saj še derbi to ni več, da se ne omenja propadlih klubov in njihovih zasilnih nadomestkov."

Sreda in četrtek sta prinesla priložnost, da se vidi in občuti, koliko še živita dva slovenska športna najdogodka: nogometni derbi Maribor - Olimpija in hokejski derbi Jesenice - Olimpija.

Krajši odgovor: tekmi sta še imeli neki poseben prizvok, a že vzdušje je bilo prijetno, ne vznemirljivo. V resnici bolj nostalgično srečanje širše družine v veliko manjšem številu od želenega. Predvsem pa je bilo oboje daleč od pravih klasičnih dvobojev zagrizenih tekmecev, ki bi se jih spominjali "večno".

Sreda in nesrečne Stožice ter nogomet
Tekma leta za Olimpijo, ki jo v Evropo pelje samo uspeh v pokalu, in to na račun Maribora, ki prihaja v centralo z minimalno, a udobno prednostjo. V središču mesta ne sluha ne vonja o tekmi, v parkih in na igriščih se je v soncu kopalo in igralo na stotine otroke, staršev, babic, varušk ...

Takrat policijski helikopter nizko preleti park v Navju:
"Babi, kam pa gre 'kopter?"
"Najbrž iščejo koga ali pa nadzorujejo promet."
Sosed na klopci: "Ne, tekma je. Fuzbal, spet bodo razbijal."

Vendar navijaško srce Ljubljane še obstaja. Vstopim na "trolo" sočasno z mlajšimi mladoletniki z zeleno-belimi šali in oboroženimi s pijačo v plastenkah, ki verjetno ni sladko mehurčkasta. A bistvo je, da na avtobus in stadion ne tihotapijo ne bakle ne dresa Vršiča, temveč najmlajšega med njimi 12-letnika, ki gre prvič na derbi z vrstniki. Iniciacija.

V Stožicah za najpomembnejšo nogometno tekmo v Ljubljani v letu 2014 premalo ljudi, spomin na izgrede domačih Green Dragonsov pred mesecem dni je pustil posledice. Maloštevilni, a bučni GD-ji so tokrat opravljali svoje delo in navijali. Na drugi strani še nekaj manj Viol najprej tiho, nato pa so vse od 12. minute dalje predvsem zahtevale Svobodo Violam. Za pretepače iz Tepanj? Na igrišču je moral Maribor z avtogolom poskrbeti za zanimivost, ki pa je trajala vsega deset minut igre. Nova Olimpija oz. permutacija Bežigrada 2005 še vedno čaka na prvo lovoriko, prvič po štirih sezonah je ostala brez Evrope, kar pa ne prinese teme v Odmevih.

Četrtek in starodavni Tivoli ter hokej
Za ogrevanje trening "risov", velikih slovenskih junakov iz Sočija. Resda priprave niso oglaševane, a vseeno me preseneti, da sta od civilov "firbcala" le dva: oče in sin. Uro pred tekmo v preddverju po naključju ostanem v klepetu s Tomom Lajevcem. Mimo prehoda v legendarni bife se zvrstijo vse legende tivolskih hodnikov.

Stanje v hokeju je še veliko slabše: prave Jesenice so že dve leti pokojne oz. z večmilijonskim dolgom globoko zamrznjene. Zaradi preozkosti v Zgodnjesavski dolini se vleče v tri smeri, članski hokej je omogočila šele horukakcija hokejske zveze. Olimpija, ki so ji permutacije imena in računov dobro znane, se je tej usodi za zdaj še izognila, a zdaj trdno ždi pri dnu razširjenega avstrijskega prvenstva in se poigrava z novo administrativno akrobacijo: "selitev" na Hrvaško in postati podružnica Medveščaka.

Pika na i je letošnja ponesrečena marčna norost. Legendarni finali DP-ja, zaradi katerih se je v 90. letih treslo, so zdaj povsem razvodeneli. V deželi četrtfinalistov olimpijskih iger v Sočiju sta po največjem reprezentančnem uspehu v zgodovini odločali dve tekmi po nogometnem sistemu. "Državni naslov je naslov, čeprav proti amaterjem. Sami so si krivi, tako kot smo si mi sami za naše 'uspehe'," je pripomnila ena izmed legend Tivolija.

Začelo se je komično: iz gostujočega sektorja je odmevalo Je-se-ni-ce, a odgovarjal je le Pero Lovšin prek ozvočenja "Olimpija, Olimpija". A dva tisoč gledalcev so prebudili jeseniški amaterji, ki so na hitro povedli z 2:0, vendar je bilo razburjenja konec že do 1. tretjine. Pogovor na tribuni: "Tale naslov je pa še manj vreden kot tisti ob diskvalifikaciji Jesenic."

Konec večnosti
Sklep: nič ni večno - niti klubi niti derbiji niti navijaštvo. Imeli smo prave "večne derbije", a smo jih zapravili. Zdaj imamo samo nekakšne zasilne nadomestke. Legalno to že davno ni prva zadeva. Legitimnost podeljujejo navijači, za katere je to še posebna tekma, a že neštevilčnost (2.500 in 2.000) na uradno najpomembnejših tekmah leta povesta vse.

In zato se zdaj odpovedujem izrazu "večni derbi", mogoče ga obdržim edino v navezi "nekoč večni derbi". Potem ko bodo vse štiri klubske strani enakovredne in svoj status podkrepile z izmenjavo kakšnih lovorik, pa lahko govorimo o vrnitvi "večnosti".

Pripomba iz ozadja: "Čeprav nadgradnja izrazoslovja ne bi škodovala: na primer zakaj ne "klasika"? Brezveze, naj bo "superklasika"!"