika v številnih primerih lahko varljiva, saj ne poda dejanske slike. A kriviti Nemčijo, ker ima prijazen, liberalen sistem azilne politike, je prav tako težko, saj je to najbrž eden ključnih dosežkov ali pa ciljev sodobne Evrope. Torej človekove pravice. Pravična obravnava in enakost pred zakoni.
Iz Bruslja za MMC,