Matjaž Trošt. Foto: MMC RTV SLO

Brez prošenj za mednarodno finančno pomoč in z izrazito boljšim življenjskim standardom, kot ga imajo danes v preostalih nekdanjih jugoslovanskih republikah.

A kakšnega navdušenja ni čutiti. Vtis je, da se ljudje o EU-ju pogovarjajo pogosto izhajajoč iz negativnih podlag, s stališč, kaj vse bi morali v Bruslju storiti drugače in kaj vse bi nam morali omogočiti. Tak pristop je vedno in povsod obsojen na neuspeh, na razočaranje. Pogovarjamo se o tem, kako dobiti nekaj, kar si želimo, ne pa o tem, da si lahko dejansko želimo tistega, kar že imamo.

Evropska unija je krhka tvorba, a to nikakor ne pomeni, da je zlahka zlomljiva ali da obstaja resna nevarnost, da je "jutri" ne bo več. Tako razmišljanje se mi zdi malce neresno, saj gre vendarle za območje, ki se gradi in se je gradilo desetletja miru in varnosti in ki v vsej svoji zgodovini še ni doživelo vojne med članicami. Včasih je treba za razumevanje pomena varnosti in miru pogledati samo čez Sredozemlje. Libija, Egipt, tudi Bejrut, da o kakšni Siriji, Čadu ali kateri od drugih držav, ne nujno na jugu, Ukrajina denimo, sploh ne pišem. Krhkost tega sodobnega EU-ja je predvsem v tem, da je lahko dovolj močna za preživetje samo ob podpori njenih prebivalcev. Se pravi, da na neki način kopica evropskih pravil in prednosti leži na hrbtu evropskih davkoplačevalcev, ki se včasih tudi upravičeno sprašujejo, kaj sploh imajo od EU-ja. A ravno v vprašanju je kleč. Kaj pa bi sploh radi imeli od EU-ja? Višje plače? Boljše, širše ceste? Temeljni dohodek? Načeloma naj bi EU priskrbel enaka pravila za vse in vsakogar, enake možnosti. To je nekaj, kar si lahko nedvomno želimo, k temu se z enotnimi pravili, fiskalno, bančno in še katero od unij, dejansko skuša priti.

Biti ali ne biti EU verjetno ni vprašanje za mlade. Ti življenja z mejami in vizumi ali visokimi stroški gostovanja v tujih mobilnih omrežjih v EU-ju ne poznajo več. Kakor ne razumejo, zakaj se vedno znova mediji in politika lovimo v past, da EU predstavljamo kot politično tvorbo, projekt vladajočih elit, ipd.

EU je vendarle več kot to. Tako kot je njegova krhkost/trdnost odvisna od ljudi, ki v njej živijo, je tudi njegov obstoj skorajda nujen pogoj za to, da ohranimo vsaj zdajšnjo raven pretoka socialnih, znanstvenih, intelektualnih, kulturnih, izkustvenih potencialov. Mejá na spletnih omrežjih ni, pri igranju katere od priljubljenih igric prek spleta ni realnih časovnih, prostorskih dimenzij, pri gledanju videoposnetkov youtuberjev vas nemara ovira le nepoznavanje jezika katerega od pripovedovalcev zgodb ali igralcev igric na omenjeni spletni platformi. Med najuspešnejšimi projekti EU-ja so nedvomno Erasmus, schengen, skupna valuta, da o EU-sredstvih, denimo tudi za kohezijo, sploh ne začnem. EU je zgodba o uspehu. Seveda EU ni popoln, a je edini, ki obstaja. V tem smislu si je EU smiselno želeti imeti takega, kot je in iskati načine, kako ga izboljšati. Tega se ne stori z blebetanjem o izstopu ali s praznimi obljubami o tem, da bo EU po novem ("ko mi prevzamemo") za nas storil več.

Uspeh Slovenije v zadnjih petnajstih letih je predvsem v tem, da je po vseh turbulencah med dolžniško krizo, finančno krizo, težavami z bankami, migracijami in brexitom, ostala v osrčju EU-ja, med najbolj povezanimi članicami, ki si delijo schengensko območje, skupno valuto, sodelujejo v tako rekoč vseh hitrostih EU-ja. Nič od tega namreč ni samoumevno. Uspešnost je tudi vedno stvar perspektive, a z vidika države ni dvoma. Tudi z vidika relativno majhnega razkoraka med revnimi in bogatimi je Slovenija med uspešnejšimi v EU-ju.

Nedavno sem bil na neki razpravi vprašan, kaj storiti, da bi se zavedanje o EU-ju ter s tem tudi udeležba na volitvah v Evropski parlament okrepila. Moj odgovor je bil jasen. Da ne vem. Sam menim, da je smiselno sodelovati in soustvarjati politike, čeprav le z oddanim glasom na volitvah, ker ni nujno dobro zadev prepuščati v roke tistim, ki si tega zares želijo in so zato pripravljeni obljubljati ali soglašajo z obljubami o letečih samorogih. Temu sem dodal, da bi nemara EU za krepitev zavedanja o evropski povezavi lahko sponzoriral katero od soban v Fortnitu.

Ampak to so pač le ideje. Konec koncev bo EU tak, kot ga bomo naredili sami. S tem, ko izvolimo poslance, predsednike držav in vlad ter tudi evropske poslance. Kar hočem povedati, je, da se Bruselj ne dogaja v vakuumu in da ne more biti cilj sam zase. EU je namreč (včasih) prepočasen, skoraj vedno pa počasen proces z namenom dolgo-trajanja.