Ostalo da so kohezijska sredstva, ki se prenašajo v naslednji dve proračunski leti.

Vau. Kje so moji konfeti?

Že med epidemijo in vseskozi po njej je množica delavk in delavcev v kulturi po vseh mogočih kanalih argumentirano ter z navajanjem dejstev svarila pred krčenjem sredstev za kulturne in kreativne industrije ter opozarjala na pogubne posledice morebitnih tovrstnih dejanj.

Jasno smo povedali, da je proračun za kulturo že vsaj deset let kritično podhranjen, da posamezna področja razpadajo, da sredstva niso optimalno razporejena in da potrebuje sektor več, namreč precej več, nikakor pa manj denarja. Zahtevali smo minimalni higienski standard v sodobni demokratični državi – vsaj dva odstotka proračunskih sredstev za kulturo.

Kaj smo dobili? Brco v pleksus. Dobili smo naravnost eksemplaričen izkaz stanja stvari. Če morda prej ni bilo, je zdaj kristalno jasno, da s takimi prijatelji, kakršne imamo na MzK, slovenske delavke in delavci v kulturi sovražnikov ne potrebujemo. Predvsem pa smo dobili vrhunski dokaz o nekem temeljnem nerazumevanju osnov: vrh ministrstva očitno ne razume, da temeljni problem ni v višini izgube, da ne gre za to, ali osem ali dva, marveč v tem, da so padec sredstev sploh dovolili. Kakršen koli padec.

Boleče očitno je, da je aktualnemu vodstvu ministrstva za kulturo za nas in naša stališča, najsi so še tako utemeljena, malo mar, ob čemer je do nas še oholo in pokroviteljsko. To izpričuje med drugim tudi že omenjeno prvoseptembrsko sporočilo za javnost, v katerem se MzK spusti na do zdaj popolnoma nepredstavljivo raven in ad hominem obračunava z direktorico JAK-a; njej in JAK-u očita nedejavnost pri črpanju kohezijskih sredstev. JAK je to še isti dan argumentirano zanikal, saj je prav MzK posredovalni organ med njim in SVRK, brez katerega JAK kohezijskih sredstev po definiciji ne more črpati.

Tovrstne diskvalifikacije so bile še do nastopa aktualne vlade popolnoma nepredstavljive, danes so stalna praksa. Ki kaže neki skrb vzbujajoč trend, zaradi katerega je toliko ljudi v državi gnevnih in jeznih. Gre za omalovaževanje in odkrit napad na enega temeljnih postulatov naše družbene pogodbe: osnovno dostojnost in spoštljivost med nami.

Ta družba stoji na nekih konsenzualnih etičnih temeljih, brez katerih je smrdeča kloaka, kjer vlada izključno zakon močnejšega oziroma tega, ki bolj zadirčno in vulgarno čivka. Ministrstvo za kulturo bi moralo predstavljati prvi branik kulturnih standardov v družbi. Njegovo delovanje bi moralo biti osnovna družbena norma, njegova naloga pa skrb za dobrobit sektorja. Položaj in stanje kulture sta v neki družbi najboljša pokazatelja njenega zdravja. Na tej točki se posledično porajata dve ključni vprašanji: je to zdaj res to, kar kot družba hočemo? Je to največ, česar smo sposobni?