Brexit je dokazal, da se je v politiki čisto mogoče odločiti za leteče samoroge, ne glede na to, da samorogi ne letijo. Treznejši boste dodali, da samorogov sploh ni. A dejstva nas ne bodo ustavila. Foto: Promocijsko gradivo

Da bo mera polna, bodo britanski volivci konec maja verjetno odšli še na volišča in izvolili svoje evropske poslance. Ironija brexita bi s tem postala zaključena.

Pred dnevi je eden izmed manj pomembnih, a vendarle izrazito vidnih evroskeptičnih Torijcev, Jacob Rees-Mogg zapisal, da nameravajo ob podaljševanju agonije izstopanja iz Unije britanski predstavniki v prihodnjem obdobju tudi s svojimi poslanci ravnati kar se da netvorno, nasprotujoče v Evropski uniji, v kateri da ostajajo proti svoji lastni volji. Marsikdo je ob tem pomislil, ali bi bilo v tem pristopu sploh kaj novega. Torijski backbencherji, ki so ob pomanjkanju jasnih stališč britanske vlade preplavili medijska poročila kot alternativni pogledi tistim vladne torijske ekipe, ki je ne zmorejo vreči s položaja, prodajajo meglo. Podobno kot Nigel Farage, ki bo seveda spet kandidiral za vstop v Evropski parlament. Jah, evri niso slaba stvar, čeprav se lahko strinjamo, da je smiselno okostenele strukture EU-ja spreminjati od znotraj, s čimer bo verjetno Farage nagovoril svoje dozdajšnje in bodoče privržence.

Matjaž Trošt. Foto:

Brexit je dokazal, da se je v politiki čisto mogoče odločiti za leteče samoroge, ne glede na to, da samorogi ne letijo. Treznejši boste dodali, da samorogov sploh ni. A dejstva nas ne bodo ustavila. In Farageu je to jasno. Njegova nova stranka je po njegovih besedah v desetih dneh zbrala okrog 750.000 funtov donacij prek spleta. Takrat še njegov Ukip je pred petimi leti dobil 27 odstotkov glasov. In tokrat ima vsekakor možnost vztrajati pri tem, da je bil referendumski izid jasen in da te jasnosti vladajoči politiki ni uspelo uveljaviti. Čeprav je težko verjeti, morda Farage še kar ni odpisan in ga utegnemo še naprej plačevati.

Brexit je v zadnjem obdobju potekal v dveh realnostih. Ena je bila tista, ki je prinesla dogovor o izstopu in predstavljala dejanske alternative dogovorjenemu izstopu. Možnosti sta le dve. Izstop brez dogovora ali preklic izstopa. Tu se v zadnjih treh letih ni spremenilo nič. Kljub temu so skušali v britanskem parlamentu doseči kompromis glede kompromisa, ki ga ni. Hoteli so samoroga. In zdaj ga imajo v obliki brexita, zanje še naprej obstaja možnost obstoja, vemo približno, kako je videti, a ga še nismo srečali.

Pa še nekaj se je izkazalo. Namreč, da je politika v Bruslju ali bolje rečeno na evropski ravni tako rekoč neskončna. Prelaganje datumov izstopa je zgolj še ena v vrsti ilustracij, ki dajejo vedeti, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Iskanje rešitev do zadnjih minut. Evropska politična scena je tako znova pokazala, da je še naprej naklonjena iskanju kompromisov, pa čeprav niso vsakomur všeč. In to ne glede na to, kaj slišite iz posamičnih prestolnic o tem ali onem.

Kar je s stališča evropske politične moči v Evropskem parlamentu zanimivo je to, da utegne podaljševanje brexita kot nedovršnega dejanja, prinesti bistveno boljši rezultat evropskim socialistom, ki jim evropske volitve v zadnjih ponovitvam postopoma strižejo peruti. Britanski laburisti ob zmedi, ki spremlja delovanje vladajočih torijcev, namreč lahko računajo na relativno dober izid doma. Evropski "progresivci" pa s tem tudi na bistveno boljši rezultat, kot so jim ga napovedovale dozdajšnje ankete. A ni zgolj v interesu omenjene politične skupine, da Združeno kraljestvo še naprej oblači in vedri v EU. V bistvu je to v interesu vseh, saj so vsakršni drugačni aranžmaji slabši, škodljivi. A brexit, to je treba priznati, nikoli ni bil samo racionalna razprava. Obstajajo seveda tudi pozitivne plati brexita. Vsekakor je med temi zavedanje pomena EU, ohranitve tvorbe, ki je že davno prerasla svoj osnovni namen, a ga hkrati nadgradila. Mir, sodelovanje. Tudi sicer se je bistveno povečala vidnost EU, lažje je bilo EU prikazati, pa naj si bo to kot zlobneža ali kot zavetje. In ne nazadnje, retorika o izstopih iz EU je bolj ali manj potihnila, res pa je, da jo je v nekaterih državah nadomestila Salvinijeva ali orbanovska logika slikanja prihodnje EU v zgolj lastnem interesu.

Zmeda gor ali dol, pred nami so evropske volitve, ki bodo v preostali Evropski uniji bistveno manj zaznamovane z brexitom kot v Združenem kraljestvu, kjer utegne saga o izstopanju usmeriti odločitve volivcev. Po drugi strani je EU27, kot zdaj žargonsko označujemo EU brez Združenega kraljestva, iz brexita uspelo narediti nekakšno vezivno tkivo. Pomanjkanje skupnega veziva utegne v prihodnjih tednih na spletišča in v medijske kampanje borcev za "evropske" plače prinesti razdrobljeno razpravo, ki si bo mirno jemala talce v Bruslju, v ravnanjih sosednjih držav, v migrantih in beguncih. No, morda ste nov vzpenjajoč val takih pristopov že prepoznavali v zadnjih tednih.

Vprašanj glede prihodnosti EU-ja je veliko, številna so preveč zapostavljena in bi jih morda celo preskočili, če se denimo na ulicah evropskih mest ne bi redno zbirali mladi, ki želijo živeti v čistejšem, naprednejšem EU-ju. Ali bodo oziroma bomo v naslednjih tednih, ko se začne prava predvolilna kampanja, dobili tudi kakšen odgovor, je seveda drugo vprašanje. Razprave o samorogih so preprostejše, zapeljivejše.