Nato nekje na polovici prvega polčasa, tik po izključitvi in med prvim golom, Viole razvijejo transparent, ki na neki psevdoduhoviti način govori o odnosu navijačev do župana Ljubljane in voditelja stranke »Pozitivna Slovenija« Zorana Jankovića. »Raje štajerska odcepitev pade, kot Janković za predsednika vlade« – so zapisali Viole!

Ni ravno jambski enajsterec oziroma – kakovost nogometa na tekmi je bila boljša kot pesnjenje navijačev. A da ne bomo zašli na področje priljubljenega »Navala na šport«, se vrnimo k, nam bližji, analizi družbenih pojavov.
Torej – o organiziranih nogometnih navijačih, ki sami sebe promovirajo s pretencioznim nazivom »ultrasi«, si razmišljajoči človek, lahko tudi ljubitelj nogometa, pač misli svoje. V glavnem gre za mladeniče, ki so v otroštvu imeli pretirano radi mamo ali pa se jim je večina misli porodila že v hrbtenjači.

Kakor koli; »Viole« na eni in »Green Dragonsi« na drugi strani niso ravno referenca, s katero bi razlagali družbene pojave na Slovenskem, kaj šele rezultate bližajočih se volitev! Čeprav, po drugi strani, se je bolj "za zanesti" na vzdušje med nogometnimi navijači kot na rezultate javnomnenjskih raziskav.

Viole torej razvijejo borno spesnjen verz in 12.000 ljudi zaploska. Na stadionu nas je sicer 12.500, a nogometaši ne morejo ploskati, nekaj je kratkovidnih, pa tudi ljubljanski navijači napisu ne ploskajo. Razmišljajočega ob napisu sicer oblije hladen pot, kajti – kakšne volitve pa nas čakajo, če so se politično angažirali celo nogometni navijači?

Po drugi strani pa ploskajoč stadion razmišljajočemu da obilo snovi v razmislek. Namreč: znotraj slovenske volilske aritmetike je 12.000 ljudi ogromna številka. 12.000 tisoč glasov ne odloča o malenkostih, kot so volilni prag in število poslancev, temveč 12.000 glasov pomeni razliko med vlado in opozicijo! Tolikšno število je 12.000 glasov znotraj dobrega milijona in pol volilnih upravičencev. Poln stadion, ki ploska protijankovićevski paroli je treba jemati še kako resno, saj je vzorec nekajkrat večji, kot tisti, s katerim se hvalijo agencije za raziskovanje javnega mnenja.

Prvo neizpodbitno dejstvo je tisto, po katerem nogometni Maribor sovraži nogometno Ljubljano. Dobro: tudi nenogometni Maribor sovraži nenogometno Ljubljano, a to je tema za neke druge analize. Ostanimo pri nogometu. Jankovićev greh je njegova povezava z nogometom. Zgradil je Stožice, ki premorejo tudi nogometno zelenico. Skozi mariborsko nogometno optiko je to dovolj za sovraštvo. Hočemo povedati, da bi 12.000 navijačev Maribora Jankovića sovražilo še bolj, če bi bil recimo predsednik Nogometnega kluba Olimpija – če pa bi bil njegov Jure, namesto poslovnež, Olimpijin centerfor in bi v Ljudskem vrtu z glavo zadel za 1:0, bi se lahko Zoran poslovil od kandidature.

Zdaj pa najzanimivejše: v Mariboru je Zoran Janković kot župan Ljubljane, kajti Stožice je gradil v tej vlogi, nekajkrat bolj osovražen kot domači župan Franc Kangler. Ker Mariborčani pač sovražijo Ljubljančane, Kangler pa ni Ljubljančan. Je iz Dupleka.

Še bolj smešno pa je dejstvo, da po besedah Jankovićevih kritikov, ki jih ni malo, župan s strašnim zadolževanjem dobesedno uničuje Ljubljano. To dejstvo bi moralo, po logiki stvari, med mariborskimi nogometnimi navijači povzročiti navdušenje. Vsak, ki je sovražnik Ljubljane in jo uničuje, je njihov prijatelj. V saltomortalski optiki to hkrati pomeni, da je vsak prijatelj Maribora, tudi prijatelj Viol. Navijači, ki sovražijo Zorana Jankovića, torej ljubijo Franca Kanglerja, ki pa z vesoljskimi projekti tipa EPK in Univerzijada, Maribor uničuje vsaj približno toliko, kot Zoran uničuje Ljubljano. Da je teorija pravilna, pokaže preizkus enačbe, po katerem Kangler sovraži Ljubljano, čeprav ni Viola, in Green Dragonsi ljubijo Jankovića, čeprav ni Slovenec.

Če se torej vrnemo k separatističnemu transparentu, ki napoveduje odcepitev Štajerske v primeru Jankovićevega mandatarstva, vidimo, da se Štajerci odrekajo maničnemu zadolževalcu Ljubljane ter se samodejno zaupajo Šrotu in Kanlgerju – maničnima zadoževalcema Maribora in Celja. Seveda je mogoče, da bi lahko po odcepitvi republika Štajerska sklenila dolgoročno zavezništvo z republiko Primorsko, ki bi jo vodil manični zadolževalec Popovič.

Kakor koli; politična analiza znotraj razmer nogometnega navijaštva je nekajkrat bolj zabavna kot politična analiza znotraj merjenja javnega mnenja, zato bi veljalo s prakso nadaljevati tudi v realni politiki.

Mnogi novinarji in politiki so pričeli volitve imenovati za »tekmo« med političnimi strankami, programi in kandidati! Ali gre za naključje ali le za lapsus, ko po nemarnem zamenjujejo nekaj tako bazičnega, kot je pravica do politične izbire, z nečim tako prozaičnim, kot je tekmovanje, najbrž ne bomo izvedeli nikoli; a vendar bi veljalo zmotno poimenovanje izkoristiti za splošno dobro. Namesto volitev naj bi se vsi kandidati, stranke in njihovi programi spopadli na nogometnem igrišču. Organizirali bi ligaško tekmovanje v strankarskem nogometu in volivci bi bili hkrati navijači – najboljši moštvi bi se 4. decembra v finalni tekmi pomerili za naslov prve in edine vladne stranke. Če bi volivci videli Janšo, Viranta, Golobiča, Pahorja, Erjavca, Žerjava in seveda Katarino tekati na čelu svojih moštev, bi hkrati to pomenilo edino manifestacijo politične konkretnosti, kar bi je bili deležni v vsem predvolilnem obdobju.

Usoda je tekmo med Olimpijo in Mariborom končala z dva proti dva ter s tem le še enkrat preprečila bratomorno vojno.
Marko Radmilovič