Matjaž Trošt Foto: MMC RTV SLO

Ko je pred leti Steve Bannon napovedal, da se bo po projektu Trump lotil še Evropske unije, smo se spraševali, ali lahko z enakim pristopom laži, ustvarjanja ozračja nezaupanja, tveganja ter s pretiravanjem in zlonamernim sklepanjem, pa čeprav morda na podlagi dejstev ali kakšnega dejanskega dogodka, uspe tudi na tej strani oceana. Za zdaj je sicer še težko dati jasno oceno o tem, a vsekakor je bannonizacija in banalizacija politične javne razprave do absurda, kjer prednjačijo spletna družabna omrežja, prinesla nemara najbolj preprosto in obenem najbolj predrzno politično, javno govorico doslej. Pa pustimo ob strani iz konteksta trgane statistične podatke, ki jih v svojih nastopih navajajo kandidatke in kandidati za dobro plačane sedeže v Evropskem parlamentu ali ko se potegujejo za stolčke na nacionalnih ravneh. Redno je slišati izjave, ki nam čez pet ali deset let napovedujejo slabo usodo za EU, evro in podobno. Na podlagi katerih analiz in podatkov, ali pa na podlagi česarkoli realnega lahko napovemo prihodnost? Lahko menimo, da bo taka, a to je znanstvena fantastika.

Ne moremo. In to, če nam današnja ureditev ni všeč, še ne pomeni, da vemo, da je čez nekaj let ne bo več.

Veliko je vprašanj in dvomov o tem, kako zaznati ali prepoznati izmišljotine, napihnjene vesti, ipd. Tudi če v hipotetični situaciji štirje tujci, nezakoniti migranti, ugrabijo starejšega občana, to ne pomeni, da vsi nezakoniti migranti pomenijo varnostno grožnjo. A tako deluje taka komunikacija. Trije duhovniki, cela cerkev? En Ljubljančan, vsi Ljubljančani? Ena astrologinja, vse astrologinje? En Jud ?

Taka posploševanja in kolektivizacija krivde oziroma odgovornosti so nevarna in predstavljajo tveganje. Spet ne moremo reči, da bo zaradi njih čez nekaj let vojna ali da se bo tveganje dejansko preneslo v varnostni incident, a vendarle … Odgovornost javne besede oziroma tistega, ki jo izreka, je temeljno vprašanje. Ta odgovornost se ne zmanjša, če javno besedo zapišemo v udobju svoje dnevne sobe.

Bannon je mojster svojega dela. Vzorec, ki ga prodaja, je tako preprost, da v normalnih okoliščinah zanj ne bi dal niti centa. A je obenem tako uspešen, da se marsikje tepejo zanj. Evropska politična javnost je v tem pogledu na resni preizkušnji. Ali za kratkoročne uspehe kupiti logiko, ki jo prinaša iz ZDA, ali igrati čistejšo igro, ki se (in to nam pokažejo številni dopinški primeri v športu) na daljši rok ne izide. Ko je enkrat ozračje zastrupljeno, je najbrž težko stopiti nazaj in reči: »Saj smo se samo hecali.«

Spletna komunikacija se beleži, se spremlja in ostane. Zgolj za ilustracijo. Pred časom je ena od sodelujočih na francoski različici oddaje The Voice na spletnem družabnem omrežju glede takratnega napada v Nici zapisala nekaj neprimernih misli. Mesece pozneje je imela možnost sodelovati v oddaji, ki naj bi jo izstrelila med medijske zvezde v Franciji. A nekdo je spomnil na njen zapis. Saj ni pomembno, kdo je zmagal in kdo ne, a gospodična je še isti teden, ko je njen stari zapis ugledal luč sveta, končala svojo pevsko avanturo na francoski televiziji.

Morda bi se raje s tem, kako bo ali ne bo, čez deset let videti EU, Nato in kar je še drugega, ukvarjali s tem, kako bi lahko bili čez nekaj let videti in slišati naši zapisi in objave na javnih platformah komuniciranja. Zgolj misel.