Večina glasbenih medijev četrtemu albumu dvojca Daft Punk že od samega začetka napoveduje nadaljevanje tradicijo žanrske pomembnosti. Foto: EPA
Večina glasbenih medijev četrtemu albumu dvojca Daft Punk že od samega začetka napoveduje nadaljevanje tradicijo žanrske pomembnosti. Foto: EPA
Daft Punk
Nova plošča je najmanj izrazito, izvirno in navdihujoče se glasbeno delo v njunem opusu. Foto: Daft Punk
Daft Punk
Daft Punk ob vsej izbrušeni, dodelani in sila fascinantni produkciji novega albuma (kot tudi pri vseh treh prejšnjih) tokrat nista 'odkrila tople vode'. Foto: Daft Punk
Daft Punk
Duetu Daft Punk ne pomaga niti glasbena oborožitev z vseh koncih, od Juliana Casablancasa (The Strokes), prek Panda Beara in Todda Edwardsa, pa vse do Pharrella Williamsa Foto: EPA

Prepričan sem, da bi ju površen in ne preveč vnet spremljevalec glasbenega dogajanja zlahka uvrstil med kakšne pozabljene izumitelje iz 18. stoletja. Ali pa bi ju iskal med prezrtimi slikarji francoskega modernizma. Zaman. Resnica je enostavnejša. Omenjena gospodiča sta avtorja ta trenutek najdrznejše, samozavestne, rahlo nadute, nadrealistično komične in promocijsko nabrite izjave ob izidu svojega četrtega diskografskega glasbenega celovečerca Random Access Memories, ki ga podpisujeta s svojim glasbeno-umetniškim alter egom Daft Punk. Upam si trditi, tudi slehernemu glasbenemu odjemalcu zelo znan glasbeni pojem in glasbeni brand.

Njuna izjava, s katero sta postregla novinarju otoškega glasbenega tednika N.M.E., se glasi: Nimava blaznega ega, supermoči imava. Cinizem & sarkazem & zafrkancija … gor ali dol. Thomas in Manuel imata prekleto prav. Težko bi se namreč spomnil kakšnega popularnega glasbenega izvajalca ali skupine, ki je v relativno dolgih 16 letih izdala le štiri velike plošče, pri tem pa tako fatalno in globinsko vplivala na popularne glasbene žanre.

Ena izmed zanimivosti je vsekakor časovni okvir, po katerem se je daftpunkovski zvočni tornado pripetil (če izvzamemo soundtrack Tron: Legacy) vsaka štiri leta. Kot da bi se Daft Punk dolgoročno plansko ravnal v svoji glasbeni karieri. Le zadnji album Random Access Memories je (od)ležal dolgih osem let v njegovih robotiziranih režah, a brez dvoma bo tudi on zagotovo nadaljeval tradicijo žanrske pomembnosti. Večina glasbenih medijev mu že na samem začetku napoveduje in utira takšno pot. Nekateri pa bi med tisto medijsko večino ob vzhičenem ocenjevanju zadnjega albuma povzdignili svojo lestvico ocen ali pa si privoščili častno (namenjeno le za Daft Punku) oceno 11 od možnih 10. Spet je vžgal znameniti efekt dPunk in stari punkovski esejisti ter alternativci v pokoju so začeli slaviti Giorgia Morodera?! A o tem pozneje.

Ob izidu novega albuma Daft Punk se je vnovič sprožila najslabša oblika čredne evforije, ki žal ni mogla iti mimo novinarske kaste. Tiste globalne, tiste široke, tiste blazno poznavalske in dovzetne za različne glasbene talente, ki ji lahko priznavam odraščanje na plesišču s hitoma Around The World in One More Time. Ne morem pa privoliti v 'posebne kategorizacije', s katerimi se francoski duet nevarno in neustavljivo približuje mitologizaciji a la Rolling Stones. Kot glasbeno božanstvo, katerega popolnost izraza in izvedbe je oproščena vsakršne resne analize ali primerjave s svojimi sodobniki v žanru ali na sceni. In to v situaciji ko Random Access Memories dobesedno kliče po primerjavi iz futuristične preteklosti in nostalgične retrosedanjosti.

Prvič, ker Daft Punk ob vsej izbrušeni, dodelani in sila fascinantni produkciji novega albuma (kot tudi pri vseh treh prejšnjih) tokrat nista 'odkrila tople vode'. To, da sta nas že v uvodni Give Life Back To Music spomnila na svoj ultimativni cyber hippie manifest glasba = ljubezen, ki sta ga 'prenoviteljsko' zavila v retroduhu, nekje na stičišču 'glama' in 'glitter' … ameriškega, kakopak. Izjemno hudomušna glasbena gesta robotiziranih francoskih šarmerjev, ki sta v pripravljalnem obdobju 'obešala na veliki zvon', da bosta navdih črpala iz ameriške glasbene sentimentalnosti s konca 70. let prejšnjega stoletja.

Da bi ideja & misel dobila prepotrebni popkulturni certifikat, so Daft Punk iz naftalina potegnili Giorgia Morodera – starega discobarda. Moroder v poskusu antologijskega glasbenega posvetila razpreda o "osvobajanju koncepta harmonije", v monologu, ki traja maratonsko napornih devet minut. Skladba nosi naslov Giorgio by Moroder in ne morem se otresti vtisa o podobnem zvenu besed kot Tonći by Huljić. Temu v prilog štejem tudi aranžersko rdečo nit novega 'daftpunkovskega' sozvočja, ki poskuša na elektrificirano analogno podlago vdahniti 'stara dobra vremena'. Roko na srce, nič novega. To poskušajo glasbeniki zadnjih deset let skoraj v vseh popularnih glasbenih žanrih. In duetu Daft Punk ne pomaga niti glasbena oborožitev z vseh koncev, od Juliana Casablancasa (The Strokes) prek Panda Beara in Todda Edwardsa pa vse do Pharrella Williamsa – zagotovo najbolj nepričakovanega, zapeljivega in sentimentalnega gostovanja na albumu. Skladba Get Lucky in Lose Yourself to Dance s prepoznavnimi dPunkovskimi zvočnimi zankami dvojcu ne omogoča le mirne plovbe skozi nakladne številke (v dveh tednih prodano 500.000 kopij), temveč tudi rehabilitirajo Pharrella Williamsa, nekoč čudežnega fanta popprodukcije, ki se je s hiperproduktivno razprodajo lastnih idej znašel daleč v ozadju aktualnih glasbenih dogajanj.

Tega ne bomo rekli za Daft Punk, ki z novim albumom zagotovo ne bodo ostali v ozadju. Četudi je Random Access Memories (povsem diametralno nasprotno od mnenja navdušencev) najmanj izrazito, izvirno in navdihujoče glasbeno delo v njuni diskografiji. Toda če se enkrat približaš idealu Stonesov, so dovolj že natančno razporejene bleščice, da se tudi sam počutiš blesteče.