Priznajte, sliši se fantastično. Vsaj kot Da Vincijeva koda. Medtem ko sem si živo predstavljal, kako so Američani začeli na novo programirati cilje jedrskih raket, Kitajci razglasili splošno mobilizacijo, evropski parlamentarci stekli na izredno zasedanje, da o paniki v srednje- in vzhodnoevropskih prestolnicah raje molčimo, je sledila ta senzacija, ki je obljubljala obrniti svet na glavo: Rusi niso Slovani, ampak Finci. Da vse, kar je povezano z Rusi, vpliva na svetovno ureditev, sem se v vseh teh letih v Rusiji že naučil. In drzno sem domneval, da Fincev, ki so se leta 1917 veselo odcepili od Rusije, tudi nihče ni nič vprašal. Ampak objava Centra Leva Gumiljova, ki je danes verjetno eden glavnih propagandistov t. i. evrazijske ideje, se je po spletu širila kot blisk. Neverjetno, kako človeka zanima njegov izvor.

Tako sem prebral, da se Rusi genetsko od Fincev in različnih ugrofinskih narodov zgolj minimalno razlikujejo. Da so tudi vzhodni Ukrajinci "finski Rusi", zahodni pa potomci Sarmatov. Ne eni ne drugi pa niso Slovani. "Pravi" Slovani so Poljaki in Belorusi, Čehi in Slovaki in tudi južni Slovani. Ampak ta prelomni članek ni šel tako daleč. Pomembno je, da so Poljaki in Belorusi genetsko tako rekoč identični, kar ubija mit o rusko-beloruskem bratstvu. Še več, zdaj je postalo jasno, da sta bili dve stari Rusiji, ne samo ena Kijevska Rusija. Slovanska in finska. In zdaj je menda kot na dlani, zakaj so takrat Rusi milo poprosili skandinavske Varjage, naj jim pridejo za vladarje. Saj so bili vendar sorodniki. V tej luči lahko prekrasno razumemo tudi zgodovinske povezave Poljakov, Belorusov in Litovcev, združenih v Veliko kneževino Litovsko oz. v Poljsko-Litvo, Reč Pospolito, in historično sovraštvo z Moskovijo. Preprosto, geni so se tepli.

Preden sem se dokončno pripravil na tektonske premike na geopolitičnem zemljevidu in na spletu rezerviral to knjigo, da dobim še topel izvod iz tiskarne, ko bo zadeva dozorela, sem brskal dalje. In na svoje presenečenje odkril še en zapis s fenomenalnim naslovom – Rus ni Tatar. Začenja se obetavno: "Rusi so eden najbolj čistokrvnih narodov v Evraziji." Pri dokazovanju zmotnosti pregovora, ki govori, da se, ko popraskaš Rusa, nedvomno kmalu pojavi Tatar, se je avtor skliceval na iste raziskave, kot zapis na strani Centra Gumiljova. Paranoja, da je mongolsko-tatarski jarem, ki je tlačil ruska ozemlja v srednjem veku, uničil genski sklad Rusov, je znana. Ampak kje so Finci?! Ta zapis namreč trdi, da omenjene raziskave razblinjajo mit o prvotni poseljenosti osrednjih ruskih ozemelj najprej z ugrofinskimi plemeni in o Slovanih kot prišlekih. Kaj pa zdaj?

Na srečo me je rešila vztrajnost. Ugotovil sem, da je vse skupaj zakuhala priloga časopisa Kommersant. Ampak ne zdaj. Pred skoraj osmimi leti. Avtorjema tistega neavtoriziranega in zelo kritiziranega članka pripada tudi začetni citat o posledicah za svetovno ureditev. Pravzaprav se mi zdi, da sem (so)avtorja Sergeja Petuhova spoznal na nekem srečanju znanstvenih novinarjev pred več leti, kot bi si rad priznal, v Milanu. Tisto srečanje se mi ni vtisnilo v spomin zaradi Petuhova, ampak zaradi dveh komunikacijskih drobcev. Vprašanja tedanjega direktorja Lombardijske znanstvene fundacije, "kako se že imenuje tista vaša prestolnica"? In gaga, ki sem si ga privoščil za omizjem, ko me je starejši kolega iz Firenc vljudnostno povprašal o značilnostih jugoslovanskega jezika. Kolegi za mizo so bili prisiljeni večer preživeti ob podrobni razlagi jezikovnih razmer v nekdanji Jugoslaviji. Če se prav spomnim, jim je bilo zelo dolgčas in bi jih kot znanstvene novinarje genetika morda bolj zanimala.

Kakorkoli, knjiga Ruski genski sklad avtorjev Jelene in Olega Balanovski, napovedana v omenjenem članku, se je medtem že ohladila. Izšla je namreč že leta 2007 in to, kar je dostopno na spletu, dokazuje, da gre dejansko za obsežno raziskavo, ki pa v nasprotju z vsemi interpretacijami potrjuje "stabilnost, urejenost in kontinuiteto" ruskega genskega sklada. Brez posebnih senzacij ugotavlja značilnosti genskega sklada v povezavi s pogostostjo pojavljanja določenih priimkov. Vse ostalo je divjanje domišljije in umetnost (pre)interpretacije, kolateralna škoda česar smo tako pogosto vsi uporabniki spleta in medijev.

Rusi so tako lahko spet zadovoljno segli po žezlu primata v slovanskem svetu. Finci pa so si oddahnili, da mej vendarle ne bo treba spreminjati in da bodo na "divje" Ruse lahko še zmeraj zrli od daleč, z varnega zavetja. Kar zadeva mojo malenkost, sem si lahko otrl mrzli pot s čela in se potolažil, da tektonskih geopolitičnih premikov s posledicami za svetovno ureditev vendarle nisem – prespal …