Špela Novak. Foto: MMC RTV SLO

Pred majskimi volitvami v Evropski parlament smo evropski volivci spremljali tri vseevropska soočenja kandidatov evropskih poslanskih skupin za predsednika Evropske komisije o njihovih prednostnih nalogah.

Politično sporočilo Evropskega parlamenta je bilo jasno: prihodnji predsednik Evropske komisije bo eden izmed vnaprej znanih vodilnih kandidatov – in čeprav so voditelji držav o tem izražali pridržke, so volivci svoj glas oddali v skladu s tem sporočilom.

Pred zasedanjem voditeljev držav članic je bilo tako povsem utemeljeno pričakovati, da bodo ti za novega predsednika Komisije predlagali bodisi Manfreda Webra oziroma Fransa Timmermansa kot vodilna kandidata poslanskih skupin z največ poslanci bodisi – kot kompromis – vodilnega kandidata ali kandidatko katere izmed preostalih skupin. Da bo Komisijo vodil Timmermans, se je zdelo že dogovorjeno, a sta to onemogočili Madžarska in Poljska zaradi njegovih kritik glede nezadostne neodvisnosti sodstva v teh dveh državah – kar se zdi nepojmljiv razlog glede na to, da Evropska unija pravno državo postavlja kot temelj svojega delovanja.

Kljub obljubljani transparentnosti so tako imena novih voditeljev evropskih institucij spet rezultat zakulisnih iger in uveljavljanja interesov posameznih držav. Pri čemer očitno nobenega izmed voditeljev skupnosti, ki toliko govori o spoštovanju prava in človekovih pravic, ni zmotilo imenovanje španskega zunanjega ministra Josepa Borrella za evropskega zunanjepolitičnega predstavnika ravno v času, ko trije izvoljeni katalonski poslanci zaradi nasprotovanja španske vlade niso mogli zasesti svojega sedeža v Evropskem parlamentu.