Boj za vodenje EK-ja je odprt, a še zdaleč ni gotovo, da bi vodenje enega ključnih položajev v EU-ju prevzel Nemec. Foto: Reuters

Če za začetek pustimo JCJ ob strani. Ideja vodilnih kandidatov, ki jo večkrat označujemo kar s poslovenjeno nemško besedo spitzenkandidati, je v osnovi dobra, saj skuša približati občutek pripadnosti Evropske komisije prek pripadnosti Evropskega parlamenta evropski javnosti, volivcem. Nekako se skuša vživeti v občutja demokratičnega deficita in pokazati, da obstaja sosledje, vzročno-posledična zveza med nergačem in volivcem pred zaslonom v njegovi dnevni sobi in odločevalci v Berlaymontu, torej v zgradbi Evropske komisije v Bruslju. Pripisati najvišjo volilno udeležbo v zadnjih letih tej povezavi med volitvami v EP-ju in vodilnim človekom Evropske komisije je seveda nesmiselno, a morda je koga na volišča konec maja dejansko spodbudila možnost, da bo ob sestavi Evropskega parlamenta vplival tudi na to, kdo bo novi Juncker.

In smo že pri težavah. Do sem je namreč vse lepo in prav. A Juncker dejansko za marsikoga v EU-ju ni upravičil pričakovanj in ni dal temu položaju vsega, kar naj bi demokratična legitimnost prinesla. Njegov interes biti velik pri velikih rečeh in se umakniti, ko je šlo za manjše, je prinesel arbitrarnost odločanja, kdaj se bo EK oglasil, kdaj bo posredoval. Se pravi, da njene dejavnosti ni narekovala potreba po njenem odgovoru, odzivu, temveč potreba Evropske komisije po odgovoru in odzivu. Razlika se sliši majhna, a je ogromna. Vsak novinar ali pa preprosto, vsak državljan, ki je ali bo kdaj iskal odziv neke institucije, točno ve, kaj to pomeni.

Matjaž Trošt. Foto: MMC RTV SLO

Drugi opomnik je Juncker sam. Jasno je, da je zdajšnji predsednik komisije v zadnjih desetletjih na čelu Luksemburga, še bolj pa evrske skupine, bil izrazito pomemben ustvarjalec veljavnih pristopov v EU-ju. V tem pogledu nismo mogli pričakovati sprememb, ki jih lahko prinese svež veter, sveža politična usmeritev. A to nikakor nista dovolj dobra razloga, da bi morali postopek vodilnih kandidatov pokopati po prvem poskusu.

Težava postopka je tudi v tem, da ga imenujemo z nemškim izrazom. To se nemara sliši čudno, a če v iskanju vpliva in moči v evropskih institucijah operiramo z nemško besedo, smo zavedno ali nezavedno povedali precej več, kot bi bilo treba. In dali postopku v marsikateri državi predznak, ki si ga niti ne zasluži, saj, kot rečeno, ideja sploh ni slaba.

Da so poimenovanja izrazito pomembna, kaže preimenovanje liberalnega zavezništva pred nekaj dnevi. Namesto liberalci so zdaj Renew Europe. Razlog je banalen, a vezan na zgornji odstavek. Liberalnemu zavezništvu se je pridružil tudi francoski predsednik Emmanuel Macron s svojo stranko. In kaj je hujšega, kot če vas v Franciji označijo za liberalca. Še posebej če ste politični uspeh zgradili na negaciji predalčkanja na stranke in z retoričnimi premostitvami delitev na levo ali desno. In če so vaša volilna baza nekdanji volivci socialistov, ki so pred leti dodobra zasovražili Francoisa Hollanda in njegovega takratnega premierja Manuela Vallsa, ker sta se preveč očitno lotila liberalnih reform.

Težava postopka vodilnih kandidatov je tudi v tem, da predpostavlja za nekatere avtomatizem. Namreč, da tista stranka, ki dobi relativno največ sedežev v EP-ju, odloči o novem predsedniku EK-ja. Kar ne gre samodejno, saj ga morajo potrditi tako v parlamentu, kot se o njem strinjati med državami članicami. Evropske volitve in pa nekatere spremembe v političnih slikah po evropskih državah so dale novega zagona liberalcem in tudi socialistom. Boj za vodenje EK-ja je odprt, a še zdaleč ni gotovo, da bi vodenje enega ključnih položajev v EU-ju prevzel Nemec. Manfred Weber je kandidat Evropske ljudske stranke. Politično skupino vodi zadnjih nekaj let. Uspešno ali ne – naj presodi vsak zase. Milo rečeno, sam Weber je tako rekoč politična neznanka zunaj Bavarske in Bruslja, njegovi nastopi pa ... ah, pustimo, konec koncev imajo vsake oči svojega malarja.

EPP sicer že lep del sodobne zgodovine obvladuje evropski politični parket. Zadnji predsednik Evropske komisije, ki ni bil iz EPP-ja, je bil Romano Prodi, leta 2004. Trenutno njegovi člani vodijo Evropsko komisijo (Juncker) in Evropski svet (Tusk), zadnji predsednik Evropskega parlamenta (Tajani) je bil prav tako član EPP-ja. Ob zavedanju, da je politična skupina EPP-ja v Evropskem parlamentu glede na dozdajšnji petletni mandat izgubila več deset sedežev, se seveda postavljajo številna vprašanja, tudi zelo groba, a ne nepričakovana glede na vzpon populizma v zadnjih letih oziroma po britanski odločitvi za brexit.

Tokratna povolilna aritmetika vodilnih kandidatov je zaradi izkušnje še bistveno bolj zapletena. Občutek je, da si v Bruslju večina ne želi spet prevlade zgolj ene politične skupine. Računanje pa tokrat vključuje bistveno širše razsežnosti, saj so oziroma bodo kmalu na voljo položaji predsednika Evropske komisije in Evropskega sveta, Evropskega parlamenta, visokega predstavnika za zunanjo politiko in Evropske centralne banke. Politična preigravanja, vredna uvodne poletne vročine v zadnjih dneh.