Nataša Briški. Foto: Televizija Slovenija
Nataša Briški. Foto: Televizija Slovenija

Za Slovenijo so takrat napisali, da gre za državo, obkroženo z močnimi sosedami, ki lahko postane prva violina v regiji, da pa bo vse to odvisno od ambicioznosti njenih voditeljev in vizionarstva njenih politikov, saj da se kaj lahko zgodi, citiram, da se v strahu pred spremembami, zaprejo vase, izginejo z radarja in ostanejo na obrobju Evrope.

Vizionarski zapis, ki mestoma drži še danes, 27 let kasneje. Nad Balkanom smo čisto predolgo vihali nos, zato danes tam harajo vsi drugi, samo mi ne. Povrhu vsega pa se zdi, da doma vse bolj izbiramo tudi vodje, ki raje nastopajo na slovenski in manj na evropski sceni.

Zanimivo, v tej isti depeši, v kateri so Sloveniji napovedali bolj obrobno vlogo, scenarij, ki se na žalost uresničuje, pa so Hrvate zaradi ugodne obalne lege že v štartu projicirali za liderje na Balkanu. No, zdaj ugotavljajo, da je v njih očitno še vedno preveč Balkana, da bi to lahko zares bili. S figo v žepu so z nami podpisali nekaj sporazumov o dokončni ureditvi meje na morju in drugega za drugim hitro obesili na sidro in odvrgli v Piranski zaliv. Vztrajali so pri rešitvi problematike pred mednarodnim sodiščem, ko se je to zgodilo, pa obrnili ploščo in začeli kričati, da gre za goljufijo in je treba zadeve rešiti bilateralno. Tudi nadvse kreativna retorika ob zadnji aferi s prisluhi ni nič drugega kot to. Ne more Balkan iz njih. Zoprno je le, da smo se začeli v Sloveniji spet med sabo kregati, spet pri sebi iskati napake, namesto da bi skupaj potegnili naprej. In naprej gre vedno lažje, če imaš prijatelje. Slovenija je majhna in jih na evroparketu krvavo rabi. Prijatelje, kot so vplivne države Beneluksa, srednje in severne Evrope, zaveznike v Evropski komisiji in parlamentu.

Vodja bo namreč tisti, ki bo imel: A – mrežo vplivnih prijateljev, B – pobude, ki bodo segale dlje od Karavank. Za zdaj nam šepa pri obojem. In medtem ko se državi, ki bi vsaka po svoje lahko bili glavni v regiji, obmetavata s prisluhi in izčrpavata z reševanjem pljunka od morske vode, se Italijani povezujejo s Kitajci in rišejo nove svilne poti med Azijo in srednjo Evropo. Poti, ki gredo mimo tako Reke kot Luke Koper.