A izkušnje iz Španije in Grčije kažejo, da kljub vse bolj množičnim, pogostejšim in mestoma nasilnim izražanjem zahtev protesti niso pripeljali do želenih in zahtevanih rezultatov.
Prvi so bili Grki
V četrtek bodo minila že 4 leta odkar so Grki prvič protestirali proti domačim in tujim političnim elitam. Te pa so se bolj kot na vzroke protestov osredotočale na posledice. Obsodile so nasilje in preslišale zahteve. "Njihov cilj ni nič drugega kot nasilje" je proteste komentiral takratni grški premier Kostas Karamanlis. "Takratna konservativna vlada je preslišala krik ulice. Ljudje so sporočali, da so siti brutalnosti policije, pa tudi skorumpiranosti političnih elit in nereševanja težav mladih, ki so že čutili brezizhodnost zaradi naraščanja brezposelnosti. Ignoranca politične elite se je nadaljevala tako kot že nekaj desetletij poprej. Klientelistično plenjenje strankarskih prisklednikov iz konservativne Nove demokracije in socialističnega Pasoka, ki se na oblasti izmenjujteta od padca diktature leta 1974, se je nadaljevalo s polno paro," takratne razmere vidi Dejan Štamfelj, novinar, ki razpad grške družbe spremlja vse od leta 2008. Grčija je doživela trikratne predčasne volitve, oblast so zmeraj prevzele preizkušene politične opcije, gnev ljudstva se nadaljuje, naročila evropske trojke se vrstijo, v Grčiji vlada kaos, vse več ljudi životari, javni dolg pa se je v tem času s 120% povečal na 190% BDP-ja.
Zaspani Španci
"Da je španska družba spala vrsto let in dvema političnima opcijama pustila, da se na oblasti menjujeta, javnost pa so ves čas pretresale korupcijske afere v politiki in gospodarstvu" pa vzroke za tako mnoižičen upor v Španiji opisuje Adijan Bakič, ki protestom sledi že od njihovih začetkov. Tamkajšnjo gibanje 15-M je politiko poneslo na ulice, Španci drug od drugega zahtevajo aktivno državljanstvo. Množični protesti so posredno izsilili predčanse volitve, a je na oblats prišla le druga politična opcija - konservativna vlada Mariana Rajoyja. Španci so v svojih opozorilih aktivnejši od Grkov. Ustanavljajo okrogle mize, odbore, razprave o težavah v družbi, opozarjajo, kako pomembno je aktivno državljanstvo. A razmere se kljub vsemu slabšajo. Brezposelnost je v zadnjem letu narasla za dodatnih 11 odstotkov.
Upor kot Gibanje
Kot v pogovoru z beograjsko dopisnico Marto Razboršek razlaga ustanovni vodja srbskega Otpora, ki jim je z mirnimi protesti uspelo zrušiti režim Slobodana Miloševića, je nujno, da se ustanovi gibanje, kajti le to lahko pritisk na oblast vrši dalj časa. Gibanje namreč omogoči preciznejša in jasno izražene zahteve in cilje. Gibanje Otpor je sicer navdih za svoje dejavnosti dobilo prav v Sloveniji - pri Neue Slowenische Kunst.
Kako dolgo še?
Kriza družbe je kriza mišljenja in odsotnost delovanja. Kot je nedavno dejal Dr. Peter Klepec, ZRC SAZU: "Ko obstoječi načini mišljenja ne zadoščajo več, nastopi filozofija" in kot je na ist okrogli mizi o Krizi mišljenja opozoril dr. Edvard Kovač: "Odstotnost mišljenja je prispevala k največji tragediji 20. stoletja." Filozofi ob tem poudarjajo, da o krizi, ki se lomi na plečih vseh nas, ne morejo govoriti samo ekonomisti. Potrebna je tudi filozofska misel. V tokratnem Globusu o družbi kot taki, etiki in morali, kraji protestov in iskanjem alternativ s profesorico filozofije na Filozofski fakulteti, profesorico Dr. Cvetko Hedžet Tóth.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje