Foto: EPA

Tokratne evropske volitve niso prinesle vzpona populistov, suverenistov. Še zdaleč ne v začrtanih okvirih, saj se je še nekaj dni pred volitvami govorilo o tem, da utegnejo imeti v Evropskem parlamentu kar tretjinsko podporo. Ne glede na to, da je denimo v Italiji Matteo Salvini z Ligo izrazito lahko dobil evropske volitve, njegova moč v EP-ju ostaja izrazito omejena, čeprav možnosti za široko alternativno evroskeptično koalicijo obstajajo. Te možnosti predpostavljajo, da bi se skupaj spravili Salvini, nemara politično propadli ali vsaj upadli Strache, stranka Marine Le Pen, celo stranka madžarskega premierja Orbana, če bi ta zapustila EPP.

Vzpon liberalcev, zelenih in skrajne desnice

Zanimivo je, da je eden osrednjih zaveznikov Marine Le Pen na evropski ravni Geert Wilders ostal brez poslanca v EP-ju. V tej evroskeptični enačbi bi marsikdo rad videl tudi stranko Brexit Nigela Faragea, kar pa se glede na zgolj eno politično usmeritev stranke in ob izraziti nameri, da stranka popelje sebe in Združeno kraljestvo iz EU-ja, zdi vsebinsko nesmiselno. Seveda ob predpostavki, da preostali evroskeptiki ohranijo mantro spreminjanja EU-ja od znotraj.

Na evropski ravni resnejših sprememb na evroskeptičnem polu te volitve ne prinašajo. Evroskeptični poslanci so doslej zasedali okrog 23 %, zelo verjetno se njihov evropski vpliv ne bo bistveno povečal, razen če jim uspe premostiti razlike, ki izhajajo iz temeljev njihovega delovanja, ki je izrazito nacionalen ter paricalno usmerjen v izboljšanje najprej zase in potem šele za druge.

Druga zgodba so seveda notranji vplivi, ki jih utegnejo prinesti te štiridnevne evropske volitve. Prvi premiki se obetajo v Grčiji, mogoči so seveda v Italiji, kjer Salvini slavi premočno zmago. Salvinijevi apetiti bodo verjetno na domačem političnem parketu zrasli, podobno se lahko zgodi še kje. Treba je namreč razumeti, da so zadnja leta predvsem protikriznega delovanja EU-ja prinesla predvsem moč odločanja v roke voditeljev Evropske unije, zbranih v Evropskem svetu, ki mu predseduje Donald Tusk.

Matjaž Trošt Foto: MMC RTV SLO

Velja omeniti tudi evropski zeleni val, kot mu pravijo. Ta morda res obstaja, a je podobno kot rast populizma omejen na nekaj držav. Zeleni so se okrepili v Združenem kraljestvu, Nemčiji, Franciji, Avstriji. A še vedno bodo z manj kot 70 glasovi v 751-članskem EP-ju manjša politična skupina.

Če ostanemo na evropski ravni, nov evropski parlament bo podoben zdajšnjemu, pri čemer pa se moč deli na več političnih skupin kot pred tem. Največji skok bodo očitno imeli liberalci, ki so si s francoskim predsednikom Macronom za približno 40 sedežev izboljšali položaj. Znano je, da Macron in vodja liberalcev Verhofstadt nista najbolj naklonjena avtomatizmu, po katerem bi EPP na čelo Evropske komisije pripeljal bavarskega politika Manfreda Webra.

Evropski parlament bolj razdrobljen, boj za vodilna mesta bo trd

Boj za interpretacijo izidov ter za stolčke v EU-ju je zaradi izgub, ki jih je doživel EPP, okrog 40 sedežev minusa, odprt. Odprt je tudi lov na nove koalicije. Jasno je, da je denimo madžarski premier Orban pred volitvami koketiral s Salvinijem. Orbanova premočna zmaga doma pomeni, da s svojimi sedeži pomeni zelo dragoceno moč za EPP. Ta sicer tudi doslej ni kazal pravega interesa, da bi Orbana spravila iz politične skupine. Malo verjetno je, da bi se ob takem izidu, kot so ga dosegli, pri EPP-ju odločili za to, da se Orbanu zahvalijo za sodelovanje. Prej nasprotno, njegova moč znotraj stranke bi se lahko še okrepila. Ali bo to dovolj, je seveda drugo vprašanje, je pa seveda popolnoma jasno, da pomik k Salviniju na evropski ravni pomeni, da ne moreš računati, da bodo tvoje ideje dejansko pretehtale. Kot rečeno, v najboljšem primeru zanje, lahko suverenisti upajo na približno četrtinski odtis v EP-ju.

Velika večina EP-ja ostaja kljub večji razdrobljenosti izrazito proevropska in to je poleg bistveno višje volilne udeležbe na ravni EU-ja kot leta 2014 ključno sporočilo teh volitev. To novemu parlamentu ponuja na eni strani možnost kresanja različnih tvornih idej kot na drugi strani okrepljeno legitimnost in politično težo, ko se bo loteval boja za stolčke med evropskimi institucijami.