Nataša Briški Foto: Televizija Slovenija

Analiza medijske pojavnosti slovenske ekipe za evropske fotelje je pokazala naslednje: skoraj na centimeter natančno so mandate dobili tisti, ki jih je bilo v medijih mesece pred volitvami največ.

O evropski poslanki Fajon je bilo zabeleženih največ objav in tudi prejela je največ glasov. Enako Joveva, Tomc, Zver, Novak in Bogovič. Izjema je Grošelj, ki je šel skozi po zaslugi visoke podpore stranki, in deloma Brglez. Četudi ni bil v prvem SD strankarskem planu, je zbral več medijskih objav na temo volitev od sicer favoriziranega Nemca. Pojavljanje v medijih ni vse, da ne bo pomota, sicer bi šla skozi tudi Šoltes in Tomič, je pa veliko. In evropske volitve so vsaj na primeru Slovenije nova črtica na medijskem kopitu.

Izkazalo pa se je še nekaj: evropski mediji so, tudi zaradi močnih javnih medijev, v kvalitetnejši formi od ameriških ali britanskih. Hekerji in troli so streljali s praznimi bannoni, četudi jih je precej napihovalo. Zabeležena podpora EU je večja kot kdajkoli zadnja desetletja, udeležba na volitvah je bila nazadnje tako visoka oz. višja pred 25-imi leti, v parlament je izvoljeno rekordno število žensk, in, populisti so si utrdili položaje, napredovali pa ne. Kar ne pomeni, da lahko damo noge na mizo. Demokracija je trdo delo, zahteva aktivno državljanstvo in dobre medije.

Ampak, tako, kot so mediji lahko sila dobrega, so zaradi lastne nravi lahko tudi sila malo manj dobrega. Ker so poslovni modeli večinoma odvisni od naše gledanosti, naše branosti in naše klikanosti, več prostora dobivajo prazne flaše, ker najbolj odmevajo. In večjo pozornost od dobrih dobivajo slabe novice, ker jih raje beremo, raje gledamo in raje klikamo. Star slovenski pregovor pravi, kar klikaš in tvitaš, to si. Zato upam, da prihodnosti Evropski uniji v naslednjih letih ne bodo narekovali samo tisti, ki znajo pritegniti našo pozornost, ampak imajo tudi dobre ideje.